Say HI to Bovec – 1. del

 

Ustavili smo se natanko pred recepcijo hostla Bovec. Za objekt skrbita Sanel in Samo, ki sta hkrati tudi lastnika hostla. Dobile smo ključe od sobe in se namestili. Postelje so bile sveže postlane, masivni pogradi so dišali po novem lesu in pod vsakim je bila omarica s ključem, kamor smo lahko pospravile svoje najbolj pomembne zaklade in jih zaklenile. Nato smo se odpravile eno nadstropje višje v dnevni prostor in jedilnico. Medtem ko smo se namestile na udobni sedežni, je upravnik zakuril kamin. Zadišalo je po toplem svežem lesu in občutek je bil fenomenalen. Pogled skozi okno, je pričaral pravljico. Visoke, mogočne gore s snežnimi vrhovi so me pozdravile in me sprejele v čisto drugi svet, meni nevsakdanji. Prikradla se mi je misel, da so na reki Soči, ki se nedaleč stran vije v vsej svoji lepoti skozi te čudovite kraje, snemali film Narnijo in na obrazu se mi je narisal nasmeh in tam tudi ostal. Sedeli smo na sedežni in počasi so začeli prihajati prostovoljci prijavljeni na projekt »Write a project improve your competences«. Prišli so Poljaki, Romuni, Bolgari, Italijani, Španci in Litovci. Začeli smo se predstavljati in naenkrat je bila soba polna novih imen, kot so Ana, Maja, Kashia, Anna, Inma, Dominika, George, Camila, Vladica, Fabio, Roberto … Prva misel: »Kako si bom zapolnila toliko imen?«. Naj vam povem skrivnost. Naslednje jutro po zajtrku smo se posedli v krog in spoznavanje imen se je pričelo. Najprej so se predstavili trenerji, nato pa smo začeli z motivacijsko igro pokaži gesto in povej ime. Tako je vsak v krogu ponovil gesto prejšnjega in povedal njegovo ime. Še sedaj ser spomnim gest in imen, najbolj pa mi je ostalo v spominu ime Bolgarke, ki je pokazala srček in povedala, da je njeno ime Gloria. Igrica je bila uspešna. V manj kot pol ure smo vedeli imena vseh. Tako smo nadaljevali z didaktičnimi igricami, ki nam bodo v prihodnjih projektih in druženjih v korist. 

 

 

Postavili smo pravila, pogovorili smo se o pričakovanjih in počasi smo skozi različne didaktične motorične igrice oblikovali skupine, v katerih bomo pisali projekt. Brskali smo po možganih in na tablo napisali ideje za projekte, za katere menimo, da bi bili uspešni in da bi se udeleženci iz njih veliko naučili. Nekaj idej: 

– Reciklaža oblačil  z namenom izobraževati o onesnaževanju planeta. 

– Pribežniki in socializacija posameznikov v novem okolju in prostoru.

– Surfanje in športne aktivnosti na morju, pomen morja in vpliv morja na posameznike v različnih državah, okoljevarstvo, zdrav način življenja, varnost pri športnih aktivnostih. 

– Kako delovati v krizi, kako reagirati v primeru prometne nesreče, kako se braniti pred vlomilci, kako pomagati v različnih situacijah, ki so nevsakdanje?

 

Trenerja sta nam predstavila delovanje Erasmus+ programa. Gre za program Evropske unije, ki nudi posameznikom v Evropski uniji različne možnosti kot so evropska prostovoljna služba EVS, mladinska izmenjava in usposabljanje mladinskih delavcev.

 

 

Naša naloga srečanja je napisati projekt in izpolniti obrazec, ki ga je moramo oddati pri prijavi na projekt. Trenerji so nam predstavili dokumentacijo, nam svetovali, kako naj jo izpolnimo in nam zaupali nekaj skrivnosti, ki nam pomagajo pri pripravi in kreiranju uspešnega projekta. 

 

Delo je potekalo v skupinah in angleškem jeziku, kar je tudi dodatna priložnost za izboljšanje in razumevanje tujega jezika. Dela je bilo veliko, vendar pisanje projektov, sestavljanje urnikov, iskanje načinov kako rešiti probleme, ki se bodo pojavili pri projektu, in sama izvedba projekta, postane zabavno ob tako prijetni družbi. Iskali smo načine kako motivirati posameznike, ki se bodo udeležili naših projektov. Sem predvsem spadajo motivacijske in didaktične igre; predstavitve kultur udeležencev; načini motiviranja, animacije in prenosa znanja na udeležence; ter različne oblike izvajanja nalog. 

 

 

Dopoldanski čas smo izkoristili za sončenje in zunanje aktivnosti. Eno popoldan smo se odločili za izlet do slapa Virje in izvira Gljuna. Odlična lokacija za osvežitev v vročem poletnem času. Na reki Soči je mogoče skoraj celo leto raftat ali veslati s kajakom skozi brzice. V primeru, da je vaša doza adrenalina padla pod mejo, se lahko spustite po jeklenih žicah v dveh zip-line parkih. Če menite, da bi vam lahko dodatek adrenalina preveč segrel kri, pa se lahko odpravite na soteskanje po brzicah kjer se boste ohladili. V primeru, da vas do sedaj nisem prepričala, pa priporočam vožnjo z gorskimi skiroji s Kanina, jadralno padalstvo okoli bližnjih dvatisočakov, športno padalstvo, vožnjo z obroči po Soči, hydrospeed preko brzic, gorsko kolesarstvo, pohodništvo, tako da se najde za vsakega nekaj. Trenutno pa se gradi adrenalinski park, ki bo dopolnil obstoječo ponudbo. Z adrenalinskim parkom se bo Bovec še bolj približal družinskemu turizmu, tako da bodo tudi naši najmlajši imeli veliko možnosti za opravljanje novih aktivnosti. Tudi sama si želim ponovnega obiska v poletnih mesecih, ko bo uživanje v prečudoviti naravi še lepše. Priporočam in s tem, ko rečem, da je lepše v živo, kot na sliki, ne pretiravam.

 

Kaj pa se je dogajalo ob večernih urah? Vsi predstavniki smo v enem iz med večerov predstavili svojo državo vsak na svoj inovativen način. Potekalo je igranje kviza, kako dobro poznamo posamezne države udeležencev, pri čemer smo se veliko novega naučili. Ogledali smo si različne posnetke, se pogovarjali o zanimivostih držav, delili lastne izkušnje z ostalimi, pridobili novo znanje, primerjali kulture in predvsem uživali. Vsi predstavniki so postregli s pijačo in hrano, ki so jo prinesli seboj. Njam! 

 

 

Udeleženci so se na projekt prijavili s pomočjo organizacije, ki jim je pomagala pri realizaciji in samem potovanju. Tako je eden od večerov bil namenjen predstavitvi vseh organizacij: Popotniško združenje Slovenije, Sdruzhenie Art inovacii za mladite, Foundation Chadoo, Youth Beats Of Lithuania, Amigos de Europa, Asociatia Tinerii 3D in Youth4youth. Vsak večer smo pripravili evalvacijo in oddali poročila, ki so ključni del učnega procesa, saj posamezniku omogoči, da sam prepozna novo pridobljeno znanje in izkušnje. S pomočjo evalvacije pa lahko tudi odkrijemo pomanjkljivosti samega programa, jih kasneje odpravimo in se tako lažje prilagajamo delu v skupini in njenim potrebam. 

 

Dosegli smo cilje projekta, našli nekaj odličnih idej za inovativne in zanimive projekte, njihovo vsebino prelili na papir, za vse ostale, ki niso bili prisotni in jih to delo zanima, pa pripravili uporabno brošuro z nasveti kako pripraviti in kreirati lasten projekt. Iz Bovca smo se odpravili v Postojno, obiskali tamkajšnji Youth Hostel Proteus, ki deluje v sklopu dijaškega doma in njihovim dijakom predstavili naše delo in ideje. To je tudi bil zaključek našega 10-dnevnega druženja. Z ogledom Postojnske jame smo izkoristili še nekaj zadnjih uric druženja, nato pa se s solznimi očmi poslovili in si zaželeli srečno pot nazaj domov. To pa ne pomeni, da je konec tudi našega druženja, dragi bralci. V naslednji številki spletnega časopisa Globetrotter vam bom razkrila igrico No Bob in vtise posameznikov, ki komaj čakajo da spregovorijo o njihovih izkušnjah.