Prvi korak: avto
Irsko sem prvič obiskala leta 2011, ko sem preživela en teden v Dublinu, tokrat pa se je obetala večja pustolovščina. Osem dni potovanja po celi Irski z najetim avtom. Bilo je nekaj težav z najemom, saj moraš za najem avta pri večini agencij imeti kreditno kartico in sem nekaj dni pred potovanjem še vedno iskala agencijo, kjer bi s fantom lahko najela avto z debetno kartico. Le kako bo potekala vožnja na drugi strani ceste, pa še ozke ceste, joj, kaj nama je bilo tega treba, so bile moje misli pred potovanjem. A končno sva dočakala tisti 22. september, ko sva se v jutranjih urah kar z avtom zapeljala do Budimpešte, kjer naju je čakalo Ryanairovo letalo za Dublin in skrbi je zamenjalo vznemirjenje. Ker sva v Dublin prispela v večernih urah, sva rezervirala poceni hostel v Dublinu in se naslednji dan odpravila po avto za naslednjih pet dni. Prvih nekaj kilometrov je bilo precej stresnih tudi zame, ki nisem bila za volanom. Sedenje na sovoznikovem sedežu, kjer je običajno volan, je zelo nenavadno in priznam, da sem z nogo večkrat stopila na zavoro, ki je seveda sploh ni bilo. A bila sva na najini dolgo načrtovani pustolovščini in že po nekaj kilometrih se nama je odpirala dežela piva, prijaznih ljudi in zelene pokrajine (ki čisto zares ni mit).
Ozke ceste in čudovita pokrajina
Na prvi dan vožnje sva se napotila v narodni park Wicklow Mountains, ki je največji narodni park na Irskem in edini, ki se nahaja na vzhodu države. Čeprav bi po imenu lahko sklepali, da bomo tukaj našli gore, bomo razočarani, če iščemo to. Najvišji vrh je Lugnaquilla z 925 metri, zato golih skal in špičastih vrhov tukaj ne boste našli. Prvi cilj je bil slap Powerscourt Waterfall, ki je bil za prvo destinacijo sicer zadovoljiva izbira, vendar obiska ne bi priporočala po vsem, kar sva videla v naslednjih dneh. Precej bolj navdušujoče je bilo jezero Lough Tay, majhno jezero, ki je podobno kozarcu Guinnessa, saj je voda črna, na obali pa je bel pesek, ki ga je sem uvozila družina Guinness. Pokrajina okoli jezera je še toliko bolj vzela dih. Grmički z vijoličnimi rožicami, fuksije, ki jih najdemo kar v divjini, vmes pa majhne potke za pohodnike. Narava je zares čudovita, a v tem narodnem parku se je moj strah glede ozkih cest zares uresničil. V narodnem parku sva načrtovala ogled še ene vasice in največjega jezera v parku, vendar so bile ceste tako ozke, midva pa sva po »napačni strani« vozila le nekaj ur, da sva se odločila, da se bova obrnila in pot nadaljevala po širših cestah izven narodnega parka vse do Waterforda, kjer naju je čakal prvi hostel.
Visoki valovi in vikingi
Waterford je eno izmed najstarejših mest na Irskem. Ustanovili so ga Vikingi leta 853 in ga poimenovali vremenski fjord, saj je bil kraj, kjer so se lahko ladje skrile pred vetrom. Danes je Waterford Ircem poznan po kristalu, ki ga tukaj izdelujejo, obiskovalci si lahko tovarno ogledajo, tisti, ki niso preveč nerodni in so v to tudi prepričani, pa lahko obiščejo tudi trgovino z njihovim kristalom. Najino pot sva večinoma načrtovala po obali Irske. Tako je bil eden izmed načrtovanih krajev Ballycotton, kjer sva želela na obalni pohod. Eden izmed komentarjev na internetu te obalne poti je bil, da je to najbolj romantična pot na Irskem in da je tukaj dobil navdih, da zaprosi svojo punco (morda sem tudi zato izbrala to pot). Podala sva se na pot in jo hitro tudi zaključila Tukaj sva izkusila najhujši veter v najinem življenju, kar ni bilo niti najmanj romantično. Mokra in premražena sva se odločila, da se bova obrnila nazaj, hkrati pa naredila obljubo, da v najbližji trgovini kupiva kape. Ker nisva hotela, da bo najina vožnja res šla v nič, sva se odločila, da narediva še nekaj selfie-jev, saj sva tukaj prvič ugledala klife. Po strmih stopnicah sva se napotila do klifov in opazovala močne valove. Na poti navzdol so naju table za nevarnost opozarjale, da naj se obrneva. Le zakaj, sva si mislila, saj do ploščadi vodijo stopnice. Ko sva prišla do želene, fotografijam prijazne, lokacije, sva se namestila in ko sem hotela pritisniti na sprožilec, so prišli valovi. Kar naenkrat sva bila obkrožena z vodo in k sreči sva lahko po skalah odskakljala do stopnic in žalostna ugotovila, da so bili valovi hitrejši od fotoaparata.
Titanic in trojna mavrica
Pri načrtovanju potovanja sem se osredotočila na naravo, plaže in klife. Irska nima ogromno velikih mest, običajno so naju čakala mesta, velika kot Celje. V prvih dneh sva se ustavila v Cobhu in v Corku. Cobh je znan po svojem pristanišču, od koder se je migriralo kar 2,5 milijona Ircev med letoma 1848 in 1950. 11. aprila 1912 je iz Cobha izplul tudi Titanic, na kar nas v mestu spominja ogromno majhnih tablic, ki naznanjajo, da je tukaj jedel kapitan Titanica ali podobno. V Cobhu najdemo tudi spomenik Titanicu in park v spomin Titanicu, kjer so na steklenem spomeniku izklesana imena ljudi, ki so se vkrcali na Titanic in umrli. V Corku sva občudovala čudovite mostove, cerkve, dež pa naju je prisilil, da sva zavila tudi v nekaj trgovin. Tam sva naletela na kar trojno mavrico. Pojavi mavrice sicer na Irskem po nekaj dneh niso bili več tako zanimivi, saj se na Irskem res pogosto zgodi, da sije sonce in pada dež. Če se potikate po Irskem, vedno vzemite zraven dežnik. Tudi, če bo močno sijalo sonce, je velika možnost, da bo v naslednji uri začelo vsaj malo deževati. Suh pač na Irskem skoraj ne moreš biti.
Peščene plaže ob Atlantskem oceanu
Ring of Kerry je zelo priljubljena izletniška točka (ali bolje rečeno, izletniški krog). Teče po obali polotoka Kerry in se začne in konča v narodnem parku Killarney. Razdelila sva ga v dva dneva, čeprav je popolnoma izvedljivo v enem dnevu. Prav tukaj so se ljudje na internetu zgražali nad ozkimi cestami in gneči na cesti. A očitno sva midva imela srečo. Ceste so bile popolnoma v redu, če primerjamo ceste v Wicklow Mountains, obala pa je naravnost čudovita. Prav v tem je čar najema avta in samostojnosti. Z lahkoto lahko skreneš s poti, če opaziš znak za kaj zanimivega. Čisto po naključju sva zavila s poti in naletela na plažo s kamenčki, pred nama pa se je razprostiral Atlantski ocean. Morala sva se prepričati, ali je voda res premrzla za skok v vodo, s plaže pobrala nekaj kamenčkov za spomin in skočila nazaj v avto. Čez nekaj minut sva spet ugledala znak za še eno plažo, ki je tudi na internetu požela velike uspehe, zato sva se tudi tam ustavila in parkirala kar na neskončno dolgi peščeni plaži. Oče in sin, ki gradita peščeni grad, mirno morje in peščene sipine. Pravljično. Hodila sva z vrha na vrh druge sipine, občudovala razglede in se spraševala, kaj naju lahko še sploh čaka.
Razjarjena ovca
No, čakale so naju ovce. Oziroma ena pobegla razjarjena ovca. Na Irskem namreč ni gozdov, kot jih poznamo pri nas, temveč je pokrajina prepredena s pašniki in travniki. Četudi na hišo nisi naletel že kilometre in kilometre, bodo tukaj še vedno ograje, znotraj ograj pa večinoma ovce. Na cesti sva en dan srečala tudi ovco, ki je ušla iz ograje in je stala sredi ceste. Previdno sva ji ustavila in jo seveda hotela fotografirati, ko se je ovca zagnala proti avtu. Hitro speljevanje fantu ni šlo od rok (imel je nekaj olajševalnih okoliščin, saj je moral menjavati z levo roko) in avto je še nekajkrat »crknil«, preden sva lahko ušla jezni ovci. Na Ring of Kerry sva obiskala še klife Kerry, ki jih oglašujejo kot najbolj spektakularne na tej poti, s trajektom sva se zapeljala do otoka Valentia (vožnja je trajala le 5 minut) in tam uživala v spektakularnih razgledih ter se še enkrat prepričala, da je to res najboljše potovanje do zdaj. Gradove na Irskem najdemo skoraj povsod, vendar so le redki ohranjeni. Presenetil naju je grad na zares majhnem otočku, okoli njega pa so bučali visoki valovi, saj sva se spraševala, kako so ga lahko sploh zgradili. Nekateri gradovi danes služijo za obzidje pokopališčem, zagotovo pa bi priporočala ogled gradu Ross Castle.
Slavni klifi
Eden izmed razlogov, da sva se podala na to potovanje, so bili klifi. To je bila stvar, za katero sva se že vnaprej odločila, da je ne bova izpustila. Cliffs of Moher so najbolj znani klifi na Irskem in tudi najbolj obiskani. Dvigajo se kar 214 metrov visoko, ob njih pa lahko hodimo kar osem kilometrov. Vse je izjemno urejeno, pa tudi vstopnina do točke, kjer lahko klife občudujemo, ni previsoka. A pravi razgledi se zgodijo izven turistične točke, kjer je vse urejeno. Ob klifih namreč teče pohodniška pot, vendar je ta dostopna le na lastno odgovornost. Opozorilne table spet niso zalegle in pogumno sva stopila na pohodniško pot, ki teče tik ob klifih, brez ograje ali zaščite. Tistim, ki se bojijo višine, se bodo zagotovo zašibila kolena, vendar je ob previdnih korakih vse vredno. Odpira se ti vedno več klifov in vsak pogled se ti zdi neprecenljiv. Verjemite, takrat sem želela, da bi kar moje oči bile fotoaparat in bi posnela sliko vsakič, ko bi pomežiknila.