Nepoznana država na jugu Afrike
»Lesoto? Čakaj, kaj sploh je Lesoto? A država? Kje pa je to? Hmmm, nikoli slišal zanjo.« Ja, taka je bila reakcija večine ljudi, ko sva jim povedala, kam bova potovala. No, pa dajmo takoj odgovoriti na vsa ta vprašanja: Lesoto je majhna država (velikost 1,5 Slovenije glede na površino) na jugu Afrike. Če smo še bolj natančni, je to enklava sredi Južnoafriške republike. Lesoto vodiči opisujejo tudi kot visoko ležečo kraljevino in domovino izredno prijaznih ljudi. Da vse to še kako drži, lahko potrdiva tudi midva.
Nekaj zanimivosti: celotna država leži nad 1000 metri nad morjem. Prebivalci Lesota so potomci plemena San, danes pa se imenujejo Basoto in jih je približno toliko kot nas, Slovencev, okoli 2 milijona. Kar 85 % prebivalstva je pismenega, kar uvršča Lesoto med najbolj pismene države v Afriki. Žal pa je tudi več kot 20 % prebivalstva okuženega z virusom HIV, kar jih prav tako uvršča v svetovni vrh.
Najino potovanje po Lesotu se je začelo s postankom v vasici Malealea na zahodu države, ki je znana po čudoviti soteski Pitseng Gorge. Na kratkem pohodu iz vasi do soteske so se nama pridružili vaški otroci, ki so nama želeli pokazati pravo pot v zameno za drobiž. Midva slednjega nisva imela, sva jim pa delila igračke, ki sva jih ravno v ta namen prinesla s seboj. Vsi ti otroci, sicer pastirčki koz in ovac na okoliških gričkih, pa so spremljali vsak najin gib in naju poskušali posnemati v vsem. Ko sva midva plezala po soteski, so šli še oni za nama; ko sva se midva šla kopat v tolmunček, so šli še oni – pa čeprav niso znali plavati in niso imeli kopalk; ko sva se midva nastavljala fotoaparatu, so se še oni in ugotovila sva, da znajo biti pravi pozerji. Do konca dneva smo se prav spoprijateljili, se skupaj igrali, midva sva jim razdelila vse igračke, oni pa so nama delali razne figurice iz blata in nama nabirali svetleče kamenčke. Presenetilo naju je, kako malo je bilo potrebno, da sva pridobila njihovo naklonjenost: samo drobnarije iz Kinder jajčkov sva jim razdelila, nič posebnega in nič vrednega, oni pa so bili neskončno veseli.
Naslednja znamenitost je bil slap Maletsunyane ali kar Semonkong slap. Tudi tu sva srečala skupino otrok, ki pa so bili veliko bolj arogantni in nama sitnarili za denar: »Give me your money!« in podobno. S svojo nadležnostjo so nama nekoliko zasenčili ogled sicer čudovitega slapu, ki je s svojimi 192 metri tudi najvišji slap na jugu Afrike (višji je tudi od Viktorijinih slapov). Želela sva se spustiti prav do čisto spodnjega tolmuna slapu in tam tudi kampirati, a za to bi potrebovala dovoljenje šerifa, ki je živel v 7 kilometrov oddaljeni vasi, dostopni le po pešpoti. Nekako sva se odločila, da morda pa vseeno ni vredno videti slapa še od spodaj.
Pot od vasi Malealea do tega slapu blizu vasi Semonkong je bila izredno zanimiva. Najina navigacija naju je namesto po asfaltirani cesti peljala po bližnjici, ki ni imela niti kilometra urejene ceste. Vse so bile makadamske potke, na čase tako uničene, da nisva vedela, če je to sploh še prava smer. Reka, ki teče čez cesto, ali pa ogromne skale sredi vozišča niso bili nič nenavadnega na tej poti. Še dobro, da sva najela terenca. Pa še s tem sva se bala, da bova kje ostala. Da ne govorim o hitrosti vožnje: več kot 30km/h nisva vozila! Je bila pa ta pot odlična za spoznavanje načina življenja (večinsko) vaškega prebivalstva v teh odročnih krajih. Omeniti velja, da večina prebivalstva na podeželju živi v preprostih okroglih kočah, ki imajo kamnite temelje, zgoraj so grajene iz lesenih vej in povezane z blatom, kritina pa je slamnata. Stranišča so nekaj korakov stran od hiše, kuhinja oz. kurišče z velikim litoželeznim loncem pa kar na prostem, na dvorišču. Malo bolj napredne vasi imajo že zidane hiše, a to so majhne koče z ravno streho in mini sončno celico na njej. Ko sva se vozila po teh krajih, sva videla zelo malo avtomobilov, kar je logično, saj večina ljudi živi v tako odročnih krajih, da z avtom do tja sploh ne morejo, tudi najboljši terenci bi potrebovali preveč časa za premik po tistih poteh, s konjem ali oslom, ki pa jih ima tu vsakdo, pa so ti premiki veliko lažji in hitrejši. Zanimivo je bilo tudi opazovati »modo«, način oblačenja: vsi ti ljudje so bili zaviti v tradicionalne lesotske oz. basoto deke. Ta debela volnena pregrinjala jih ščitijo tako pred soncem, kot tudi pred vetrom ali dežjem. Mnogi imajo tudi čez glavo potegnjena volnena pokrivala le z luknjo za oči, vse ostalo pa je skrito pred soncem in mrazom.
Ker nisva ravno mestna človeka, sva si Maseru, glavno mesto, ogledala bolj na hitro, beri, peljala sva se skozi in se ustavila le za kosilo, ki pa je bilo odlično. Poskusila sva namreč njihovo tipično hrano pap – to so dejansko žganci iz bele koruzne moke ter razne zelenjavne priloge. Bilo je božansko in izredno poceni. Sicer pa je Maseru kot vsako drugo mesto: lepe sodobne stavbe, stanovanjska naselja, veliki nakupovalni centri … Čisto nasprotje prej videne preprostosti podeželja.
V naslednjih dneh sva raziskovala nacionalni park Ts'ehlanyane, ki je zavarovan zaradi gozda, ki raste na tem področju. Povedati je treba, da Lesoto nima veliko gozdov – večinoma ga pokrivajo travniki. Tu, v parku Ts'ehlanyane pa raste akacijev gozd po katerem se sprehajajo ogromne antilope elandi. Če je akacijev gozd malo razočaral – akacija je bolj grmovju podobna rastlina in ne tvori ravno gozda, kot ga poznamo pri nas, pa so bili elandi čudoviti.
Po vzhodnem delu države poteka asfaltirana cesta, imenovana »Roof of Africa«, saj se vije med najvišjimi vrhovi na jugu Afrike, je ves čas nad 2000 metri nadmorske višine, nekajkrat pa se vzpne na prelaze nad 3000 metri. Serpentine so ostre, vzponi tudi do 20 %, razgledi vrtoglavi … res čudovita vožnja, ki se zaključi na južnoafriški meji s prelazom Sani Pass. Slednji velja za eno boljših off-road poti v Afriki. Torej, cesta po celotni strehi Afrike (v Lesotu) je v odličnem stanju, na meji z Južno Afriko pa se asfalt konča. Ostane samo še izredno strm in ovinkast spust po slabi makadamski cesti. Ta prelaz je bil eden izmed glavnih razlogov, zakaj sva najela terensko vozilo in zakaj sva se odločila obiskati Lesoto, a nama je tu zagodlo vreme. Na lesotski strani je bilo čudovito sonce, sicer malo vetrovno, ampak brez oblačka. Iz južnoafriške strani pa so se čez prelaz valili grdi oblaki. Ko sva se začela spuščati po makadamski cesti, sva zapeljala točno v sredino teh oblakov, tako da sva videla komaj kakšen meter pred seboj. Sedaj pa si predstavljajte, da se vozite v dežju po razmočeni strmi in ovinkasti cesti. Brisalci delajo na vso moč, zavore tudi, a hkrati tako grdo škripajo, da ne veš, koliko časa bodo še zdržale. In seveda ne vidiš skoraj nič pred seboj, saj je povsod gosta megla. No, tako je zgledala najina vožnja po Sani Passu. Bilo je zanimivo, pestro, strašljivo in definitivno adrenalinsko, žal pa sva zamudila užitek ob vožnji po tej cesti in lepe razglede, ki jih sicer obljubljajo vodniki. Pa drugič.
Lesoto sva obiskala tekom najinega 4-tedenskega potovanja po jugu Afrike in lahko rečeva, da naju je v tej državi najbolj zeblo na celem potovanju (saj sva v času njihove pomladi kampirala na višini 2000 metrov), hkrati pa nama je bilo tam tudi najbolj lepo zaradi čudovite narave in izredno prijaznih ljudi.
