Izola in Festival oranžnih vin

Času in burnim spremembam navkljub je Izola ostala prijetno starodavno mestece z romantičnimi uličicami in celo vrsto zanimivih zgradb. V novem delu mesta sprehajalce vabijo široke ulice z drevoredi, najbolj privlačen pa je stari del mesta z visokimi sredozemskimi hišami, med katerimi vzbujajo posebno pozornost nekatere zgradbe iz beneškega obdobja. Staro mestno jedro in ozke kamnite ulice ležijo na nekdanjem otoku, od koder se je mesto v začetku 20. stoletja razširilo proti jugu, k železniški postaji ob nekdanji ozkotirni progi Poreč–Trst.

Danes je posebno privlačen predel z markantno cerkvijo sv. Mavra. Pod njo se stiskajo stare hiše, med katerimi so nekatere pravi biseri: baročna plača Besenghi degli Ughi, beneška Manziolijeva, renesančna hiša Lovisato in še kaj bi se našlo. Posebno pozornost velja posvetiti drobnim detajlom kot so bogato okrašeni portali, gotska in romanska okna, kovana in umetelno izrezljana vrata, balkoni, grbi, slikovita stopnišča, vrtovi in vodnjaki. Srce starega mesta je notranji del pristanišča – mandrač, ki ga v družbi ribiških bark obkrožajo številni gostinski lokali, v katerih je prijetno posedeti.

Vina jantarne barve

Izola k sreči že dolgo ni več zaspano ribiško in industrijsko mestece. Vsepovsod vabijo številni lokali in trgovine. V poletnih mesecih je na mestnih ulicah še posebno živahno. Zadnja leta za pestrejšo podobo skrbijo številni umetniki, katerim je občina odstopila prostore v najbolj privlačnem delu starega mesta. Majhni lokali privabljajo poglede s pisano ponudbo. V mnogih umetniki ustvarjajo kar sproti in za najbolj zagrete pripravljajo tudi ustvarjalne delavnice ali pa jih vsaj podučijo o svojem delu. Za še pestrejše dogajanje pa poskrbijo tudi številne prireditve med katerimi je nekaj posebnega Festival oranžnih vin, ki se odvija zadnji aprilski petek.

Oranžna vina pridelujejo iz belih sort grozdja. Pri tem uporabljajo staro, že skoraj pozabljeno tehniko, ki je skupaj s sonaravno ekološko pridelavo garancija za odlična vina. Grozdje po delnem stiskanju skupaj s kožicami in peclji hranijo v večjih posodah, kjer ležijo nekaj dni ali celo mesecev. V tem času grozdni sok fermentira v stiku s kožicami, peškami in peclji. Postopek se imenuje maceracija. Po končani maceraciji goščo mošta in lupin sprešajo, fermentirani sok pa shranijo v sodih ali celo glinenih posodah, kot to že tisočletja počenejo v Gruziji. Na festivalu se z vini predstavi več deset mednarodnih pridelovalcev, za popoln dogodek pa poskrbijo še vrhunski kuharski chefi, ki obiskovalce razvajajo s kreativnimi jedmi.

Privlačne plaže

Kljub vlogi pristaniškega mesta, je poskrbljeno tudi za kopalce. Najbližja plaža se razprostira na Petelinjem rtu, le nekaj korakov stran od starega mestnega jedra. Bližnji park z drevesi nudi celo blagodejno senco. Mnogi kopalci zahajajo na drugo stran mesta, mimo izolske marine v bližnji Simonov zaliv. Tu je bilo v rimskem obdobju pristanišče Heliaetum, katerega del je mogoče videti ob zelo močni oseki. Urejena plaža poleg sence borovih dreves ponuja tudi zabavo. Predvsem v obliki igrišč za odbojko in velikega vodnega tobogana.

Spomin na železnico

Izola je imela nekoč tudi železniško povezavo s Trstom in obalnimi mesti v Istri. O obstoju 123 km dolge ozkotirne železnice še pričata dva predora. Eden leži pod Prevalom med Portorožem in Strunjanom. Je lepo razsvetljen in tlakovan, tako da ga z veseljem uporabljajo domačini in turisti za najkrajšo in najbolj varno pešpot med obema krajema. Drugi, manj znan in manj uporabljen pa leži pod glavno cesto na robu izolskega predela Jagodje. Skozi njega pridemo iz Izole v dolino reke Roje, ki se izliva na robu Strunjanskih solin. Do njih se lahko sprehodimo ali popeljemo s kolesom med nasadi breskev, vinogradi in na koncu ob našem najlepšem pinijevem drevoredu, ki spremlja glavno cesto v Strunjanu.

Ozkotirne železnice žal že davno ni več, ostali pa so spomini nanjo in precej dokumentov ter fotografij o primorskih krajih, gradnji ter poteku in delovanju istrske železniške proge. Slednjo so imenovali Parenzana, Istrijanka pa tudi Porečanka. O nekdanjem železniškem prometu v Izoli priča železniška postaja, ki stoji nedaleč od športnega središča. Svoje namembnosti že davno ne izpolnjuje več, o progi pa lahko nekaj več izveste na informativnem panoju v bližini. Ali pa ob ogledu ohranjene lokomotive, ki obiskovalce preseneča ob glavni mestni vpadnici iz koprske smeri.