Zelenortski otoki - oaza prijaznih ljudi, čudovite narave in odlične hrane – 1. del

V tem trenutku vključujem »avtomatskega pilota« in prepuščam uvod umetni inteligenci, v nadaljevanju pa bom z vami delil svojo izkušnjo s potepanja po največjem otoku te afriške države.

Umetna inteligenca ne more nadomestiti popotniških novinarjev

Zelenortski otoki, znani tudi kot Kapverdski otoki, so otoška država v Atlantskem oceanu ob obali Zahodne Afrike. Država je sestavljena iz desetih otokov in petih otočkov, ki so vsi vulkanskega izvora. Otoki so razdeljeni v dve skupini, otočje Barlavento in otočje Sotavento, ki ju ločuje približno 60 km širok kanal.

Zelenortski otoki so se od Portugalske osamosvojili leta 1975 in so od takrat stabilna in demokratična država. Država ima približno 550.000 prebivalcev, večina jih živi na otokih Santiago in São Vicente.

Uradni jezik Zelenortskih otokov je portugalščina, vendar je razširjena tudi zelenortska kreolščina. Kultura države je mešanica afriških in evropskih vplivov, z močnim poudarkom na glasbi in plesu.

Gospodarstvo Zelenortskih otokov je močno odvisno od turizma, nakazil prebivalcev Zelenortskih otokov iz tujine in storitvenega sektorja. Država ima tropsko podnebje z deževnim obdobjem od avgusta do oktobra in sušnim obdobjem od decembra do junija. Otoki ponujajo vrsto dejavnosti za turiste, vključno s pohodništvom, počitnicami na plaži in vodnimi športi.

Na splošno so Zelenortski otoki edinstvena in zanimiva destinacija z bogato kulturno dediščino in osupljivo naravno lepoto.

Navkljub precej dobremu uvodu, ki ga tudi sam ne bi bistveno drugače napisal, v tem trenutku izklapljam »avtomatskega pilota« in nadaljujem z lastno izkušnjo, ki jo želim deliti z vami.

Praktični nasveti za vse, ki v as bom prepričal, da je Zelenortske otoke vredno obiskati

V praksi se potovanje začne z iskanjem letalskih vozovnic, ki jih le stežka najdemo po ugodni ceni, pa še to s kakšnega bolj oddaljenega letališča, sploh če želimo tja v atraktivnem terminu, kot so na primer prvomajske počitnice. Ko vendarle najdemo ugodne vozovnice, pa je treba še poiskati ugodno nastanitev in izpolniti obrazec EASE, ki ga najdete na https://www.ease.gov.cv/ in ga izpolnite najmanj pet dni pred odhodom. Pri tem opozarjam, da obstaja kar nekaj spletnih agencij, ki za isti dokument zaračunajo še svoje stroške.

Iz uvoda, pripravljenega s pomočjo umetne inteligence, smo že ugotovili, da je najprimernejši čas za obisk med decembrom in junijem, k temu pa le še dodajam, da so Zelenortski otoki ena varnejših afriških držav, kjer so napadi na obiskovalce precej redki, a kljub temu priporočam vsaj osnovno previdnost. Glede na to, da imajo relativno dobre ceste ter da vozijo po desni strani, je najem avta najboljša oblika prevoza, če želite v relativno kratkem času spoznati domala ves otok in se ustavljati za ogled znamenitosti, fotografiranje ali osvežitev v morju. Če se boste odločili za najem avtomobila, svetujem, katero od lokalnih agencij, saj so ugodnejše in bolj fleksibilne od mednarodnih, kar smo izkusili tudi sami, saj je nesojen voznik drugega vozila pozabil vozniško dovoljenje doma, a smo brez težav in brez stroškov vpisali drugega voznika, kar pri večjih agencijah po navadi ni možno, ali pa je povezano s stroški.

A še preden smo se srečali s predstavnikom agencije za najem avta, smo svoje mobilne telefone opremili z lokalnimi SIM karticami, ki za devet evrov ponujajo zadostno količino podatkov ter omejeno število brezplačnih klicev in SMS sporočil. Nakup SIM kartice pa je bil že prvi dogodek, ki vam ga umetna inteligenca ne more pričarati. Tik pred izhodom iz letališke stavbe sta v »zasedi« čakali dve dekleti, ena vsa v modrem, druga v oranžnem, in ponujali SIM kartice dveh različnih operaterjev. Vsaka je trdila, da je njihova boljša, a nobena ni znala razložiti, zakaj. Obe sta ponujali enako količino podatkov ter enake ugodnosti po enaki ceni in zato sem pred njima vrgel kovanec, ki je odločil izbiro ponudnika.

Po prevzemu vozil pa je napočil čas, da zapustimo letališče in se podamo dogodivščinam naproti. In prav prestolnica Praia je bila naš prvi cilj, kjer smo najprej poiskali banko in skupaj zamenjali nekaj denarja, saj kartice le redko sprejemajo, menjava izven menjalnic (na primer v restavracijah ali trgovinah) pa je približno 10 % slabša od uradne. Glede na to, da ima banka fiksno provizijo za dvig denarja, vam svetujem, da zberete ves denar, ki ga želite zamenjati in, opravite zgolj eno menjavo večje vsote denarja.

Od nove do stare prestolnice

Oboroženi z zelenortskimi eskudi se po krajšem ogledu najstarejšega dela mesta s predsedniško palačo in nekaterimi muzeji podamo na mestno tržnico, kjer je na voljo vse od živih kokoši in prašičev, oblačil, spominkov, sadja in zelenjave ter tudi pripravljene hrane, ki smo jo tudi pokusili. Priprava hrane na tržnici sicer na pogled ne deluje mikavno, ampak dejstvo, da se tam redno prehranjuje nekaj sto ljudi dnevno, govori v prid temu, da je hrana zagotovo sveža in neoporečna. Med ponudbo prednjačijo ribe, pripravljene na različne načine, a tudi za ljubitelje drugih vrst mesa in vegetarijance izbira ni majhna. Če k temu dodamo, da se cena posameznega obroka giblje okrog treh evrov, je kosilo na tržnici zagotovo prava izbira, pa čeprav ga bomo pojedli stoje. Za tiste, ki vam manjša in nekoliko bolj urejena mestna tržnica ni pomenila izziva, pa predlagam, da se odpravite še v ulico Sucupira, kjer se ob glavni avtobusni postaji nahaja istoimenska tržnica, ki je bistveno večja od mestne tržnice, a hkrati tudi bolj kaotična in kjer lahko najdete res skoraj čisto vse.

Podkrepljeni s specialitetami lokalne kuhinje se prijetno utrujeni odpravimo na še nekaj točk v prestolnici in do najstarejšega naselja na otoku, ki je bilo kot prvo evropsko kolonialno mesto v tropskem pasu ustanovljeno leta 1462 pod imenom Riebaira Grande, v 18. stoletju pa so ga preimenovali v Cidade Velha ali v prevodu »staro mesto«. Največja znamenitost je zagotovo trdnjava, ki se bohoti nad mestom in je vpisana v Unescov seznam svetovne dediščine. Poleg trdnjave pa toplo priporočam ogled zgodovinskega centra mesta z znamenitim marmornatim stebrom iz 16. stoletja ter majhnimi ulicami, ki nas kot časovni stroj prestavijo v neko drugo obdobje. Z malo sreče boste naleteli tudi na kakšno glasbeno skupino, ki vas bo zazibala v zelenortskih ritmih. Mesto ponuja tudi nekaj kakovostnih restavracij, kjer si lahko skoraj vsako od specialitet privoščite za deset evrov ali manj, in urejeno obalo oziroma plažo, kjer se lahko osvežite in pripravite na raziskovanje preostanka otoka Santiaga, kamor se bomo skupaj podali v drugem in hkrati zadnjem delu potopisa.