Pyongyang - Severna Koreje – 1. del

Polet do Pyongyanga je tudi prvi stik z DLR Korejo, saj lahko na letalu prebiraš korejske časopise in revije v angleščini ter spremljaš glasbene prireditve ali pa kak korejski film na monitorjih. Po skoraj enem dnevu na poti (vključujoč pot do letališča in čakanje na prestope) sem se seveda odločil za tretjo opcijo in ujel nekaj izgubljenega spanca, saj sem imel ob prestopu v Pekingu ravno dovolj časa za ogled trga Nebeškega miru in mavzoleja očeta sodobne Kitajske, Mao Ze Donga.

V začasnem letališkem poslopju (mogočno staro poslopje bo zamenjalo novo, verjetno še večje – a zagotovo modernejše) smo se zadržali kar nekaj časa, saj se eden od obeh kovčkov izgubil na poti iz Budimpešte. Takrat sem se prvič srečal s prijaznostjo Korejcev, ki so, navkljub nekoliko slabšemu znanju angleščine, skoraj vse papirje izpolnili zame, tako, da sem se moral na koncu le podpisati. To, da pa so me spustili v »backstage« letališkega poslopja – torej v tovorni prostor, da še sam pregledam prtljago, ki je prišla brez oznak – pa je tako presegalo vsa pričakovanja.

V času bivanja so nam predstavili ideologijo DLR Koreje, ki se imenuje »Juche« oziroma »Kimilsungizem in Kimjongilizem« in temelji na politični, vojaški in ekonomski samostojnosti in neodvisnosti.

Rojstna hiša ustanovitelja DLR Koreje Kim Il Sunga

Rojstna hiša ustanovitelja DLR Koreje Kim II Sunga se nahaja na obrobju Pyongyanga obdana s parkom, ki ga korejska dekleta in ženske ročno urejajo, saj je to precej velika čast. Namigovanja nekaterih medijev, da je to in še kaj drugega prisilno delo najbolj ovržejo iskreni nasmehi ter ena izmed žena, ki se med delom pogovarja po mobilnem telefonu, ki jih prisilni delavci prav gotovo ne bi imeli.

Muzej zgodovine oborožitve

Muzej zgodovine oborožitve, ki se nahaja tik ob »športnem mestu« oziroma delu mesta, kjer se nahajajo številne telovadnice za različne športe je dober prikaz vojaške moči DLR Koreje. V njem se da videti vse, od pehotnega orožja, pa do strateških raket in je največja zbirka orožja, kar sem jo kdajkoli videl, dvorane pa med seboj povezuje poseben električni vlak.

Edina »pomanjkljivost« razstave je ta, da se nahaja na vojaškem območju in zato fotografiranje znotraj tega območja ni dovoljeno, kar pa ne zmanjša njene veličine in predvsem urejenosti, saj ni le urejeno ampak skoraj sterilno čisto.

Otok Rungrado na reki Daedong

Otok Rungrado na reki Daedong je zagotovo najbolj zabaven del Pyongyanga, kjer se za vsakega najde nekaj. Na otoku se tako nahaja ogromen akvarij z delfini, ki je s posebnimi cevmi povezan z morjem in tako imajo delfini ves čas svojega bivanja svežo morsko vodo, kar še vedno ni enako morju, a bistveno bolje, kot v mnogih podobnih akvarijih v »razvitih zahodnih državah«. V neposredni bližini se nahaja tudi velik bazenski kompleks z velikanskimi tobogani in različnimi bazeni. Glede na to, da je se je september že dodobra začel, sem bil prav presenečen nad množico ljudi, ki so kljubovali nekoliko nižjim temperaturam. Verjetno pa je v poletnih mesecih gneča še nekajkrat večja in bi se bazenski kompleks iz letala zdel kot mravljišče. A tu se zabava še zdaleč ne konča. Med akvarijem in največjim stadionom nasvetu imenovan po Prvem maju – prazniku dela se razprostira ogromen lunapark, ki pa ima v Pyongyangu še dve nekoliko manjši različici. Če sem se nekaj dni spraševal, zakaj je mesto, ki šteje več kot dva milijona prebivalcev sorazmerno prazno, mi je to skrivnost razkril prav ta otok, še posebej pa lunapark, kjer so bili vsi tisti ljudje, ki sem jih pogrešal po ulicah in trgih Pyongyanga. A tudi z Lunaparkom se zabava na otoku ne zaključi – prav na stadionu 1. maja se dogaja Arirang, ki pa sem ga pustil za konec tega potopisa.

Jutranji sprehod po mestnih ulicah in trgih

Glede na to, da sem bil del večje skupine in da je bil program planiran skoraj do minute, so bile ure pred zajtrkom edine, ki sem jih lahko izkoristil za ogled mesta. Prav zanimivo je bilo videti enega izmed prvih tramvajev in trolejbusov, ki so skoraj prazni vozili po mestnem središču. Enako zanimivo je bilo tudi občudovati, kako dobro so vzdrževani trolejbusi, ki so stari okrog pol stoletja, pa tisti, ki izvirajo iz osemdesetih in pa popolnoma novi, ki so plod lastne proizvodnje. A trolejbusi seveda niso bili glavni motiv sprehoda po mestu. Samo mesto je izjemno sistematično zgrajeno, najmogočnejše stavbe pa se nahajajo v bližini reke Daedong. Tako se v osrčju mesta nahaja trg Kim II Sunga, kjer se odvijajo velike državne manifestacije, kot na primer vojaška parada, pa velika ljudska čitalnica, ki te prevzame s svojo velikostjo in značilno korejsko arhitekturo, pa nov del mesta z visokimi stolpnicami, ki dajejo temu delu mesta izjemno moderen videz. Onstran reke se dviga nad mestom visoka bakla, spomenik ideologiji Juche, ki je muzej in razgledni stolp ob enem, saj se z vrha vidi domala ves Pyongyang in nekaj okolice. Arhitektura mesta z ravnimi linijami pa povezuje tudi spomenik ustanovitve delavske stranke z gričem, kjer se nahajata gromozanska spomenika Kim II Sungu, ustanovitelju DLR Koreje in njegovemu nasledniku Kim Jong IIu. Seveda center mesta ponuja še mnogo več, kot našteto, a časa za fakultativni sprehod po mestu je počasi zmanjkovalo, prej prazni tramvaji pa so se sedaj nabito polni šibili pod težo tistih, ki so hiteli na delo, v šolo ali po drugih opravkih…