Ko sem lani prvič obiskala makedonsko prestolnico, sem si takoj zaželela, da bi jo lahko raziskovala dlje kot samo tri dni. Zato sem se odločila, da se letos poleti vrnem in tam preživim več časa. V naslednjih odstavkih bom razložila, zakaj me je Skopje popolnoma navdušilo – in zakaj menim, da bi bilo všeč tudi vam.
Lanskega septembra, ko me je pot prvič zanesla v Makedonijo, sem v Skopje prišla brez večjih pričakovanj. Pravzaprav sem se tam znašla predvsem zato, ker je bila to najcenejša pot domov s potovanja po Bolgariji. V Makedonijo sem prišla brez kakršnih koli informacij o glavnih znamenitostih, zato sem bila povsem presenečena nad množico kipov, ki so me pozdravljali z vseh strani, ko sem se prvič sprehodila od hostla proti centru mesta. Ko sem prišla do glavnega trga, so se stari kamniti most in stavbe v njegovi okolici kopali v zlatem večernem soncu. Usedla sem se na rob fontane pod veličastnim kipom vojščaka na konju in navdušeno opazovala lepoto, ki me je obkrožala. Mesto me je že po prvih nekaj minutah popolnoma prevzelo.
Pozneje sem izvedela, da mogočni spomeniki, sicer večinoma postavljeni v sklopu projekta Skopje 2014, s katerim je mesto doživelo pravo neobaročno preobrazbo, še zdaleč niso všeč vsem. Ne samo domačini, tudi turisti se pritožujejo, da so pompozne stavbe in spomeniki preveč kičasti, ali pa se zgražajo nad takim nepotrebnim zapravljanjem denarja. Vsaj delno se tudi sama strinjam z njimi, ampak vseeno je na spomenikih nekaj, zaradi česar sem si včasih zaželela, da bi lahko prečesala mesto po dolgem in počez ter poiskala prav vsakega izmed njih.
.JPG)
A ker bi tako iskanje vzelo preveč časa, sem to idejo ponavadi hitro opustila in se raje odpravila na ulice starega bazarja, kjer se nahajajo številne trgovinice in mošeje, zgrajene v otomanskem stilu. Ta del mesta sem med svojim bivanjem v Skopju obiskala skoraj vsak drugi dan, tako zjutraj kot zvečer (pa tudi opoldne, ko so se vsi razumni ljudje poskrili v senco). Ampak če povem po pravici, arhitekturne lepote niso bile edini razlog, da sem tako pogosto zavila na bazar – tja me je vleklo predvsem zaradi številnih restavracij, ki ponujajo okusno in poceni hrano, pa tudi številne priložnosti za opazovanje ljudi, ki jih v starem delu Skopja nasploh nikoli ne manjka.
Kadar me je pot zanesla na bazar, sem se vedno ustavila na skodelici močne turške kave in za dobro mero zraven pojedla še kakšno baklavo, potem pa sem obiskala kakšnega izmed številnih muzejev in galerij ali pa si nadela tekaške copate in se odpravila v Mestni park. Skopje ponuja ogromno možnosti za preživljanje prostega časa v naravi. Med najbolj priljubljenimi izletniškimi točkami je kanjon Matka, do katerega (za samo nekaj deset centov) pridete kar z mestnim avtobusom. Tam lahko najamete kajak ali pa se iz kanjona odpravite na pohod v bližnje hribe (če se odločite za planinarjenje, si prej priskrbite dober zemljevid, saj so poti precej slabo označene). Še ena možnost je pohod na Vodno, kjer lahko uživate v čudovitem razgledu in si od blizu ogledate ogromni Milenijski križ, ki je eden največjih na svetu. Tisti, ki so jim ljubša kolesa, pa bodo še posebej navdušeni nad kolesarsko stezo ob reki Vardar.
.JPG)
Preden sem prispela v Skopje, so me skušali tako domačini kot popotniki, ki sem jih srečala v sosednjih državah, prepričati, da je makedonska prestolnica dolgočasno mesto, ki ni vredno ogleda. Po enem mesecu v Makedoniji lahko rečem, da se niti približno ne strinjam. Skopje mi je všeč, ker je povsem drugačno od ostalih evropskih prestolnic, ki sem jih obiskala doslej. Včasih je malo posebno, če ne celo skrivnostno in eksotično, ampak hkrati sem se tam počutila tako domače ... Ob vsej bogati zgodovini in razgibanem vsakdanjem življenju, ki je ena izmed posledic križanja različnih kultur (poleg Makedoncev in Albancev v Skopju živi tudi številčna romska skupnost), je le še vprašanje časa, preden si bo tudi Skopje zagotovilo malo večjo oznako na popotniških zemljevidih.
.JPG)
