5 mesecev na Irskem z Erasmus+

Med pripravništvom sem vedela. Vedela sem, da moram na drugo pripravništvo iti v tujino. To je bila moja zadnja priložnost. Tudi, če moje pripravništvo na Irskem ni bilo dobro plačano, sem imela srečo, saj sem imela Erasmus štipendijo in štipendijo svoje regije. Živela sem v Dublinu, ki je drago mesto, vendar sem lahko dobro živela zaradi majhne plače in štipendij. Erasmus+ programu sem izredno hvaležna, saj ta izkušnja ne bi bila možna brez štipendij, ki sem jih dobivala.

Delala sem v eni največjih potovalnih agencij na Irskem. Podjetje je multikulturno, saj tako zaposleni kot pripravniki prihajajo iz vse Evrope. V moji ekipi sva bili dve Francozinji, tri Nemke (skupaj z menedžerko), ena Italijanka in ena Nizozemka. Delo je bilo zelo zanimivo in nikoli ni bilo dolgočasno. Še nikoli se nisem v podjetju počutila tako udobno. Bila sem vesela, da sem našla takšno podjetje, kjer sem lahko opravljala svoje pripravništvo. Rada sem delala v angleščini in z ljudmi iz različnih kultur.

Med svojim prostim časom sem lahko potovala po Irski, ki je izjemna država. Vsak mesec sem načrtovala vikend izlet z drugimi pripravniki ali s svojim fantom, ki me je dvakrat obiskal. Aprila sem obiskala Galway in Connemaro, v maju sem potovala v Severno Irsko, v Belfast, v juniju v Killarney, v juliju v Cork in v avgustu v Sligo. Spominjam se čudovite pokrajine. Še nikoli nisem videla tako lepih stvari. Klifi Cliffs of Moher, Velikanova pot, narodni park Killarney … Še zdaj čutim svoje vznemirjenje, svojo srečo, vendar z nostalgijo.

Na Irskem je toliko krajev, vrednih raziskovanja, da bi lahko napisala cel seznam. Če se obotavljate glede obiska Irske, vam jo zagotovo priporočam. Ni legenda, da so Irci topli, vljudni in prijazni ljudje. Vsi so ti pripravljeni pomagati, na vlaku vam bo vedno nekdo z veseljem delal družbo. Vreme je sveže, vendar ne dežuje vedno, to je mit. In če smo iskreni, dež je dober razlog za obisk irskega puba.

Pokrajina je ena izmed razlogov za obisk Irske. Najboljša možnost je potovanje z avtom po vsej državi, saj tako pokrijete največ terena. Divja atlantska pot je pot, kjer začutite pravo Irsko. Ko smo se vozili v Connemari, ni bilo nič. Samo nedotaknjena narava. Ovca tu in tam, nobenih avtov. Bilo je izjemno. In to je le ena točka v tej prelepi državi.

V Francijo sem se vrnila avgusta 2017. Od tega, ko sem se poslovila od Irske, je več kot leto. A vem, da moja zgodba s to državo še ni konec. Ni »adijo«, temveč »na svidenje«.