Potovanje na Rodos – 1. del

Rodos najdemo v Egejskem morju samo slabih 20 kilometrov od obale Male Azije. Pripada otočju Dodekanez, ki je najjužnejša skupina grških otokov, raztresena ob obali Turčije. Samo ime Dodekanez v grščini pomeni dvanajst, poimenovanje pa izvira iz otomanskih časov, ko je 12 od 18 otokov tega otočja dobilo posebne privilegije, ker so se prostovoljno priključili Otomanskemu imperiju, vendar pa med njimi ni bilo dveh največjih, Rodosa in Kosa. Zaradi svoje geografske lokacije kot vrata v Egejsko morje, je Rodos vedno igral vidno vlogo, saj so se tu križale trgovske poti z vzhoda in zahoda, ponujal pa je tudi varna pristanišča in bil zato pomembna postojanka. Oddaljenost od Aten in celinske Grčije je pomenila, da so otoki Dodekaneza bili pogosto žrtev številnih vdorov, katerih sledovi so vidni še danes. Tako na Rodosu najdemo ostanke starih Grkov in Rimljanov, kar kaže na pomen otoka v antiki, vitezov sv. Janeza, Turkov in Italijanov. Komaj leta 1948 je bilo otočje priključeno h Grčiji, danes pa je Rodos prestolnica Dodekaneza in najpomembnejši otok.

Pri navajanju zgodovine Rodosa si posebno pozornost zasluži red vitezov bolničarjev sv. Janeza, po katerem je otok dobil vzdevek »otok vitezov«. Red vitezov sv. Janeza, poimenovan po sv. Janezu Krstniku, je bil ustanovljen v 11. stoletju. Vitezi, ki so prihajali iz uglednih rimokatoliških družin, so varovali božji grob in skrbeli za krščanske romarje v Jeruzalemu. Dosmrtno izvoljeni veliki mojster je vodil red, ki ga je sestavljajo sedem jezikov oz. narodnosti: Francija, Italija, Anglija, Nemčija, Provansa, Španija in Auvergne. V času križarskih vojn je red postal vojaško naravnan, a so se vitezi po padcu Jeruzalema leta 1291 morali zateči na Ciper, leta 1306 pa so kupili Rodos. Vitezi so utrdili Dodekanez z okoli 30 gradovi, njihove utrdbe pa so eden najboljših primerkov srednjeveške vojaške arhitekture. Po porazu leta 1522 so se z Rodosa umaknili, sedem let kasneje pa dobili zatočišče na Malti, zato jih imenujemo tudi malteški vitezi. Njihov zadnji poraz se je zgodil leta 1798, ko si je Malto podjarmil Napoleon.

Otok Rodos je velik približno 1400 km2, ima pa nekaj čez 100.000 prebivalcev, od katerih jih polovica živi v istoimenskem mestu Rodos, ki ga najdemo na severni konici otoka. Mesto Rodos, glavno in hkrati največje otoško naselje, je najbolj znano po srednjeveškem obzidanem mestu rodoških vitezov, vendar pa se zgodovina mesta ne začne pisati s prihodom vitezov sv. Janeza. Leta 408 pred našim štetjem so namreč stara antična mesta Rodosa, Lindos, Jalissos in Kamiros na skrajnem severovzhodu otoka ustanovila naselbino, kar pomeni da je območje poseljeno že več kot 2400 let. Vitezi so kasneje že obstoječe obzidje utrdili in razširili, po otomanski nadvladi pa so ga na začetku 20. stoletja obnovili Italijani. Tako staro mesto Rodosa velja za največje aktivno srednjeveško mesto v Evropi, je pa tudi eno najbolj ohranjenih in je bilo leta 1988 vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine.

Ostanke vseh kultur, ki so vladale Rodosu, lahko še vedno občudujemo v mestu Rodosu. Obzidano mesto ali citadela, ki je bilo ustanovljeno leta 1330, je mojstrovina srednjeveške arhitekture. Znotraj 4 km dolgega in do 12 metrov debelega obzidja, ki ima 11 vrat, živi približno 6000 prebivalcev. Poleg obzidja, ki obkroža stari del mesta, je najbolj impozantna znamenitost palača velikega mojstra, ki se dviga nad mestom in je že od daleč vidna z ladij, ki se po morju približujejo severnemu delu otoka. Gre za trdnjavo znotraj trdnjave, ki je bila sedež devetnajstih velikih mojstrov, obenem pa je predstavljala središče viteške četrti ter bila zadnje zatočišče prebivalstva v nevarnosti. Debele zidine palače so bile namreč poslednja obrambna črta, če bi padlo mestno obzidje. Zgrajena je bila v 14. stoletju, preživela je številna obleganja in potrese, dokler je leta 1856 ni uničila eksplozija. V 30. letih 20. stoletja so jo kot poletno rezidenco za Mussolinija in kralja Italije obnovili takratni vladarji Italijani, kljub temu da nobeden od njiju ni nikoli obiskal Rodosa. Mogočna glavna vrata palače velikega mojstra stojijo nedaleč od ulice vitezov (Ippoton), ki teče 600 metrov med pristaniščem in palačo velikega mojstra, obrobljajo pa jo gostišča jezikov oziroma narodnosti sv. Janeza. Gostišča segajo v 14. stoletje, služila pa so shajanju vitezov. Kot palačo velikega mojstra so tudi gostišča obnovili Italijani na začetku prejšnjega stoletja. Blodnjak ulic starega Rodosa se začne z ulico Sokratous, zlato miljo bazarskih prodajaln, s katere se odpirajo trgi, obrobljeni s kavarnami in tavernami. Glede na ponudbo za trenutek dobiš občutek, da se nahajaš nekje v bližnji Turčiji in ne v Grčiji. Med hišami se najdejo tudi mošeje iz otomanskih časov (ohranilo naj bi se jih 14), najbolj veličastna pa je vsekakor mošeja Sulejmana Veličastnega, imenovana tudi rožnata mošeja, ki so jo postavili leta 1522 v počastitev sultanove zmage nad vitezi sv. Janeza. Nedaleč stran se znajdemo na Hipokratovem trgu, ki ima v svojem centru srednjeveški vodnjak. Ta osrednji trg starega Rodosa se nahaja pred morskimi vrati, ki so glavni vhod v staro mesto s trgovskega pristanišča. Na nekdaj številno judovsko prebivalstvo, ki je skoraj v celoti izginilo v drugi svetovni vojni, nas opominja Trg judovskih mučenikov, ki se ponaša s simpatičnim vodnjakom s tremi bronastimi morskimi konjički. Za razliko od redkih prostranih trgov pa je večina starega dela mesta Rodosa sestavljena iz obokanih ozkih ulic, ki potrjujejo svoj srednjeveški izvor.

Najlepši razgled na mesto Rodos se ponuja z urnega stolpa, kjer zmerna vstopnina 5 € vključuje tudi eno pijačo. Z višine je tako lepo vidna razmejitev med starim, z obzidjem obdanim mestom, kjer prevladujejo zgradbe iz časa vitezov in Otomanov, ter novim delom mesta izven zidin starega Rodosa. V 20. stoletju je mesto postopoma raslo, v času italijanske fašistične okupacije pa so nastale veličastne javne zgradbe (pošta, sodišče, mestna hiša, nova tržnica s kupolami) ob pristanišču Mandraki, severno od starega dela mesta. Mandraki, ki mu poseben čar dajejo trije srednjeveški mlini na veter, je dandanes središče življenja, vez med starim in novim mestom, poln jaht in izletniških čolnov. Vhod v pristanišče, kjer naj bi nekoč stal znameniti rodoški Kolos, danes varujeta bronasta kipa srne in jelena. Rodoški Kolos je bil eno od sedmih čudes starega sveta, podobno kot znamenite egipčanske piramide, ki pa za razliko od Kolosa še danes stojijo. 32 metrov visok kip Helija, boga sonca, so pričeli izdelovati leta 305, da bi proslavili pomembno vojaško zmago, dokončan pa je bil 12 let kasneje. Tradicionalno je prikazan kako razkoračen stoji v pristanišču Mandraki, verjetno pa je stal bližje mestu, kjer je danes palača velikega mojstra. Prevrnil ga je potres leta 227 pred našim štetjem in od njega ni ostalo nič, vsake toliko pa se pojavijo težnje o rekonstrukciji tega nekdanjega simbola otoka.

S predstavitvijo mesta Rodosa zaključujem prvi del članka. Ker je otok Rodos več kot mesto Rodos, se bom v drugem delu članka osredotočil še na ostale otoške znamenitosti, podali pa se bomo tudi na sosednji otoček Simi in v turški Marmaris.