Erasmus+ tečaj v Dublinu

 

Ob oznanilu bližnjim, da sem bila sprejeta na tečaj na Irskem, so si reakcije bile edine – ključne besede  Guinness, dež, viski, pokrajina – »imela se boš super«. Nikakor nisem imela dvomov v to.

 

Na pot sem se odpravila iz Bratislave z družbo Ryanair ter na dublinskem letališču počakala na shuttle bus v smer hotela Clayton. Priznam, da sem pozabila na angleški stil vožnje po »napačni« strani, zaradi česar me je za trenutek zaskrbelo za svoje življenje, misleč, da preprosto voznik ni najbolj vešč.  A kljub temu smo bili varno dostavljeni v hotel in tam je sledilo drugo presenečenje – organizatorji bili pripravljeni financirati namestitev v resnično prestižnem hotelu. Ob prihodu na recepcijo me je prešinila misel, da obstaja velika verjetnost, da v življenju ne bom velikokrat imela priložnosti videti nečesa tako luksuznega. Če ste mladi popotniki brez premožnih sponzorjev, vam zato hotela Clayton ne priporočam, saj boste za nočitev z zajtrkom odšteli najmanj 120 eurov, zaradi česar še toliko bolj cenim izbiro kraja s strani organizatorjev tečaja. Blišč in številni okraski so me kar oslepili, tovrstna uglajenost pa je bila precejšnji zalogaj za mojo, hostlov vajeno, dušo. Prav tako nas je tudi večerja (in nadaljnja hrana) presenetila s svojo prestižnostjo, saj so si tudi naravni govorci morali pomagati z Googlom, da so ugotovili, med katero hrano lahko izbiramo.

 

Spoznavni večer je potekal v sproščenem vzdušju in kljub svojim številnim internacionalnim prijateljstvom sem spoznala kar nekaj ljudi iz do sedaj še neodkritih držav, na primer s Cipra, Islandije, Romunije; prav tako sem se spoznala z dvema predstavnicama Slovenije. Spoznala sem tudi, da sem s svojimi 25 leti bila med najmlajšimi tam, saj je večina ljudi bilo tam redno zaposlenih. Seznanili smo se tudi z načrtom celega tedna, ki je bil sproščen, vključeval veliko odmorov, a obenem nam je celoten program zasedel ves dan in v vseh dneh smo imeli le en dan za ogled mesta ter dovolj neprijetno razdaljo od hotela do centra, da ni ostalo veliko časa niti volje za obisk le-tega na lastno pest. Zatorej smo večino časa le uživali razkošje hotela, sama pa sem na srečo izlet podaljšala za en dan – da mi slučajno ne uide priložnost ogleda mesta.

 

Program tečaja je potekal nekoliko drugače kot sem si zamislila – kljub glavni temi »premagovanja ovir«(Barrier-free je angleška fraza, ki označuje dostopnost institucij in dogodkov posameznikom s fizičnimi omejitvami) je večina pozornosti ležala na načrtovanju in managementu projektov Erasmus+ in EVS, ki vključujejo ljudi s posebnimi potrebami. Precej manj je bilo govora o ljudeh, interakciji z njimi in idej glede premagovanja ovir. Tekom treninga sem zato veliko bolj spoznala, koliko dela in planiranja je potrebno vložiti v izvedbo projekta, kako pomembno je biti organiziran, odločen in imeti komplementarnega partnerja ter da ima vsak projekt točko, v kateri nič ne gre kot bi moralo.

 

Proti koncu tečaja je sledil ogled mesta. Kot si lahko predstavljate, je Irska že od samega začetka precej polna simbolov in pojmov nacionalnega ponosa ter kulture, Dublin pa vso to ikoniko odlično povzame v svoje vzdušje. Relativno majhno mesto, v katerem živi le slabih 500 tisoč prebivalcev, je mogoče z lahkoto prehoditi peš in ob tem začutiti mestni duh. Štiriperesne deteljice, ovce, Irska za vsakim kotičkom, ogromna izbira pravih irskih barov. Trgovine s suvenirji, polnimi sloganov o prinašanju sreče, Sv. Patriku, zabavne majice s parafraziranim opevanjem piva na različne načine. Ponosno izpostavljanje letnice 1912, ki oznanja težko priborjeno avtonomnost države. Ponos na sicer vse manj prisotni keltski jezik ter simboliko. Kip tradicionalne podobe Molly Malone, muzej viskija – v glavnem vse v stilu. Kljub statusu največjega irskega mesta pa v njem ni nebotičnikov oziroma so v splošnem zgradbe, višje od treh nadstropij, v glavnem izjema, kar le pripomore vtisu relativne domačnosti in udobja, kontrasta velemestom. 

 

Ko sem nekoč med naključnim brskanjem po internetu našla ponudbo za prakso na irskem, me je presenetil predpogoj ''nezaželene introvertirane osebe zaradi morebitnih težav z irsko kulturo''. Na lastni koži sem pa se imela priložnost prepričati o neskončni klepetavosti in presenetljive odprtosti veliko naključnih Ircev. Na začetku me je zmedlo vljudnostno vprašanje »how are you« vsakega prodajalca. 

 

Seveda je bila nuja tudi poskusiti točenega Guinnessa iz puba in priznam tudi, da sem prvič v življenju pila temno pivo z dodanim sirupom črnega ribeza. Načeloma sicer nisem fanatični ljubitelj piva, a priznam, oboje mi je bilo precej všeč, brez primerjave s pivom iz pločevinke! Popotniška informacija – za ceno piva v pubu boste odšteli dobrih 5 eurov. 

 

Priznam pa tudi čisto iskreno, da nisem bila dovolj pogumna, da bi poskusila njihov »black pudding«.

 

Seveda se ne moremo izogniti tudi stereotipom o dežju, a so nas domačini potolažili, da tedensko na Irskem dežuje le dvakrat – med tednom in med vikendom. Pretirane smole z vremenom res nismo opazili, vsak dan smo doživeli sicer krajše seanse pršenja, a nič, kar bi nas bistveno oviralo pri udobnem ogledu mesta.

Resnično odsvetujem čakanje na zadnji dan pri rezervacije prenočišča – Dublin ima bojda trenutno precej omejeno izbiro stanovanj in prenočišč, a veliko dobrih mnenj se je zbralo glede hostla Dublin International YHA, kjer je mogoče za razumno ceno tudi najeti privatne sobe. Ker pa me je preganjal čas, si žal nisem uspela ogledati še kakšnega drugega dela Irske, zato sem sklenila, da se ob prvi priložnosti vrnem in celotno pokrajino doživim še enkrat in nekoliko manj gledanja na uro – kot si tudi zasluži.