Pariz bližnjega vzhoda z okolico

Bejrut, prestolnica Libanona, je dobil vzdevek ''Pariz bližnjega vzhoda'' delno zaradi francoskega vpliva na lokalno kulturo in delno zaradi ekonomskega razcveta, ki ga je doživel po drugi svetovni vojni. Ko se sprehajam po centru, se res počutim, kot da sem v elitni soseski kakega zahodnoevropskega mesta. Na tleh ni ene same smeti, drugače povsod prisotnega trobljenja avtomobilov ni slišati, ker je center zaprt za promet, in kamorkoli pogledam, vidim vrsto lično opremljenih kavarnic v pritličjih zgodovinskih zgradb.  »Evropski« šarm pa kmalu zbledi, ko se približam bejrutskim sukom. Kar je nekoč bil tradicionalni suk, ki je bil zrušen med državljansko vojno (1975 – 1990), je zdaj postal prestižni nakupovalni center s povsem neprimernim imenom. Mango, Bottega Veneta, Aldo, Pull and Bear … vsi so tukaj, v užitek bogatim domačinom in v občudovanje tujih obiskovalcev. Zdi se, kot da revni v tej soseski sploh ne obstajajo. 

 

Le kratek sprehod vstran je zaliv Zeitunay, mirna, a prestižna marina, kamor se mladi prihajajo sprehajat ob pogledu na moderno arhitekturo, držat za roke ter tu in tam poljubit – redka scena, ki ji nisem bila priča nikjer drugje v državi. Tukaj lahko dobiš kavo za 5 dolarjev ali občuduješ Ferrarije parkirane pred več milijonov vrednimi jahtami. Ampak gotovo v tej državi obstaja tudi kaj, kar je bolj po mojem okusu in je vredno raziskovanja?!  

Naslednje jutro se odpravim do avtobusne postaje Cola, da bi se odpeljala v kar učbeniki imenujejo Sidon, feničansko mesto na vzhodnem Mediteranu. Izkaže se, da mestu tukaj nihče ne reče Sidon – imenuje je Saida. Glavni razlog za moj obisk je obmorski grad, ki so ga v 13. stoletju zgradili Križarji. A ko končno stojim pred njim, se mi posveti, kaj pomenijo besede »močan vtis naredi-si-sam raziskovanja« v mojem turističnem vodiču. Ni vodnikov, ni tabel, ni turistov, ni znakov vzdrževanja, sta le dva moška, ki sedita na blagajni, eden prodaja karte, drugi pa preverja, ali si vstopnico res kupil. Pravična delitev dela, ni kaj. V gradu ne preživim veliko časa, raje se odločim, da dam libanonskim sukom še eno priložnost. Dejansko ima suk v starem Sidonu veliko za ponuditi: ozke uličice, milijardo napeljanih električnih kablov, dišeče citruse, kostanje, suho robo, glinene izdelke, kitajska oblačila in mesarijo za mesarijo. Po tem ko odkrijem, od kje izvirajo njihove zaloge, hitro pobegnem v bližnjo kavarno ob obali. Ko iščem avtobusno postajo, da bi se vrnila v Bejrut, poprosim za pomoč prijaznega policista. Izkaže se, da je to sila zaposlen možak. Urejal naj bi promet, se oglašal na telefon, sodeloval s kolegom in po vrhu vsega v svojem spominu iskal angleške besede. Ker jih prav veliko ne najde in mi le stežka da navodila za pot, ustavi naključni kombi, mi pokaže naj skočim gor in mi obljubi, da me bo voznik peljal na avtobusno postajo. Tako sem po 15 minutah že na poti do postaje, ki je le dve ali tri ulice vstran. 

 

Pot nazaj v glavno mesto je prav zabavna. Avtobus ima voznika, moškega, ki pobira denar za vozovnice in še tretjega možakarja, ki kot izgleda nima posebne vloge, razen, da si s prvima dvema deli cigarete. Avtobus se premika počasi, zato tudi ni potrebe, da bi zaprli vrata. Potniki tako ali tako vstopajo in izstopajo vsakih nekaj sto metrov, tako da res nima smisla zapirati vrat. Moški, ki prodaja vstopnice, ima preveč dela, da bi sedel, zato stoji na prvi stopnici ob odprtih vratih, se drži za kovinsko držalo, tako da je cel njegov trup izven avtobusa in maha ljudem ob cesti. Le želim si lahko, da bi imela toliko znancev, kot jih ima tale gospodič! Ena izmed posledic njegove službe je sila aerodinamična oblika njegove frizure, saj so njegovi lasje cel čas izpostavljeni vetru. Mladenič je prešerne volje vse dokler ne pride čas, da se naš avtobusek ustavi, saj si tričlanska ekipa zaželi kave. To sproži veliko nerganja starejše domačinke v nerazumljivi arabščini. Čeprav izgleda, da je nihče izmed treh ne jemlje prav resno, preostanek vožnje mine bolj tiho. 

Libanon je razmeroma majhna država, z okoli 10,000 km2 in štirimi milijoni prebivalcev, a na tej majhni površini se skriva veliko različnih pokrajin. V le enem ali dveh dneh lahko obiskovalec spozna čudovit podzemni svet jam, od katerih je Jeita najbolj poznana, saj je zaščitena pod UNESCO-om, obišče cedrove gozdove v rezervatu Chouf, se na hitro okopa v mediteranskem morju in se pouči o toni zgodovine v bejrutskem nacionalnem muzeju ali ob obisku katerega od zgodovinski mest, na primer Biblos (feničansko), Baalbek (rimljansko), Beit ed-Dine (otomansko) ali Anjar (zgodnjekrščansko). Tudi če imate na voljo le malo časa, pojdite raziskovat bogato dediščino te države. In ne pozabite poskusiti šiš tavuk-a in arabskih mezze!