Potovanja nas učijo

Novosti in spremembe na raznovrstnih področjih so dandanes nekaj povsem običajnega, kar od nas zahteva neprestano prilagajanje in krepitev znanj. Zaradi večje dosegljivosti informacij imamo posledično vedno več interesov, vsestranskost ter iznajdljivost pa postajata naša pomembna sopotnika ne le na karierni, temveč tudi na osebni poti. Potovanja so torej eden izmed ključnih procesov neformalnega izobraževanja, saj obsegajo več različnih smernic posameznikovega razvoja.

Mogoče najočitnejše znanje, ki ga pridobimo preko potovanja, je krepitev in praktična uporaba tujega jezika. Dobro vemo, da so znanja tujih jezikov danes ena izmed ključnih kompetenc posameznikov pri zaposlovanju. Zaradi globalizacije večina delovnih mest zahteva znanje vsaj enega tujega jezika. Prav tako nam znanje tujega jezika razširi možnosti za sklepanje čudovitih prijateljstev, kar je po svoje tudi vir zanimivih spoznanj in znanj. Prijatelj iz druge kulture te lahko nauči nove veščine, tradicije ali pa ti preprosto pomaga pri boljšemu razumevanju neke specifične teme, ki je mogoče ob branju knjige ali drugih medijev ni vedno možno pridobiti v celoti. Posledično z znanjem jezika krepimo tudi veščine komunikacije. Z efektivnim poslušanjem ter debatiranjem se osvobajamo predsodkov in stereotipov, hkrati pa dovoljujemo, da se v nas naseli sočutje in razumevanje.

Sama sem se z omenjenimi znanji soočala že od otroštva, ko smo z družino veliko potovali. Zavedati in razumevati pa sem se jih začela pri svojih 17-ih letih, ko sva s sestro odpotovali na dvotedensko poletno šolo angleščine v Veliki Britaniji. Kot introvertno in sramežljivo dekle sem se vedno zanašala na svojo komunikativno in živahno sestro. Čeprav sem neprestano tičala ob njej, sem že v prvih dneh tečaja bila prisiljena prebroditi svoj strah pred komuniciranjem v angleščini. Spomnim se, da smo bili v družbi tečajnikov, kjer je intenzivno tekel pogovor, jaz pa sem le poslušala. V nekem trenutku se je pogovor umiril in nekdo mi je postavil vprašanje. Bilo me je strah, verjetno sem tudi zardela, vendar mi ni preostalo drugega, kot da sem spregovorila. V ostalih dneh tečaja sem potem ne le komunicirala v angleščini, ampak tudi spletla prijateljstva, ki so trajala leta. Nek večer, ko smo se prijatelji vseh sodelujočih držav družili skupaj, je do mene pristopil eden izmed mlajših fantov in mi ponudil sladkarijo. Ker nisem velik ljubitelj sladkarij in ker sem bila vzgojena, da je skromnost lepa čednost, sem ponujeno zavrnila. Nakar se je mladenič razjezil, vrgel sladkarijo vame in odvihral. Bila sem začudena in prizadeta. To je opazil njegov starejši prijatelj, se usedel poleg mene in me prijazno poprosil, da naj fantu ne zamerim, saj ne pozna naših navad. Razložil mi je, da v njihovi kulturi podariš darilo nekomu, ki ti je blizu in da ni lepo, celo žaljivo, če to darilo zavrneš. Kljub temu, da se z mladeničevo reakcijo nisem strinjala, sem ga razumela. Opogumila sem se in prijazno razložila tudi svoj pogled na nastalo situacijo. Tako smo pričeli debato in, kljub nesporazumu, obdržali prijateljstva ter se vsi skupaj naučili nekaj novega.

Kasneje sem preko raznovrstnih druženj, samostojnih potovanj ter življenja v tujini doživela še marsikatero takšno in drugačno izkušnjo. To mi je omogočilo, da sem omilila introvertiranost, izboljšala svoje znanje na mnogih področjih, pridobila boljše razumevanje do različnih kultur, okrepila zaupanje v svoje sposobnosti, si pridobila bogate karierne izkušnje ter spletla marsikatera globoka prijateljstva. Četudi smo doma obkroženi s čudovitimi ljudmi, samega sebe resnično spoznamo šele, ko se distanciramo od znanega in domačega ter se znajdemo v tem velikem svetu popolnoma sami. Naučila sem se, da so zvedavost, sočutno srce, razgledanost in zdrava mera kritičnosti izrednega pomena, saj nas rešujejo nepotrebnih nesporazumov, nam odpirajo nova vrata ter bogatijo naše življenje z raznovrstnimi poučnimi trenutki in doživetji.