Prestolnica selfijev in tisočerih otokov

Pot na Filipine jo je zanesla po naključju. S prijateljicami so si izbrale Filipine zaradi neokrnjene narave, visokih temperatur, ki bi omilile hladne zimske temperature doma, in aktivnosti, ki bi jih tam lahko doživele. Na otoku Cebu so plavale z morskimi psi, se srečale z najmanjšim primatom na svetu na Boholu, si ogledale podzemno reko v Sabangu, ki se je uvrstil na seznam sedmih čudes, obiskale riževe terase na severu Luzona in se srečale z 102-letno domačinko.
Tia pripoveduje o svojem popotovanju na eksotične Filipine.

Svetovna prestolnica selfijev

Filipinska družba je odraz mešanice treh kultur: azijske kulture, španskega katoličanstva in ameriškega kapitalizma. Zaradi dolge španske nadvlade od sredine 16. pa vse do konca 19. stoletja so Filipini pretežno katoliška država, zato namesto zlatih kipov Bude in veličastnih templjev, ki bi jih lahko pričakovali v azijski kulturi, vidimo veliko po zahodnih merilih zgrajenih katoliških cerkva. Filipinci so, po mojem prvem vtisu, precej veren narod, saj je eno izmed prvih vprašanj, ki ti jih postavijo, tudi vprašanje o verski pripadnosti. Drugo pa je: »Single or married?« Vmesne možnosti ni.

Med potovanjem smo spoznale kar nekaj domačinov, s katerimi smo preživljale popoldneve na plaži oziroma ob slapovih. Kljub pomanjkljivemu znanju angleščine so bili zelo družabni, se z nami želeli družiti, pogovarjati in seveda slikati. Slednje je še ena značilnost filipinskega naroda – selfiji. Vsakodnevno so nas na manj turističnih točkah ustavljali domačini in prosili za selfi oziroma slikanje z nami. Pozneje sem na spletu prebrala, da je Time Magazine v neki raziskavi glavno mesto Manila označil kot svetovno prestolnico selfijev (največ selfijev na prebivalca).

Štirje otoki v 16 dneh

Filipini so sestavljeni iz kar 7.641 otokov. Če bi želeli preživeti le en dan na vsakem izmed otokov, bi za to potrebovali več kot 20 let, me pa smo imele na voljo le 16 dni. Odločile smo se obiskati štiri bolj znane otoke: Bohol, Cebu, Palawan in Luzon.

Prva točka je bil Bohol. V osrednjem delu otoka se dviga več kot tisoč hribčkov, ki se v sušni dobi obarvajo rjavo in so od tod tudi dobili ime. Obiskale smo tudi zavetišče za nartničarje Tarsier Sanctuary, kjer smo lahko videle najmanjšega primata na svetu – polopico nartničarja, ki je manjša od človeške dlani. Ustavile smo se tudi pri slapovih Kawasan, nato pa dva dni namenile poležavanju na plažah otočka Panglao, ki je z Boholom povezan z mostom. Na plaži Alona smo se domenile tudi za izlet s potapljanjem z masko po koralnih grebenih.

Druga točka našega izleta je bil otok Cebu. Glavni razlog, da smo za eno izmed postaj izbrale tudi ta otok, je bila možnost plavanja z morskimi psi kitovci. Tega doživetja sem se pred odhodom nadvse veselila, a vendar je izkušnja pustila grenak priokus. Po branju različnih blogov sem namreč hitro tudi sama spoznala negativne posledice, ki jih ta turistična aktivnost prinaša tem živalim. Vsak dan se na plaži v Oslobu, v mestecu Tan-awan, zbere horda turistov, ki si na vsak način želi zaplavati s prijaznimi velikani. Od šeste ure zjutraj pa do poldneva domačini z majhnimi čolni (bangkami) vozijo turiste, ki lahko za trideset minut zaplavajo s to veličastno živaljo. Načrtno hranjenje kitov je spremenilo njihov bioritem, saj so kiti dnevno obkroženi s tisoči turistov v oranžnih rešilnih jopičih, v gneči čolnov pa se te živali velikokrat tudi poškodujejo. Vse skupaj pravzaprav bolj spominja na živalski vrt kot pa na opazovanje kitov v naravnem okolju. Izkušnja je bila vsekakor nepozabna, a če bi izbirala še enkrat, bi raje poiskala kakšno možnost, ki je prijaznejša do živali.

Naša naslednja točka je bil otok Palawan, kjer sem si želela, da bi preživele še kakšen dan ali teden več. Zaradi časovne stiske smo iz našega načrta potovanja črtale znano turistično točko na severu otoka, El Nido, in se iz Puerto Princese odpeljale le do manjšega mesteca Sabang. Tam smo si ogledale podzemno reko, ki je bila leta 2012 uvrščena na seznam sedmih naravnih čudes sveta. Podzemna reka se vije osem kilometrov v notranjost otoka, za plovbo pa je varen le prvi del, in sicer 1,5 kilometra. V jamo, v kateri vlada trda tema in kjer kraljuje na tisoče netopirjev, smo se odpravile na majhnih čolničkih.

Svoje potovanje smo zaključile na največjem otoku Filipinov, Luzonu. Odpravile smo se na pohod po več kot 2000 let starih riževih terasah v Batadu in obiskale odročno vasico Buscalan v provinci Kalinga ter tako prispele do meni najtežje pričakovane točke našega potovanja, obiska 102-letne Marie Oggay, bolj znane kot Whang-Od oziroma najstarejše mambabatok. Batok je tradicionalni način tetoviranja, značilen za predel Kalinga, Whang-Od pa je znana kot najstarejša in po nekaterih podatkih tudi zadnja tetovatorka tega izročila. Za tetoviranje uporabljajo trn pomela, ki služi kot igla in je nameščen na bambusovi palčki, za črnilo pa je uporabljajo mešanico oglja in vode. Včasih so se pripadniki plemena tetovirali, da so s tem dokazovali svoj pogum. Pleme Butbut je bilo znano kot pleme lovcev na glave in moški so si tetovažo prislužili ob vsakem »ulovu«, ženske pa so se od nekdaj tetovirale predvsem zaradi estetskih razlogov. Trenutno tetovaže izdelujejo omenjena gospa in njeni dve pranečakinji. Izročilo umetnosti tetoviranja se namreč lahko prenaša le po ženski krvni liniji, Whang-Od pa svojih otrok nikoli ni imela, saj je med drugo svetovno vojno izgubila ljubezen svojega življenja.

Sama sem dobila priložnost, da mi je svoje delo na koži pustila vsaka izmed treh umetnic. Seveda je bolelo in seveda je obstajala možnost okužbe, saj se za higieno pač nihče ne zmeni, a vendar je bila to zelo čustvena izkušnja in ena lepših v mojem življenju.

Ne gre brez spodrsljajev

V spominu mi je ostal prevoz od otočka Panglao do otoka Cebu. Prevoz s »trajektom« smo rezervirale v nastanitvi, v kateri smo bivale. Vključeval je prevoz s kombijem do zbirnega mesta in nato prevoz do drugega otoka. Prav tako cena ni bila najnižja, zato tudi nismo pričakovale, da bi lahko šlo kaj narobe. No ja, trajekt je bil pravzaprav le malo večja lesena barka, na kateri naj bi bilo največ osemdeset oseb. Izkazalo se je, da Filipinci pač ne upoštevajo napisanih omejitev, in prišlo je do tega, da je na ladji bilo približno sto dvajset oseb s prtljago. Po vožnji čez razburkano morje so valovi zalili celotno palubo in nas, ki smo sedeli na njej. Na koncu pa so ladjo zasidrali kakšnih sto metrov od obale ter nam dodatno zaračunali, če smo želeli priti do kopnega.

Nasvet za polet na Filipine

Filipini so velika država in otočkov je res ogromno, zato si je dobro pogledati, kaj od potovanja pravzaprav pričakujete. Sončenje na peščenih plažah in dih jemajoče rajske zalive, treking v gore ali obisk riževih teras. Z dobro organizacijo se da doživeti veliko, nikoli pa ne vsega.

Letalske karte je treba kupiti vsaj kakšen mesec prej. Tia je za nekatere lete plačevala tudi manj kot 20 evrov.

Za vstop v skoraj vse izletne točke je treba plačati vstopnino, najeti vodiča ali plačati okoljski davek, ki pa je za turiste cenovno sprejemljiv in prebivalcem olajša preživetje.

Velikokrat sta se kot najugodnejši možnosti izkazala najem skuterja in raziskovanje otoka v lastni režiji. Ob takšnem raziskovanju so poleg ciljne znamenitosti popotnice našle tudi bolj skrit in neobljuden biser.

Prav tako pa se je dobro pred obiskom rezervatov za živali pozanimati o najboljših oziroma najbolj etičnih možnostih.