Raziskovanje Vojvodine

Marsikdo bo znal povedati, da je Vojvodina bila s Slovenijo v skupni državi, čeprav le redko kdo ve, da mnogo dlje, kakor le tistih nekaj desetletji obstoja Jugoslavije. Vojvodina je namreč še pred prvo svetovno vojno bila del Avstro-Ogrske in še pred tem Habsburške Avstrije. Celo samo ime – Vojvodina – izhaja iz tega, da je bilo to ozemlje vojvode, ki je imel pred vsem nalogo organizirati obrambo pred Turki, ki so skozi svojo večstoletno prisotnost na Balkanu skušali prodreti vse tja do Dunaja. Tako je Vojvodina pripadla Habsburžanom še pred časom Marije Terezije, ki so vladali tudi pri nas.

Za vse, ki tega še morda ne veste, pa zna biti zanimivo dejstvo, da je po prvi svetovni vojni (in propadu avstro-ogrske monarhije) za kratek čas obstajala Država SHS – Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (česar ne smemo zamenjevati s Kraljevino SHS – Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev). To je bila država, ki je skušala biti samostojna in demokratična, evropsko usmerjena republika, katero so sestavljali Slovenci, Hrvati in Srbi (prav iz vojvodine), ki so pred tem živeli pod žezlom Habsburžanov. Vendar se je morala zaradi mednarodnih pritiskov ta država kaj kmalu povezati s kakšnim zaveznikom, saj ji je v nasprotnem grozilo izginotje in tako je Kraljevina Srbija, ki se je bila povezala tudi s Črno goro, postala nekako logičen partner.

No, pa dovolj zgodovine in politike, poglejmo v sedanjost in vsakdanjost turističnega obiskovalca nekdanje Socialistične Avtonomne Pokrajine (SAP) Vojvodine.

Priznam, da sem v zadnjem času že kar razvajen, kar se meja tiče. Sem se jih odvadil. Zato se mi je zdelo kar nenavadno, ko sem prispel na to mejo, kjer so mi malce pregledali avto, malce tudi papirje, ter kjer se je carinik zapletel v razgovor z menoj. A vsaj prijazno in prijetno je deloval, tako sem se kljub vsemu počutil vsaj delno domače, čeprav je bilo več znamenj, da sem vseeno v tujini – navkljub vsej prej omenjeni skupni zgodovini Vojvodine in Slovenije. K sreči sem še del tistih generacij, ki smo se v šoli učile tudi cirilico in to znanje mi je v tistem trenutku kar prav prišlo, saj sem naletel na kar nekaj prometnih smerokazov, kjer ni bilo niti enega napisa v latinici, nekatere pa so kljub vsemu bile v obeh pisavah.

Moja destinacija je bil Apatin, mesto ob Donavi, ob sami meji, kjer sem se najprej ustavil na avtobusni postaji, kjer me je že čakala Ona. Kakšnih deset minut pred menoj je prispela tja, ter me nestrpno pričakovala, nato pa sva skupaj odšla v »banjo Junaković,« ki je le par kilometrov oddaljena od Apatina. Tam sva se nastanila in povečerjala. Priznam, da ko sem videl že malce priletno osebje, imel dvome glede prijaznosti in priljudnosti, a sem kar hitro videl, da so bili vse predsodki zaman.

Na splošno so toplice dajale vtis dotrajanosti, kar pa me niti ni presenetilo, saj sem posebej rezerviral sobo v starem delu toplic – kajti v novem krilu niso imeli francoskih postelj. Povedati pa moram tudi, da se onkraj poletnega odprtega bazena gradi povsem nov in zelo sodoben objekt. A že stari objekt je, glede na to, da imajo toplice vrelce tople vode, uporabljajo naravni izvor tople vode tako za kopalnico (prhali se boste namreč z isto, rahlo slano vodo, kot se boste v njej prijetno namakali), kot za ogrevanje. Sicer ne vem, ali je to zaradi okoljske ozaveščenosti, ali pa zaradi zmanjševanja obratovalnih stroškov – pa saj ni pomembno. Vsekakor pa so to okolju prijazne toplice, kar je meni osebno zelo všeč.

Prvi večer, ker je bilo že temno in ker je zunaj bril veter, pa tudi dolg dan je bil za menoj, saj sem se na pot odpravil takoj po službi, sva se takoj po večerji in prhanju odpravila v posteljo.
Naslednje jutro, ko sva se dodobra najedla, sva se odpravila malce raziskovati svoje okolje. Tako sva se najprej odpravila v sam Apatin, katerega bi najlažje opisal kot simpatično umirjeno mestece, dovolj veliko, da nudi vse, kar človek potrebuje za bivanje in dovolj majhno, da ima človek občutek domačnosti in varnosti.

Mesto Apatin, ob katerem ležijo toplice, je znano predvsem po svoji pivovarni. Seveda je bilo to pivo potrebno degustirati. Glede na to, da gre pivo vedno dobro v promet in da so tudi toplice vseskozi obratovale, se je poznalo, da je za tamkajšnje razmere majhno mestece Apatin, kar lepo razvito in bi ga lahko mirne duše postavljali ob bok tudi marsikateremu našemu mestu.

V mestu najdete tako katoliške, protestantske, kakor tudi pravoslavne sakralne objekte, dokaj močna pa je tudi judovska (oziroma kakor jim pravijo domačini Jevrejska) skupnost. Tako se čuti, da dejansko prostorska odprtost te ravne pokrajine vpliva tudi na duhovno odprtost ljudi.
Na mojo veliko žalost je pričelo deževati prav ko sva prišla do promenade ob sami reki Donavi, ker pa je bil tudi že čas za kosilo, sva se odpravila v razkošno Čardo Zlatna Kruna, ki je že nekaj generacij v družinski lasti in veliko da na tradicijo in kakovostno kulinarično ponudbo. Ob vseh jedeh na jedilniku, pa sem vseeno moral izkoristiti kar prvo priložnost, da poizkusim tisto pravo »Ribjo Čorbo« iz svežih donavskih rib.

Po okusnem kosilu, ob katerem sem namesto lokalnega piva moral poskusiti prav tako izvrstno lokalno vino, pa sva se odpravila nazaj v toplice, kjer sva se odločila za sproščujoče namakanje v topli termalni vodi, v kateri sem se tako prijetno počutil, da bi najraje kar v bazenu zadremal.

Ker so bili dnevi že kratki in se nama po temi ni dalo zapuščati tople sobice in oditi na večerni veter, ki v ravnici nikoli ne pojenja, sva se po večerji odpravila v sobo, kjer sva naredila načrte za preostalih nekaj (prekratkih) dni, ki jih bova preživela skupaj.

Takoj po zgodnjem zajtrku naslednje jutro sva se tako odpravila v Sombor, v katerem sem takoj prepoznal kar nekaj zgradb. No, ko rečem prepoznal, mislim s tem predvsem, da sem lahko rekel na katere zgradbe v Mariboru, Gradcu, Zagrebu, ali pa celo Budimpešti ali Pragi me spominjajo. Habsburška vladavina je pustila izredno močen pečat na mestu, čeprav z občutnim panonskim pridihom. Mestu se vidi, da raste, da se ga ureja in da je nasploh zelo prijetno in dobrodušno mesto. Na koncu koncev, kakšen občutek pa lahko da mesto, kjer je vredno pogledati glavno policijsko postajo, sodišče in celo zapore, saj se nahajajo v prelepem dvorcu?

Le nekaj korakov stran pa se nahaja mogočna katoliška katedrala, ki se lahko vsaj po svoji gromozanskosti, če že ne poznanosti, meri z nekaterimi najbolj slavnimi primerki po Evropi.
Predvsem pa me je fascinirala glavna promenada, kjer sem prav pričakoval, da videl kočijo, ki bi mi pripeljala nasproti in so mi manjkali le parčki iz pozabljenih obdobji, se pravi gospe s sončniki in pahljačami in gospodje s sprehajalnimi palicami in bujnimi mustači, ki bi si vljudno kimali, ko bi se srečevali na sprehodu skozi center mesta.

Sombor je tudi mesto, ki se nahaja ob kolesarski magistrali, tako me je prijetno presenetilo,da ima kar dobro urejene kolesarske steze in seveda veliko več kolesarjev, kot jih je mogoče videti pri nas. Že res, da nekaj k temu prispeva ekonomičnost tega okolju najprijaznejšega prevoznega sredstva, a se mi zdi, da je kolesarstvo tukaj veliko bolj razširjeno zaradi naravnih danosti, saj si ne morem zamisliti, da bi po naših gričkih in goricah ljudje tako veselo poganjali pedale, kakor jih po tamkajšnji ravnini.

Iz Somborja sva se odpravila proti Kuli, kjer sva se ustavila ob Coolskem jezeru. To je umetno urejeno jezero, ki me je še najbolj spominjalo na Schwarzlsee pred Gradcem v Avstriji, vendar na žalost deluje, da je bil projekt ureditve jezera malce preveč ambiciozen za lokalno okolje in morda niti ni bil najbolj rentabilna investicija. A dejstvu, da sva bila edina gosta navkljub, sva bila z gostinsko ponudbo v čardi zelo zadovoljna. Sveža divjačina in še bolj sveže, še vroče iz peči, domače lepinjice, so naju dodobra nasitile.

Kakor tudi za oba predhodna mesta velja tudi za Kulo, da je mesto z versko raznolikostjo. Osebno me je najbolj presenetila moderna adventistična cerkev, kateri se sicer že na daleč vidi, da je sakralni objekt, a bi jo lahko, če ne bi bilo določenih znamenj, kaj hitro zamenjal za kakšno drugo modernistično zgradbo, kot je morda kakšna sodobna galerija.

A kot rečeno, so bili dnevi kratki, veter pa neizprosen in tako sva se počasi odpravljala nazaj proti toplicam pri Apatinu.

No poti nazaj sem moral skrbeti tudi za pogon avtomobila in ker imam avto na plin, sem bil zelo vesel dejstva, da ima ogromno bencinskih črpalk po Srbiji možnost točenja tega okolju prijaznega, a tudi cenovno ugodnega, goriva in kaj kmalu mi je postalo jasno, zakaj je temu tako. Pri njihovih dohodkih, ki so nekje petkrat nižji od naših, mora biti za njihov žep gorivo izjemno drago, saj so cene bencina primerljive z našimi (zamislite si torej, da bi cena bencina pri nas petkratno poskočila – pa bi videli, kaj za njihov žep pomeni ta cena).

Drugače pa sem z zanimanjem opazoval vojašnico ob cesti, kjer so imeli preko vikenda obiske, ki so se očitno pravkar odpravljali domov. Osebno sem namreč bil ravno na tem, da bi še morda padel v zadnjo slovensko generacijo nabornikov, pa sem vseeno bil prva generacija, ki ni rabila služiti vojaškega roka in tako mi je pojav obveznega služenja vojske bil prav zanimiv fenomen.

Zadnji dan mojega obiska Vojvodine pa sva se odpravila v Sremske Karlovce, mestece malce iz Novega Sada, ki je bil nekaj časa pomembna postojanka Habsburžanov.

Center Sremskih Karlovcev me je znova zelo spominjal na Maribor. Vsaj dve zgradbi, ki tam stojita, sta skoraj preslikan rektorat mariborske univerze. Drugače pa se Sremski Karlovci ponašajo z najstarejšo srednjo šolo v Srbiji (teološko gimnazijo) ter Kapelico miru, postavljeno v čast podpisa miru med Avstrijci in Turki.

Po ogledu tega historičnega mesteca pa sva odšla še v sam Novi Sad, njeno rodno mesto, za katerega pa žal niti slučajno ni bilo dovolj časa. Razen mogočne Petrovaradinske trdnjave, kateri je dokončno podobo dala Marija Terezija, donavskega parka, mestne hiše in hitre vožnje mimo domačije Đorđe Balaševića, žal ni bilo časa ali svetlobe, da bi si ogledala še karkoli, vendar je to mesto kamor se bom zagotovo še večkrat podal in ga bom tako lahko veliko bolje spoznal.

Sama trdnjava služi večim funkcijam. Je turistična atrakcija, muzej, galerija, restavracija, hotel, prireditev največjega festivala Ravea v jugovzhodni Evropi – EXIT, ki se vsako leto odvija na sami trdnjavi, ter predvsem dominantna zgradba, ki daj pečat mestu. Ena izmed znamenitosti je tudi stolp z uro, katerega posebnost je, da sta urni in minutni kazalec zamenjana. Vzrok temu je, da so se po tej uri orientirali donavski ribiči, katerim nekaj minut več ali manj ni veliko pomenilo, morali pa so vsaj približno vedeti, katera ura je.

Osrednji mestni trg pa se mi je prikazal osvetljen, v nočni lepoti in me je kar malo spominjal na glavne trge nekaterih starih svetovnih prestolnic, kot je npr. Praga, ali pa celo Bruselj. In ob tem naj si nekdo izmisli, da Novi Sad ni in ne sme biti glavno mesto, če pa se začuti, da to je, v trenutku ko se stopi na njegov glavni trg.

A žal, naju je tema pregnala naprej, da sem jo odpeljal domov, sam pa se odpravil na dolgo pot nazaj v Slovenijo, z mnogimi razlogi, da se še vrnem in si vzamem veliko več časa, da občutim utrip Vojvodine in natančneje spoznam navade in vsakodnevno življenje tamkajšnjih prebivalcev, zlasti ene posebne prebivalke.