Jordanija, nekoč in danes

Prve osvajalske pohode na tem področju je pred 300 leti p.n.š. začel Aleksander Veliki, ki se je podal v osvajanje oddaljenega Egipta in tako združil Sirijo, Jordanijo in Egipt v enotno zemeljsko celovitost. Nabatežani, nekoč nomadsko ljudstvo, so kontrolirali glavne trgovski poti in v času svojega vrhunca izgradili trgovsko postojanko v gorati Petri na jugu države medtem ko so Rimljani kontrolirali preostanek države. Po okupaciji Selukov in Bizantincev so svojo prevlado prevzele vojske Islama v 7. stoletju. Konec istega stoletja so Jordanci prešli pod nadzor Umajadskega kraljestva s središčem v Damasku (današnja Sirija). Po močnem potresu leta 747 in velikem opustošenjem po celi državi je oblast nad državo prevzel Abbasids iz Egipta, 4. stoletja kasneje pa še Turki. V 11. stoletju je papež Urban II v križarskih vojnah zavzel Jeruzalem in zgradil številne trdnjave. Njegova vladavina je trajala vse do 12. stoletja, ko so vojske Nura in Dina spet združile Arabce in pod vodstvom Mamlukov odgnali križarje. Otomanski Turki, so v 15. stoletju pregnali Mamluke in vladali vse do začetka 1. svetovne vojne. Arabci pod vodstvom TE Lawrenca so pomagali Britancem pri zmagi nad Turki, katerih so se kasneje dokončno otresli. V zameno za pomoč so jim Britanci obljubili neodvisno Arabsko državo-TransJordan. Ta kratek predogled zgodovinskih dogajanj na tem območju sam po sebi govori o pomembnosti same lege države, njeni bogati zgodovinski vrednosti in nenehno napetih odnosih z bližnjimi sosedi. Vojne, krvave bitke in osvajanja se nadaljujejo še danes, ko že vsak razumen in intelektualno napreden človek ve, da se bo vsaka prelita kri poplačala z isto mero in da maščevanju ne bo nikoli konca, kljub temu se krvava in osvajalska zgodovina na tem območju nadaljuje brez prekinitve.

Samostojnost, oz. odrešitev izpod Britanskega jarma, je leta 1946 Jordaniji prinesel kralj Abdulah 1., ki je takrat vodil Transjordanski emirat, avtonomno državo pod britansko upravo in njenim nominalnim pokroviteljstvom. 5 let kasneje je Abdulah 1., skupaj z vnukom, princem Huseinom, romal v Jeruzalem na petkovo molitev v mošejo Al Aksa, najsvetejše svetišče islamske vere. Pred vhodom v svetišče je bil Abdulah 1. ustreljen, princa Huseina pa je rešila medalja, ki mu jo je neposredno pred atentatom dal Abdulah 1. z željo da jo vedno nosi na prsih. Husein je nasledil Abdulaha in od leta 1953 vladal državi vse do svoje smrti v letu 1999. V času svojega dolgoletnega vladanja je uspešno vodil državo med interesi velikih sil ZDA, Sovjetske zveze, Velike Britanije, številnih arabskih držav, Izraela in številne palestinske skupnosti.

Danes je Jordanija predvsem turistična država pod vodstvom kralja Abdulaha II. Razdeljena je na tri področja in sicer na vzhodni breg, dolino ob reki Jordan in puščavo. V Jordaniji živi skoraj 6 milijonov ljudi, med njimi je 60% Palestincev, 35% Jordancev in manjšine kot so Čečeni, Armejci in Kurdi. Po veroizpovedi je 98% prebivalstva sunitskih muslimanov, ostali so kristjani med katerimi prevladujejo ortodoksni Grki. Okoli 400.000 ljudi je beduinov, nomadskih puščavnikov, ki se stalno selijo iz enega kraja na drugega in so druga največja ljudska skupnost v državi. Z njimi sem preživel nekaj večerov, spal v njihovem šotoru in spoznaval način življenja. Beduinke so po obrazu in rokah tetovirane in ponavadi ostajajo doma v šotoru, kjer skrbijo za družino in moža. Možje so ponavadi na paši po nekaj dni skupaj. Beduini so revni a zelo gostoljubni, vedno te poslužijo s toplim čajem ali kavo. Imajo dobro razvite ročne spretnosti, tako ženske v hladnih dneh izdelujejo preproge, katere uporabljajo kot pregrinjala v šotoru in tudi kot pokrivalo, saj se temperature v puščavi čez noč spustijo precej nizko. Beduini so po veroizpovedi muslimani in bolj svobodnih mislih za razliko od ostalih Jordancev. Tako ženske ne pokrivajo vedno svojega obraza v javnosti kot ostale muslimanke. Zaradi svobodnejšega izražanja jih številni Jordanci enačijo z cigani in si ne želijo njihove družbe. Po mojem mnenju pa so ravno ti »cigani« najbolj prijetni ljudje v državi.

Glavno mesto Jordanije je Amann, ki se je razvilo šele ob izgradnji železniške proge v rimskih časih, ki je povezovala Damask v Siriji in saudsko pokrajino Al Hijaz. Mesto šteje skoraj milijon prebivalcev, v turističnem pogledu pa je prepoznavno po bogatih antičnih ostankih. V bližini se nahaja Mrtvo morje, poznano v svetu po najnižji kopenski nadmorski višini cca. 400 metrov pod gladino morja in zelo slani vodi. V morju je okoli 30% soli zaradi česar v morju ne uspeva nobeno živo bitje, niti rastline niti živali. Zaradi velikega odstotka soli je morje zelo gosto tako da lahko v njem plavajo tudi ne plavalci, saj je v njem nemogoče potoniti. Okolica mrtvega morja je zanimiva tudi zaradi številnih izvirov vulkanskih voda, naravnih vrelcev, v katerih se po kopanju v morju lepo oprhaš in opereš sol s telesa. Poleg tega je obdan s številnim hribi, ki imajo v krščanstvu veliko prepoznavnost. Eden takih je gora Nebo iz katere je Mojzes pogledoval po obljubljeni deželi, ostali religijski kraji pa se nahajajo ob reki Jordan s spremljajočimi gorskimi verigami biblijskih dežel Moab, Edom in Ammon.

Največja turistična atrakcija celotne Arabije je vsekakor Petra, izklesano mesto v dolgi soteski As-siq, v kateri so Nabatežani uredili postojanko za trgovske karavane, ki so trgovale z začimbami, dišavnicami in svilo. V skale so rezljali palače, templje, grobnice, zakladnice in podobno. Nabatežani so na vrhuncu svoje civilizacije postali pionirji hidravličnega inženirstva, proizvajali železo, bras, razne skulpture, klesali kamenje, kar vse dokazuje visoko civiliziranost za čas 300 let pred našim štetjem. Mesto je bilo takrat glavno mesto Nabatejcev in po rimski osvojitvi tudi glavno mesto province Arabia Petraea. Petra je najlepša v jutranjem času ob vzhajanju sonca, takrat ni v njenem področju nobenega turista, le tu pa tam srečam kakšnega beduina, ki se s svojo kamelo podaja iz vrha hriba proti vznožju, da bi zaslužil kakšen dinar za turistično jahanje kamele. Petro, skrivnostno mesto je nedavno nazaj odkril švicarski raziskovalec, ki je po pogovorih z beduini slutil da se nekje med hribi skriva davno izgubljeno mesto. Namreč velik in močen potresu je mesto tako poškodoval da so se iz njega vsi razen nekaj beduinov odselili. In tako je mesto potonilo v pozabo.

Če so takrat najbolj trgovali z začimbami, dišavnicami in svilo, je danes največja potreba po strojih, živilih, živini, nafti in vozilih. Le te dobrine zamenjujejo z edinim omembe vrednim naravnim bogastvom fosfati, katerih izkop se je v zadnjih desetletjih močno povečal. Poleg fosfatov in njih izdelkov izvažajo še živinorejske izdelke, sadje in tobak. Ker uvozijo veliko več kot pa so sposobni izvoziti je zunanja trgovina v velikem deviznem primanjkljaju, tako dobijo največ deviz iz turizma in sorodnikov, ki delajo v glavnem v Saudski Arabiji in pošiljajo presežek zasluženega denarja nazaj v domovino. Kdo bi rekel da se v Jordaniji ne nahajajo naftna polja, je namreč edina oz. ena izmed redkih arabskih držav, ki nima svojih izvirov nafte.

Aquaba, turistično mestece, edino na Rdečem morju, kamor zahaja tudi največje število dopustniških evropskih turistov, predstavlja center ladijskega prometa preko katerega se največ izvaža prej omenjenih fosfatov in fosfatnih izdelkov. V neposredni bližini se v puščavi nahaja atraktivni Wadi Rum, znan po številnih naravnih znamenitostih in lepotah. Eno izmed najlepših doživetij je spanje pod milim nebom in opazovanje prelepega in zelo svetlega ozvezdja. Druge znamenitosti v Wadi Rumu so še vodnjak iz katerega je Lawrence Arabski pil vodo na svojem vojaškem pohodu, kamniti lok, kanjon in velikanske steze. Da je vse skupaj bolj avanturistično poskrbijo lokalni beduini, ki te peljejo na več dnevno turo s kamelami ali jeepi, kajti peš ne prideš nikamor zaradi mehkega peska, ki se nenehno udira pod nogami. Seveda je vse skupaj zelo drago kakor tudi ostala Jordanija. Za višje cene poskrbi tudi lokalna valuta, ki je močnejša od ameriškega dolarja. Seveda pa za 1 Jordanski dinar ne dobiš ravno veliko, še najmanj pa želeno. Omenjene turistične destinacije zagotovo niso edine, v Jordaniji jih je še mnogo več. Prav tako vredni ogleda so še zgodovinsko-arheološki Jerash, Hamammat Main in Wadu Mujib.

Za na konec vam povem še nekaj o izkušnjah z ljudmi. So namreč najbolj goljufivi ljudje v regiji - vsaj moja izkušnja je bila takšna. V bistvu cel čas srečuješ nesramno nepoštene ljudi z ene strani in nesramno gostoljubne in poštene ljudi z druge strani in tak tok dogajanj se odvija in spreminja iz enega vogala v drugega skozi cel dan. Medtem ko te nekdo brez razloga povabi na čaj in z veseljem predstavi družini in s tabo poklepeta in te napolni z ljudsko dobroto, se še v isti minuti lahko zgodi to, da te na drugi strani ulice mimoidoči lokalec pošlje v tri krasne. Te je pač zamenjal za Američana, kaj češ če nisi njihov!