Gremo v London!
Vozovnice smo rezervirale skoraj 5 mesecev prej, saj smo izkoristile super ponudbo, ki je kar klicala po novih doživetjih. Vzemi ali pusti. Kdaj, če ne zdaj? Vse to se nam je takrat vrtelo po glavi, dokler nismo pritisnile odločilnega gumba »buy ticket« in potrdile nakupa s plačilom. Za povratno letalsko vozovnico smo odštele 60 EUR. Po lepem in mirnem poletu smo pristali na letališču Luton.
Z avtobusom smo se odpeljale do postaje Baker Street, kjer smo na okencu kupile tedensko vozovnico za podzemno. To je bila naša prva vozovnica Oyster, ki je značilna za London. Na to kartico, ki jo uporablja večina ljudi, si naložiš denar in potem plačaš le tisto, kar porabiš. Dobra stran kartice Oyster je ta, da če si v Londonu le nekaj dni, zanjo plačaš 5 funtov, si nanjo naložiš denar in jo uporabljaš v vseh conah. Ko pa odhajaš domov, jo lahko vrneš na postaji podzemne, kjer ti vrnejo 5 funtov in denar, ki ga imaš morda še naloženega na kartici. Ni lepšega občutka, kot ko ob koncu potovanja vrneš kartico in dobiš nazaj še nekaj denarja več ter si lahko tako z zadnjimi funti privoščiš najboljši sladoled v Londonu, Ben & Jerry's s trojno čokolado. Njami!
S kovčkom po stopnicah
Naše začasno prebivališče se je nahajalo na najvišjem nadstropju in stopnice do vrha so bile strašansko ozke in visoke. Pravi podvig in hkrati izziv je bil spraviti 15-kilogramski kovček, v katerega smo z veliko težavo vse tri pospravile vso prtljago, do sobe. Pred potovanji se vedno sprašujem, kako naj spravim svojo omaro v kovček, saj je vedno premalo prostora in je zato zapiranje kovčka kar malo mučno. S skupnimi močmi smo zmogle in iznašle kar nekaj tehnik, kako se spopasti s takšnimi stopnicami, in kljub nekaj lažjim odrgninam smo se veselo udomačile v svojem novem začasnem stanovanju.
Po vseh prevoznih, bivalnih in denarnih »formalnostih« se je končno začel »naš London«. Ker gre za mesto, ki nudi res veliko, smo si že doma naredile sezname stvari, ki jih želimo v teh dneh videti in doživeti. Seznami so vključevali oglede klasičnih londonskih znamenitosti, kot so Buckinghamska palača, London Eye, Tower of London, Tower Bridge, Big Ben, St. Pauls Cathedral, Downing Street in Trafalgar Square.
Vsako jutro smo začele z najljubšo kavo iz Starbucksa ali Coste. Imele smo prave kavne rituale, ki so bili razdeljeni na jutranje, dopoldansko in popoldansko razvajanje s to dišečo omamo. Ja, priznamo. Veliko preveč denarja smo zapravile za to razvado, ampak brez tega pač v Londonu ni šlo. Malo smo se tudi poigrale z vedno prijaznimi in ustrežljivimi zaposlenimi v Starbucksu in smo namesto svojih imen uporabile malo bolj zapletena in težko zveneča.
V vseh šestih dneh smo prehodile veliko londonskih parkov (Hyde Park, Green Park, St. James Park …), ki so nas vedno fascinantno navdušili. Zanimivo in kontrastno je namreč, koliko zelenja, račk, labodov in drugih živali lahko najdeš sredi hrupnega in prometnega Londona. To je prostor, kjer se ljudje umirijo, uživajo v tišini ali prijetnem petju ptic in kjer te sredi malice pride obiskat in pozdravit prijazna veverica. Parki so zelo dobro obiskani, srečale smo veliko delavcev, ki so skrbeli za čistočo in videz parka.
Pogled v preteklost
Od vseh teh klasičnih znamenitosti me je najbolj očarala mogočna stavba Tower of London z mostom v bližini, okoli katere vlada neka posebna pomirjujoča energija, ki človeka z vsaj malo domišljije nehote ponese v preteklost. Graščina se nahaja ob reki Temzi, preko katere se na drugem bregu kot v kontrast dvigajo zelo moderne steklene stavbe raznih oblik.
In kaj Tower of London ponuja? Zagotovo izredno lepo ohranjeno srednjeveško arhitekturno mojstrovino, zgrajeno leta 1078, v kateri pričakuješ izza vogala kralja Riharda in Robina Hooda, ter ogled zbirke kraljevih draguljev, torej krone, žezla in drugih dragocenosti, ki so obvezni elementi kronanj. Tudi doživeto pripovedovanje uniformiranih vodičev ni kar tako, še posebno prijetno za ljubitelje prave angleščine, tiste s knedlom v grlu. Britanski naglas je nekaj, kar bi lahko poslušala cele dneve. Na lastna ušesa smo se lahko prepričale in potrdile raziskavo revije Time Out, ki je ravno britanski naglas potrdila za najbolj seksi naglas na svetu. V tistem trenutku sem si želela enega simpatičnega vodiča v uniformi spraviti s sabo na letalo in ga imeti doma za pogovarjanje.
Obiskale smo tudi Greenwich – predel na vzhodu Londona, v katerem se med drugim nahaja znameniti astronomski observatorij. Meni se črta, ki je označevala poldnevnik in kjer so se turisti s takšnim navdušenjem fotografirali, ni zdela prav nič posebna. Me je pa toliko bolj fasciniral razgled na mesto, ki je na eni strani ponujal zelen park, ki je dajal vtis večne umirjenosti, na drugi strani pa visoke in še višje stavbe, ki so s svojo sivino ponujale poseben občutek nelagodnosti.
Westminstrska kapela
Pot nas je vodila tudi do Westminstrske kapele in do Westminstrske katedrale. Ogromen in zelo zanimiv sakralni objekt obiskuje kraljeva družina in v njem se izvajajo tudi kraljeve svečanosti. Vse smo bile zares navdušene nad kapelo in tako smo se soglasno odločile, da nas bo naš princ na belem konju poročil kar na londonskem oltarju te znamenite kapele. Malo naprej po poti se za stavbami prikaže in oglasi znameniti Big Ben. Morda res ni največja stavba, je pa vsekakor tako prvinska in naravnost angleška.
Pot smo nato nadaljevale mimo Big Bena čez Westminster Bridge, od koder se ob Temzi v vsem svojem razkošju vidi parlament. To je standardni položaj za večino fotografij parlamenta in Big Bena, tako da je na trenutke kar veliko gneče. Tudi tukaj smo doživele nekaj razburljivega, saj se je Tadeja odločila, da sodeluje v igri s tremi pokrovi, pri kateri moraš po hitrem, iznajdljivem in zvijačnem premikanju žogice ugotoviti, v kateri pokrov je akter ponesel žogico. Seveda moraš za sodelovanje vnaprej dati denar, in če pravilno ugotoviš, dobiš povrnjeno dvojno vsoto nazaj. Če pa zgrešiš, pa denar ostane pri akterju.
Shop ’til you drop!
En dan smo v celotni namenile nakupovanju in znameniti nakupovalni ulici Oxford Street. Zanimivo je, da če vztrajaš in jo dovolj dolgo raziskuješ, odkriješ poleg zelo dragih tudi zelo poceni trgovine.
Hit Londona je tako kot v Frankfurtu trgovina Primark, v kateri so artikli zelo poceni, a očitno modno zelo priljubljeni. Ni mi še jasno, kako jim je uspelo, da je Primark videti tako hype. Še vedno čutim tisti val adrenalina, ko smo pohajkovale iz trgovine v trgovino in se navduševale nad skoraj vsem, kar so ponujali.
Največ časa smo prebile v trgovini Disney, v kateri najdeš vse Disneyjeve junake raznoraznih velikosti, oblik in v vseh možnih pozicijah. Še večjo ekstazo užitka pa nam je ponudila trgovina M&M's Shop, v kateri vse diši po čokoladi in so vsa tri nadstropja tako čudovito barvita in slikovita, da je zares težko izstopiti iz trgovine, ne da bi kaj kupil.
Še malo v galerijo
Obiskale smo Narodno galerijo, ki se ponaša z eno od največjih zbirk evropskih slik na svetu. Prelevile smo se v ljubiteljice umetnosti in skušale razvozlati pomene in filozofijo posameznih predstavljenih slik. Ugotovila sem, da če si zares vzameš čas in nekaj časa strmiš v sliko, te pri vsaki sliki prevzamejo drugačni občutki in sprehod po galeriji tako dobi čisto drugačen pomen.
Londona ni brez številnih tržnic oziroma marketov. Camden Market v središču Camdna ponuja vse mogoče. Na tržnicah smo kupile tudi največ spominkov, saj smo se poskusile v barantanju in tako vsem kupljenim izdelkom z lepimi besedami, še lepšimi očmi in triki, kot je ta, da imamo samo še toliko denarja in si res želimo to imeti, kar lepo znižale ceno. Sama sem bila najbolj ponosna, ko sem majico z napisom »My sister went to London and all I got was this lousy T-shirt« z 20 funtov zbarantala na 8 funtov.
Jaz nimam noči za spanje
Ker smo imele let domov ob 8. uri zjutraj, smo se odločile, da zadnjo noč preživimo kar na letališču. Tako smo privarčevale, poleg tega pa na lastni koži izkusile, kako je ponočevati na letališču. Nekaj časa smo še vztrajale na sedežih v čakalnici, ampak kaj hitro sem se naveličala tamkajšnjega sedenja in po hitrem raziskovanju sem našla svojo drugo najljubšo kavarno Costa, ki je imela blazno udobne sedeže, in na srečo je bila ravno ena miza prosta, ki smo jo hitro zasedle. Dva izjemno prijazna natakarja sta nam stregla od glave do pet in nas s svojimi prikupnimi komentarji spravljala v dobro voljo in nenehen smeh.
Maja Lamovšek
