Prvomajsko odkrivanje zadarskih otokov
Letošnji tradicionalni potep za prvomajske praznike po hrvaških otokih smo izkoristili za raziskovanje kar dveh otokov – Ugljana in Pašman, ki sodita med večje hrvaške otoke. Oba otoka ležita v zadarskem arhipelagu, med seboj pa sta povezana z mostom v kanalu Ždrelac, ki s svojim obokom predstavlja svojstveno atrakcijo.
Kljub turobnemu, deževnemu in hladnemu vremenu, ki nas je pričakalo v pristanišču v Zadru, smo bili skupaj s svojimi štirimi vodniki dobro razpoloženi, veseli in pripravljeni na izzive, ki so nas čakali na drugi strani Pašmanskega kanala. Po krajši vožnji z vmesnim postankom na otoku Ošljak, smo se izkrcali v mestu Preko in se odpeljali do naselja Ugljan na otoku Ugljan. Mesto je samevalo, daleč naokoli ni bilo nobenega, le tu in tam se je z neba spustil kakšen galeb in nam prijazno poziral. Glede na mir in tišino, ki je prevevala kraj, si težko predstavljaš gnečo, ki v teh krajih vlada v poletnih mesecih. Na rtu ob pristanišču stoji od leta 1447 frančiškanski samostan z enoladijsko gotsko cerkvijo sv. Jerolima. Nadaljevali smo do kraja Kukljica, ki je za kratek čas postal naš dom. Je najbolj turistično razvit kraj na otoku, obdan s številnimi zalivčki, plažami, borovimi gozdički, kjer najdemo tudi cerkvico Gospe Svete, do katere vodi dobro urejena obalna pot in razgledno točko nad samim krajem z velikim belim križem, vidnim daleč naokoli.
Sledili so dnevi raziskovanj po obeh otokih. Iz Kukljice smo se odpravili po označeni poti do poznogotske cerkvice sv. Pelegrina iz 14. stoletja, se spustili do mesta Kali in odšli v smeri Preka do izhodišča za vzpon na trdnjavo Sv. Mihovil, 265 m. Do trdnjave, ki je dokaj dobro ohranjena in katere ruševine so vidne daleč naokrog, vodi asfaltna cesta. Z vrha trdnjave so se odprli prečudoviti razgledi tako proti Dugemu otoku, Kornatom na jugu, kot proti najvišjemu vrhu otoka – Šćahu in preostalemu hribovju, na severu pa smo imeli kot na dlani mesto Zadar ter preostale otočke, ki ločijo Ugljan od celine. Sama pot do vrha je nezahtevna, a ker to le ni bil najvišji vrh otoka, se nas je peščica odločila, da se podamo še na 288 metrov visoki Šćah. Tu pa se je začel pravi "planinski užitek", saj je bila pot slabo oziroma skoraj nič markirana, tako da smo dejansko bredli po grmovju, med zaraščenimi drevesi in iskali pravo pot. Pogumneži pravzaprav nismo razmišljali, čemu smo bili izpostavljeni, a naše tavanje po brezpotju med Sv. Mihovilom in Šćahom se je dobro končalo, ne glede na to, da na sam vrh nismo stopili in smo izlet predčasno končali v kraju Lukoran. Dogodivščina, ki je ne bomo pozabili.
Zadnji dan, ki nam je še preostal za pohode in raziskovanje teh dveh dalmatinskih otokov smo preživeli na otoku Pašmanu in dosegli njegov najvišji vrh – 274 metrov visoki Veliki Bokolj. Za začetek naskoka na vrh smo izbrali kraj Nevidžane, nato pa nas je pot vseskozi vodila po makadamski cesti vse do vrha. Na njem je urejena razgledna ploščad, ki spominja na ostanek trdnjave in od koder je prav tako kot s Sv. Mihovila prečudovit razgled. Manjša skupinica se je ponovno odločila, da se podamo še do Malega Bokolja, na katerega smo se dan prej povzpeli iz vasice Banj, in da vmes osvojimo še en vrh, Oštro. Pot ni bila uhojena in smo bili ponovno na brezpotjih na grebenu proti Malemu Bokolju, a nikakor ni bilo tako hudo kot dva dni poprej. Poleg tega smo imeli srečo, da smo na vrhu Oštro srečali štiri simpatične domačine, ki so nam z nasveti pomagali pri "iskanju" poti sestopa v Banj, kjer nas je že čakala preostala druščina.
Napočil je dan odhoda. Bilo je kratko, a sladko. Razgibano, a hkrati umirjeno. Veselo, razposajeno in adrenalinsko. Bili smo atraktivna druščina v Kukljici in domačini so nas kar vzeli za svoje. To se v času turistične sezone zagotovo ne bi zgodilo.
