Obisk Burme (Mjanmara) v deževni dobi – 2. del

Blizu Yangona pa se nahaja mesto Bago, ki je poznano po še enem znanem kipu Bude. Gre za ležečega Budo, ki je dolg kar 55 in visok 16 metrov. Ko smo stale ob kipu, smo bile v primerjavi z njim kot nekakšne mravljice. Ta ležeči Buda, imenovan Shwethalyaung, je kar devet metrov daljši od znanega kipa Bude v templju Wat Pho v Bangkoku.

Jezero Inle ter njegovi plavajoči zelenjavni vrtovi

Zaželele smo si ogledati tudi notranjost države ter začele ob prelepem jezeru Inle. Za prevozno sredstvo iz Yangona smo si tokrat izbrale vlak. Mislim, da se doslej še nisem peljala na počasnejšem vlaku (če bi želel kdo izstopiti med vožnjo, mislim, da bi to šlo brez problemov). Po vlaku so se ves čas gor in dol sprehajali prodajalci hrane. Kosilo (riž, zvit v velik zeleni list) so ponujali kar skozi okno, če se je vlak ustavil na postaji.

Jezero Inle je dolgo 22 km in široko 11 km, leži pa na višini 876 m. Turistom domačinke navadno ponudijo dvourno vožnjo s kanujem po jezeru in seveda smo se takoj odpravile »na potep«. Prav zanimiv je bil njihov način veslanja kanuja. Stali so na zadnjem ravnem delu in poganjali čoln z desno nogo, ob kateri je bila dolga palica, ki je segala v vodo. Med veslanjem smo obiskale velik kip Bude, ki so ga ravno gradili, pa samostan menihov. V tem samostanu menihi učijo mačke, da skačejo skozi obroče. Najbrž jim med učenjem Budovih zapovedi postane dolgčas pa se grejo takšne športe. Med predstavo so nam prijazni menihi postregli s sojo in čajem, torej gostoljubje na vsakem koraku.

Na jezeru Inle se takoj opazijo plavajoči majhni otočki, na njih pa rastejo paradižniki. Med vrtovi paradižnikov so speljani kanali, tako da je tule vožnja možna izključno s kanuji in ne s kakšnimi hitrimi motornimi čolni. Prebivalci vežejo skupaj hijacinte in blato v otoke, s palicami pa jih pritrdijo na dno jezera. Jezero pomeni za prebivalce vse, kar potrebujejo za življenje: v njem umivajo sebe in perilo ter tudi kuhajo z jezersko vodo. Tudi me smo prepustile pranje svojega perila tamkajšnji gospodinji, ki je lastnica pralnice, naše oprano perilo pa je bilo rahlo rjavo obarvano.

Živo zeleno obarvana riževa polja in zoprne pijavke

Naslednji dan je sledil treking med gorskimi vasicami in riževimi polji – malo navzgor in potem spet navzdol. Na podeželju Burmanci živijo zelo skromno življenje. Bivajo v majhnih lesenih hiškah, kjer v enem prostoru tako kuhajo kot spijo. Jedo izključno tisto, kar zraste na njihovem polju, in riž je ena najpomembnejših hranil, saj ga jedo tako za zajtrk, kosilo in večerjo.

Riž je po videzu rastlina, podobna prosu, in zraste od 70 do 120 cm visoko. Vodo potrebuje predvsem v času razraščanja. Večino del na riževih poljih še vedno opravljajo ročno. Mjanmar je kar sedmi največji proizvajalec riža na svetu. Letno naj bi ga pridelali 33 milijonov ton.

Sprehod med riževimi polji je kdaj pa kdaj zahteval tudi, da smo hodile po vodi, v katero je riž posejan. Kmalu smo na spodnjem delu hlač opazile majhne črne zverinice in to so bile majcene pijavke, ki so se mimogrede prisesale na nas.

Mandalay ter najdaljši leseni most na svetu, U Bein

Prav tako potekajo protesti v mestu Mandalay, ki je prav tako zelo zanimivo mesto, saj se nahaja nedaleč od jezera Inle, nekje v sredini države, in je drugo največje mesto v Burmi. Prihoda v Mandalay se spomnim po poplavah, ki so bile vsepovsod v okolici mesta, tako da smo se tudi mi vozili z avtobusom po vodi, visoki mogoče kakšnih deset centimetrov. Pravijo, da nekatere hiše, ki so zgrajene iz lesa in se nahajajo tik ob cestah, ob takšnih poplavah odnese, zaradi česar ljudje, ki so že tako na robu revščine, ostanejo tudi brez strehe nad glavo.

Najlepša znamenitost, ki privlači množice turistov, je most U Bein v vasi Amarapura, ki je poznan kot najdaljši tikov most na svetu. Dolg je kar 1.200 metrov in vodi od Amarapure do vasi Taungthaman. V času monsunskega deževja je namreč predel med obema vasema poplavljen, tako da most, visok več metrov, v času poplav odlično služi kot povezava med obema vasema. Zanimiv je tudi zvon v vasi Mingun, poznan kot drugi največji na svetu. Tehta kar 90 ton in predstavlja največji nepoškodovani zvon na svetu (največji zvon sicer stoji v Moskvi, vendar naj bi bil poškodovan).

Bagan – mesto, kjer popotnik pozabi na čas

Najlepši del Burme pa je prišel na koncu. Govorim o mestu Bagan, do katerega smo se odpeljale kar z ladjo po reki Iravadi, izredno široki in največji reki v Burmi. Bagan osupne vsakega, ki pride mimo. Je zgodovinsko mesto z več kot 2.000 ohranjenimi svetišči in pagodami iz opeke. Uvrščajo ga med najpomembnejše kraje v jugovzhodni Aziji, primerjajo ga celo s templji Angkor Wat v Kambodži. Bagan se je razvil v pomembno gospodarsko in vladarsko središče v 9. stoletju, ko sta ga vodila kralj Anawrahta in njegov sin. Mesto se je vedno bolj večalo in se razprostiralo na več kot 40 kvadratnih kilometrih. Kralj je zgradil ogromno število pagod in svetišč. Leta 1287 je Bagan zasedel mongolski vladar in takrat je kraljestvo razpadlo. Leta 1975 je potres uničil velik del Bagana. Nekatere zgradbe so bile hudo poškodovane ali celo porušene, kljub temu pa se jih je veliko število ohranilo.

Templje smo tri dni odkrivale kar s kolesi. Sicer je med kolesarjenjem redno deževalo, a smo se vsakič potuhnile v katerega izmed templjev ali se ustavile v bližnji lokalni gostilni na kavi ali čaju. Naziv najlepšega svetišča v Baganu pripisujejo svetišču Ananda, ki pa je bilo v potresu poškodovano in so ga morali popolnoma obnoviti. Svetišče je znano po tem, da v njem stojijo štirje veliki kipi Bude. Najslavnejša pagoda Bagana pa je pagoda Švezigon, ker ima na vrhu zlato stupo in je tako vidna že od daleč. Vsa svetišča so bila zgrajena med 11. in 13. stoletjem. Česar ni uspel dokončati kralj Anawrahta, je dokončal njegov sin. Prav z veseljem smo kolesarile med nešteto templji in uživale v soncu (Bagan je za razliko od ostalih mest izredno sončen), najlepše v Baganu pa je bilo, ko smo se zvečer posedle v lokalno gostilno in zvrnile par koktajlov za manj kot en dolar, saj je potovanje po Burmi relativno poceni. Vsaj takrat je bilo.

To je bilo eno izmed mojih najdaljših potovanj v Aziji. In po pravici povedano, Burma ponuja toliko, da bi popotnik še kar raziskoval in odkrival nove kotičke. Upam, da se situacija v državi kmalu umiri, tako kar se tiče nemirov kot korone, da bo že tako revna država ponovno lahko odprla vrata turizmu.