Ko se odločiš, se odločiš. Četudi je odločitev nenadna, nepričakovana. Tako je bilo pri meni in tokrat je naneslo, da sem delček BIH raziskala skupaj s planinci iz Mute in eno izmed turističnih agencij.
BIH je država, ki leži v središču Balkana. Je etnično razdeljena med tri skupine, med katerimi so najštevilnejši Bošnjaki oziroma muslimansko prebivalstvo, sledijo bosanski Srbi in Hrvati. Nas je pot tokrat vodila v zahodni del Bosne, kjer smo odkrivali tako planinske kot vodne lepote te dežele.
Naš potep se je pričel majskega jutra, ko sta nas na Muto prišla iskat voznik Matjaž in vodnik Renato. Mejo med Hrvaško in BIH smo prestopili v kraju Jasenovac. Ob poti smo videli spomenik v spomin in opomin vojnim žrtvam II. svetovne vojne. Prvi dan našega prihoda v zahodni del Bosne smo raziskali področje nacionalnega parka Kozara. Ta je obkrožen z rekami Una, Sava, Sana in Vrbas. Osrednji del parka zajema planota Mrakovica, kjer je postavljen spomenik žrtvam ustaško – fašističnega terorja v času II. svetovne vojne. Najprej smo se povzpeli do zgoraj omenjenega spomenika in obiskali muzej, nato pa smo se po grebenski poti podali do 977 m visokega vrha Lisina. Pot je bila razgibana, speljana malo gor in malo dol, po senci in soncu, gozdu in travnikih, od koder so se nam odpirali čudoviti razgledi proti severu. Po pohodu smo se nastanili v kraju Laktaši v hotelu San. Sam kraj je poznan po izvirih termalne vode, zato imajo v samem mestu 6 hotelov oziroma term.
Naslednji dan smo prehodili le del Banjaluške transverzale. Prek najvišjega vrha Banj brda – Trešnjik nas je pot vodila do gostišča znanega igralca tenisa Novaka Đokovića in spominskega obeležja – spomenik padlim borcem za osvoboditev Banja Luke po II. svetovni vojni ter nato sestop do reke Vrbas. Ogled znamenitosti Banja Luke in za nekatere obisk trgovin je bil seveda obvezen. Banja Luka je največje mesto Republike Srbske in drugo največje mesto BIH. Med sprehodom po mestnih ulicah nas je najbolj očarala pravoslavna cerkev, posvečena Kristusu Odrešeniku. Zgrajena je bila med leti 1925 in 1929 pod vodstvom beograjskega arhitekta Dušana Živanovića. Okolico cerkve obdajajo Banski dvor, Predsedniška palača in narodno gledališče.
Tretji dan smo se selili na SZ države v bližino Bihača – v kamp Kira v kraju Golubić ob reki Una. Še pred nastanitvijo smo se povzpeli na 1795 m visok in razgleden vrh Osječenico. Pohod smo začeli nekaj kilometrov iz kraja Bosanski Petrovac, planinska pot pa je bila speljana deloma po makadamski cesti, deloma po gozdu in travniku. Vrh sam je zelo prostoren in razgleden. V kamp smo prišli v poznih popoldanskih urah. Simpatična nastanitev v hiškah ob reki Una, ki so obdane s travniki. Mir, milina, tišina.
Predzadnji dan našega druženja se je skupina 44 udeležencev razdelila. Eni so se odločili, da bodo obiskali bližnji Bihać, drugi pa smo se z avtobusom odpeljali do izhodišča za vzpon na Klekovačo. Planinska pot na vrh je markirana po cesti, ki je služila v vojaške namene v času II. svetovne vojne kot tudi v državljanske namene. Tako kot Osječenica je tudi Klekovača zelo razgleden vrh, s katerega se vidi celo do Jadranskega morja. Je pa vrh prepleten z bunkerji, ki spominjajo na vojne grozote.
Nacionalni park Una je prvi nacionalni park v BIH, ki je bil ustanovljen v maju 2008. Leži v zahodnem delu države in je obkrožen z gorami Plješavica (zahod), Grmeć (severovzhod) in Osječenica (vzhod). Reka Una je dolga 212 km in se pri Jasenovacu izliva v reko Savo. Domačini pravijo, da reka fascinira turiste s svojo smaragdno barvo.
Zadnji dan pred odhodom domov nas je na bosanski lepotici čakal še rafting. Zanj smo se odločili vsi udeleženci, večina je to storila prvič v življenju. Verjemite – ni jim bilo žal! Sama sem bila že na raftingu na Soči in Tari ter priznam, da mi je bilo na obeh koncih super. Vedela sem, kako stvari potekajo, nisem pa vedela, kaj pričakovati. Malo pred Štrbačkim bukom, znamenitim slapom, so nam skiperji vse lepo razložili in nas tako pripravili na spust po reki. Prvi del raftinga je bil adrenalinski, hiter, zabaven in moker. Ko smo prišli v mirnejši del več kot dvournega spusta, smo mogli krepko poprijeti za vesla, da smo prišli do cilja v kraju Lohovo. Ni nam preostalo drugega, kot da smo se preoblekli, odšli nazaj v kamp in se po odličnem kosilu odpeljali proti domovini. Pot nam je ob obujanju na doživet rafting zelo hitro minila in brez zapletov na poti smo se zvečer na Muti v dežju poslovili.
Zaključila bom z eno izmed Zaplotnikovih misli: »Strah me je časa, ker se zavedam, kako obupno malo ga imam. Koliko stvari moram še spoznati, prebrati, narediti, napisati, koliko moram še ljubiti, garati, se veseliti, jokati. Človek bi obupal! Vse to v teh borih desetletjih, ki so nam na voljo.« Vsak izmed udeležencev je na tem potepu zagotovo odkril nekaj novega o sebi in naredil morda stvar, o kateri ni upal niti sanjati … In to šteje!
