Potovanje na zeleni otok – 1. del

Irska skozi zgodovino

Obiskali smo južni del, torej Republiko Irsko, ki zavzema približno pet šestin otoka. Prebivalcev je okoli pet milijonov. Prvi so se sem priselili približno 8000 let nazaj. To so bili Kelti, ki so od spočetka živeli v klanih. V nasprotju z Anglijo Rimljani Irske niso nikoli zares zasedli, ponekod so imeli le trgovske postojanke. Tekom devetega stoletja so se začeli naseljevati tudi Vikingi, kasneje pa še Angli in Sasi. Starodavne skupnosti so se do srednjega veka povezale v pet kraljestev. Z ostalim svetom so se Irci bolj zbližali po prihodu svetega Patrika, misijonarja, ki je v deželo ponesel krščanstvo. V času novega veka so bili Irci pogosto, če ne celo nenehno v konfliktu z angleško krono, ki si jih je želela podjarmiti. K sporu je svoj del prispevala tudi religija, saj je bil (in je še vedno) Irski del pretežno katoliški, britanski pa protestantski oz. anglikanski. Katolike so Angleži preganjali ter jih odstavljali z javnih služb in vplivnejših položajev. Ponovno uveljavitev pravic so dobili z nastopom Daniela O'Connella, kateremu je posvečena tudi ena glavnih ulic v Dublinu.

Od kriz do osamosvojitve

V 19. stoletju je nastopila velika gospodarska kriza, veliko ljudi je emigriralo v ZDA, prebivalstvo pa je upadlo za tretjino, saj je v deželi vladala huda lakota. Na to opominja spomenik »Famine Memorial« Rowana Gillsepea, ki prikazuje popolnoma razčlovečene obraze.

V začetku 20. stoletja so se Irci ponovno ogreli za neodvisnost. Po več predlogih o osamosvojitvi so 1916 izvedli »velikonočno vstajo«, ki je bila zatrta s strani njihovih vzhodnih sosedov. Sledila je državljanska vojna, po koncu katere se je leta 1922 otok razdelil na dva dela. Prava neodvisnost Republike Irske je bila razglašena leta 1937. To zgodbo simbolizira tudi njihova trobojnica – zeleni del katolike, oranžen protestante, bel pa mir in upanje.

Med stvarnostjo in legendami

Pretežno kmetijsko gospodarstvo se je konec 20. stoletja usmerilo tudi v industrijo in visokotehnološke proizvode. Na Irskem ima sedež veliko svetovnih multinacionalk, saj država predstavlja dobro izhodišče za evropski trg. Vloga Irske se je še okrepila po izstopu Združenega kraljestva iz EU. Zgodovine pa ne sestavlja le politika, temveč tudi tisti bolj »pravljični« del. Mnogi so že slišali za svetega Patrika, zavetnika Irske, čeprav je sam prihajal iz takrat še rimske Britanije. Irci so ga ugrabili kot sužnja, nakar je pri njih preživel več let. Legenda pripoveduje, da je bil z domačini in otroki zelo dober, zato so ga po odhodu v domovino začeli klicati nazaj. Zgodovina sicer pravi, da se je vrnil kot misijonar, ki je širil krščanstvo. Irci njegov god praznujejo 17. marca, ki je večini sveta znan kot »St. Patrick's day«. Med manj znanimi, a nič manj zanimivimi junaki je tudi Molly Mallone. Prelepo dekle je po Dublinu s samokolnico prodajalo morske sadeže in osvajalo fantovska srca. Njeno življenje naj bi se končalo nekoliko bolj žalostno; ukvarjati se je morala z najstarejšo obrtjo na svetu – prostitucijo, umrla pa je zaradi vročice. Zdaj samokolnico po mestu poriva njen duh.

Kakšni so Irci v očeh drugih?

Naše potovanje smo začeli ravno s pesmijo, ki govori o nesrečni Molly. Na avtobusu smo poleg irskega ritma spoznali tudi nekaj njihovih kulturnih posebnosti. Pri njih je čisto običajno, da se vsake toliko kam pošljejo z besedama »fuck off«, pri čemer ne mislijo nič resnega. Veljajo za sproščen in odkrit narod, za stvari se ne sekirajo pretirano. Njihov rek pravi: »V življenju je edina skrb to, da boš enkrat moral umreti. Pa tudi tedaj; če greš v nebesa, skrbi ne bo; če pa pristaneš v peklu, boš na skrbi kar pozabil, saj boš prezaposlen s tem, da pozdraviš vse prijatelje.« To in še marsikaj nam je znal predstaviti naš vodič. Sredi dneva smo poleteli nad beneško laguno, čez dobri dve uri pa pristali v Dublinu.

Causey Farm

Naša prva postojanka je bila kmetija Causey Farm v Fordstownu (severozahodno od Dublina), ki po pričevanju domačinov tam stoji že več stoletij. V začetku prejšnjega stoletja jo je imela v lasti družina Dillon, v 60-ih letih pa sta jo prevzela zakonca Tom in Lily Murtagh. Spoznal sem se s trenutnim lastnikom, njunim sinom Mattom, ki kmetijo upravlja s sestro Deirdre. Matt mi je povedal, da so se tako kot njihova kmetija tudi nekatere druge za turizem odločile zaradi nizkih dohodkov iz same kmetijske dejavnosti. Sami so začeli leta 1998, ko so sprejemali domače goste, po nekaj letih pa so vrata odprli tudi tujcem. V dobrih dvajsetih letih so kmetijo preuredili v pravi raj za male in velike, kjer lahko gost dobro spozna irsko kulturo. Skozi posest nas je popeljal domačin Dermot, ki sicer dela na kmetiji.

Podeželska kultura

Preizkusili smo se v peki irskega kruha »soda bread«, ki ga sestavljajo le bela in črna moka, jajce, sol, žlička sode ter kozarec pinjenca. Testa ne mesijo, stepejo ga z leseno žlico, saj je dokaj lepljivo.

Za večerjo smo dobili še tradicionalno jed »pig-stew«, nekakšno obaro iz velikih kosov korenja, čebule, ovčjega, svinjskega ali govejega mesa ter krompirja v oblicah. Dermot nam je predstavil tudi irski ples, za katerega je značilno energično poskakovanje v vrstah. Ritem daje tradicionalni irski boben, »bodhram«, podoben tamburinu. Izdelan je iz lesenega okvirja z opno iz ovčje kože, obenj pa tolčemo z obojestransko palico, ki jo držimo kot pisalo.

Spoj religij

Zjutraj smo si ogledali Monasterboice oz. Mainistir Bhuithe v kraju County Lough. Gre za ostanke samostana iz 5. stoletja, med katerimi prevladuje visok kamniti stolp, ki je služil za umik menihov na varno. Vhod naj bi bil prvotno nekaj metrov dvignjen nad tlemi. V okolici je sedaj pokopališče. V primerjavi z našimi so irska precej manj umetelna in okrašena. Povsod lahko opazimo keltski križ – krščanski križ je spojen s krogom, starodavnim simbolom Keltov, ki predstavlja večnost.

Tudi Irci vozijo po »napačni« strani ceste

Nato nas je pot peljala v Dublin. Na irskem tako kot drugje po britanskih deželah vozijo po levi, kar izvira še iz rimskih časov, ko so desnico pustili prosto za orožje. Britanci so vožnjo po levi sicer zakonsko predpisali leta 1773. Po mestu mrgoli dvonadstropnih avtobusov, »doubledeckerjev«. Skozi leta so v nasprotju z rdečimi londonskimi bratranci večkrat spremenili videz; od bež do modrih, rumenih ... trenutno so zeleno-rumeni.

Za mestni promet je pomemben tudi tramvaj.

Vikinška prestolnica črne barve

Dublin razpolavlja reka Liffey, ki je značilne rjavkaste barve. Od tod izvira tudi ime mesta, ki pomeni »črna mlaka«. Dublin naj bi ustanovili Vikingi, čeprav so na tem mestu že prej obstajale naselbine. Vikingom je posvečen muzej Dublinia, ki se nahaja v delu dublinske katedrale Jezusa Kristusa, ustanovljene v 11. stoletju. Zbirka prikazuje vsa področja življenja, od kuhinje, prometa, prehranjevanja in oblačenja. Vikingi so tako kot mnoga druga ljudstva svoj družbeni položaj izkazovali z barvo oblačil. Najvišji sloj je nosil odtenke modre, rdeče in vijolične. Razpoznavali so se tudi po raznih pletenih vzorcih in motivih. Del notranjosti muzeja je zgrajen kot srednjeveško mesto. Zanj so bile značilne stavbe z leseno konstrukcijo, zgornje etaže pa so nekoliko segale prek spodnjih čez ulico, saj so na ta način pridobili nekaj dodatnega prostora.

Z Vikingi zaključujemo prvi del potopisa. Vabljeni k branju drugega dela, v katerem se bom podal na drugo stran dežele. Skočil bom v naravo ter se ponovno dotaknil zgodovine, da bi raziskal izvor nekaterih zanimivih stvari.

Matic Štemberger