Južna Amerika v 10 dneh – 2. del

Prva stvar, ki jo opazimo so velike reklame za igralnice, ki so v Braziliji prepovedane, takoj zatem pa ogromna reklama za brezcarinsko prodajalno, ki se oglašuje kot največja na svetu. To seveda niti približno ne drži, saj je, ob spominu na brezcarinske prodajalne na meji med Slovenijo in Italijo, Avstrijo ali Hrvaško, spominjala bolj na lokalno trgovinico, kot pa na največjo brezcarinsko prodajalno, čeprav je lepo urejena. Tudi igralnice so precej manjše od tistih, ki smo jih v Sloveniji postavili ob meji z Italijo. A pustimo sedaj igralnice in preidimo na tisto, zaradi česar je potrebno v mestu Puerto Iguazú preživeti vsaj kakšen dan.

Že nekaj kilometrov naprej ob glavni cesti sta kar dva Youth Hostla Puerto Iguazú, oba vzorno urejena, z bazenom in bogatim programom, od plesne predstave s tangom do tradicionalne argentinske carne asade (ali mesnih specialitet z žara). Za tiste, ki bi želeli bolj centralno lokacijo, se tretji Hostel nahaja v strogem centru mesta. Na povezavi Hostli Puerto Iguazú v Argentini lahko najdete nekaj fotografij, ki Vas bodo zagotovo prepričale.

Samo mesto Puerto Iguazú je z manj kot 100.000 prebivalci kar nekajkrat manjše od sosednjega brazilskega mesta Foz do Iguaçu, a kljub temu polno majhnih simpatičnih prodajaln, restavracij in seveda trgovin s spominki.

Nedaleč iz centra je spominsko obeležje »Tres fronetras« ali tri meje, od koder se lepo vidita tako Brazilija, kot tudi Paragvaj.

Glede na to, da gre za turistično mesto, je tukaj še dosti drugih atrakcij, od katerih želim posebej poudariti muzej v obliki pasti za ptice, ki prikaže kar velik del zgodovine tega območja.

Ob povratku pa je moja radovednost želela videti pravi obraz mesta in tako sem se odpravil v četrt, kjer po večini živijo tisti, ki delajo v turistični panogi. Seveda teh hiš ne smemo gledati z evropskimi očmi, saj tam zime skoraj ne poznajo a vendar gre za nasprotje, ki bode v oči.

Pa pustimo mesto in se odpravimo do poglavitnega razloga obiska, slapov Iguazú.

Že ob vstopu v nacionalni park vidimo kar nekaj razlik. Če je bil park na brazilski strani urejen bolj moderno in »turistično«, je na argentinski strani bolj enostavno in naravno urejen, čeprav na obeh straneh posvečajo izjemno skrb za okolje.

Ko pridemo do največjega slapa – hudičevega žrela šele vidimo, zakaj je si je potrebno slapove ogledati z obeh strani meje. Slap, ki smo ga na brazilski strani videli od spodaj vidimo sedaj v vsej njegovi veličini, tako da nas dejstvo, da smo popolnoma premočeni niti ne moti preveč.

Če imamo dovolj časa, se lahko med različnimi slapovi sicer tudi sprehodimo, drugače pa je med posameznimi točkami speljana miniaturna železnica.

Doživetja na slapovih Iguazu na argentinski strani si lahko ogledate TUKAJ.

In ko si ogledamo slapove z obeh strani, nastopi čas za slovo od skrajnega severa Argentine.

Do prestolnice Buenos Airesa lahko pridemo tako z letalom, kot avtobusom. Avtobus sicer vozi 17 ur, vendar je vožnja do mesta Pousadas, dokler je še svetlo, zelo prijetna, od tam naprej pa lahko v miru zaspiš, saj je avtobus opremljen s posebnimi sedeži »cama suite«, ki se pretvorijo v  dvometrsko posteljo. Za piko na i pa v avtobusu postrežejo tako večerjo kot zajtrk, avtobus pa ima tudi lasne sanitarije. Vožnja v najbolj luksuzni izvedbi avtobusa stane slabih 100 evrov za 1300 kilometrov, ali 30% manj kot letalski prevoz. Za potovanje v nekoliko nižji, a še vedno izjemno komfortni izvedbi avtobusa, pa lahko prihranite dodatnih 20-30 evrov.

Galerijo fotografij s poti med Puerto Iguazu in Pousadas si lahko ogledate TUKAJ.

Prihod v Buenos Aires je prav fascinanten, saj se od obrobja do centralne postaje Retiro vozimo približno eno uro in to ne počasi, kar priča na velikost mesta, ki šteje 3 milijone prebivalcev v strogem centru, v predmestjih pa še dvakrat toliko.

Prva stvar, po tistem, ko sem odložil prtljago v Hostlu Ritz v centru mesta ob gledališču in obelisku , je bil seveda tuš, saj je to edina stvar, ki vožnjo z avtobusom loči od popolnosti. Poleg hostla Buenos Aires – Ritz, pa je v Buenos Aires-u hostlov kar nekaj. Na povezavi Hostli Buenos Airesa si lahko ogledate dva centralna hostla in sicer »Buenos Aires – HI Hostel Inn Ritz« in »Buenos Aires - HI Hostel Suites Florida«.

Sedaj pa se sprehodimo po Buenos Airesu.

Navkljub velikosti lahko kar nekaj stvari pogledamo ob prijetnem sprehodu. Če sprehod začnemo ob predsedniški roza palači (tako so jo poimenovali zaradi barve), si lahko v miru ogledamo glavni del Buenos Airesa in se sprehodimo med doki starega pristanišča v Puerto Maderira, ki so danes preurejeni v gostinsko – nakupovalno četrt, tam pa se nahajajo najprestižnejša stanovanja, nekateri hoteli in stara vojaška šolska ladja, ki si jo lahko tudi ogledamo.

Nadalje sledi sprehod po trgih in ulicah ter seveda kosilo v eni od restavracij. V času kosila, okrog 13.-15. ure veliko restavracij ponuja dnevna kosila, ki so obilna, dobra in po ugodni ceni. Če pa ste bolj ljubitelj hitre hrane, pa svetujem obisk nakupovalnega centra Atlantico, kjer v kleti najdete celo paleto restavracij s hitro hrano (in tudi nekaj klasičnih) tako mednarodnih, kot tudi lokalnih blagovnih znamk.

Ena od stvari, ki si jih skoraj morate ogledati, je gledališče, ki je največje v Južni Ameriki, zgrajeno pa v času največjega razcveta Argentine, tako da ne primanjkuje razkošja.

Poleg parterja ima gledališče še sedem nadstropij, od katerih je treba posebej poudariti predsednikovo in županovo ložo ter lože za ovdovele dame. Pred sto leti namreč ni bilo družbeno sprejemljivo, da bi na sveže ovdovele dame zahajale v gledališče ali si privoščile kakšno drugačno zabavo. Zato so te lože skrite za gostimi železnimi rešetkami, tako da so lahko dame uživale v gledališki predstavi, brez, da bi jih kdo videl in bi bile žrtev govoric in obsojanj.

Pravo nasprotje od strogega centra mesta je predel z imenom Palermo, ki je, navkljub imenu ena bolj varnih četrti mesta.

Palermo je priljubljena četrt z mnogimi restavracijami in bari, diskotekami in trgovinicami. Čeprav je podnevi zanimiv sprehod, dobi Palermo svoj pravi šarm šele zvečer oziroma ponoči. Prehrambne navade Argentincev so namreč nekoliko drugačne od evropskih. Večerja se praviloma ne prične pred 21. uro, po navadi pa okrog 22. ure. Tako z evropskimi navadami ne boste imeli težav z rezervacijo restavracije ob 19. ali 20. uri, drugo vprašanje pa je, ali je tako »zgodaj« možno naročiti kakšne bolj kompleksne jedi.

Caminito je del mesta, ki ima tisto pravo dušo Buenos Airesa. To je bila namreč vstopna točka za priseljence iz Evrope. Tukaj se je v 20 letih prejšnjega stoletja razvil znamenit argentinski ples Tango, ki ni le ples ampak tudi način življenja. Tukaj tudi danes živi in ustvarja kar nekaj umetnikov. Največja posebnost tega predela mesta so vsekakor pisane hiše, ki so pobarvane v vseh možnih in nemožnih barvah. Razlog teh raznobarvnih hiš pa ni v umetniški žilici arhitektov. Ljudje, ki so prišli v Argentino z ladjami, so za barvanje svojih novih bivališč porabili kar barvo, ki jim je ostala na ladji in prav to je razlog za toliko različnih barv te četrti. Glede na to, da je Caminito ena izmed bolj obleganih turističnih točk, se tukaj pojavljajo plesalci tanga, ki se za nekaj pesov tudi fotografirajo z vami, pa imitatorji Maradone in podobni ulični zabavljači. Seveda tudi tukaj ne manjka restavracij, tudi takšnih, čisto pristnih s z odličnim argentinskim žarom. Seveda pa je predel mesta zanimiv tudi zaradi nogometnega stadiona La Boca.

San Telmo je drug predel mesta, kjer najdete veliko tržnico na prostem ter pokrito tržnico. Tržnica na odprtem ponuja predvsem starine, medtem, ko lahko na pokriti kupimo celo sadje. Tudi ta del mesta slovi po restavracijah in barih.

Za najboljši panoramski ogled mesta pa je pametno izbrati nekaj avtobusnih linij, s katerimi prekrižarimo skoraj vse mesto, pri čemer je potrebno na javnem prevozu paziti na svoje premoženje (denarnice, fotoaparate…). Drug, dražji a varnejši način pa je odprt turistični avtobus, ki vas popelje po vseh znamenitostih Buenos Airesa. Tretji pa je seveda taksi, ki je lahko precej cenejši od turističnega avtobusa, če se strošek deli med več oseb. Seveda pa ne smemo zapustiti Buenos Airesa, brez da si ogledamo eno izmed predstav tanga, ki ni le ples, ampak način življenja.

Vse opisano sem brez naglice (torej ob občasnih postankih za kakšno pivo) videl vsega dveh dneh, zato lahko upravičeno trdim, da so za bistvene znamenitosti mesta dovolj slabi trije dnevi, za vsak slučaj pa je modro dodati še vsaj kak dan.

Preden se pa podamo na vzhod Argentine, v vinsko prestolnico – Mendozo, pa Vam dolgujem še opis doživetje v Urugvaju, ki mu bo posvečena naslednja številka

Čeprav je Buenos Aires eno večjih mest in prav gotovo mesto, ki ga ob obisku Južne Amerike ne gre izpustiti, sem mesto ujel v nekaj slik, ki si jih lahko ogledate v naslednjih galerijah:

- Doki – Puerto Madeiro
- Caminito in San Telmo
- Palermo
- Center s predsedniško palačo in gledališče
- Tango show