Čar velikih evropskih mest

Vsako od zgoraj naštetih mest ima namreč svoje skrivnosti, vsako ima svojo dušo. Nočem nikogar dati pod pritisk, da mora najti dušo mesta, v katerega potuje, ali pa da mora biti ves čas potovanja navdušen nad vsem. Ali pa da si mora na ruševinah rimskega foruma predstavljati življenje pred 2000 leti. Vsak mora doživeti mesto, kot si želi. In potovati vanj že zato, da pobegne od vsakodnevne energije in stran od znanega doživi nek drug svet, o katerem bo lahko govoril še svojim vnukom. Vsakemu želim, da uživa in da si vzame vsaj toliko časa, da premisli, kaj mu neko mesto zares pomeni, ker le tako se ga lahko dotakne. Mislim, da je pomembno, da vsak za trenutek v tišini obsedi na svojem najljubšem trgu ali parku in preprosto prisluhne utripu mesta. Ali pa prehodi nekaj ulic in v vsaki naredi sto slik. Ali ponoči, preden zaspi, zapiše svoje vtise. In kako lažje je bilo to v časih, ko še ni bilo WIFI-ja. Takrat si lahko pred spanjem z nasmehom na ustih in včasih tudi s solzami v očeh premišljeval o svojem dnevu. Danes pa je vse preveč mikavno pred spanjem še zadnjič preveriti svoj Instagram ali Twitter profil. A še vedno se vsakič potrudim napisati pismo ali pesem mestu, ki ga zapuščam. Tako veliko voženj z avtobusom do letališča ali pa na samem letalu preživim z beležko v naročju in solznimi očmi. To je moje slovo mestu in hkrati eno najbolj čustvenih trenutkov potovanja.

Dušo mesta lahko vsak najde drugje. Moje iskanje se začne že ob ogledu filma, branju knjige ali pa poslušanju glasbe, ko si kar predstavljam, kako so živeli moji najljubši junaki. In povem vam, Temza je s svojo skrivnostnostjo res kot ustvarjena za prelet z metlo. Pariz bo zame vedno mesto, o katerem je pela Edith Piaf ali mesto, v katerem so se v kavarnah srečevali Ernest Hemingway in Getrude Stein. Vedno želim začutiti mesto preteklih obdobij. Želim vedeti, kako se nekoč ob Seni sprehajali Parižani ali pa kako so živeli v razkošnih dvorcih. Včasih tako zaidem v svoje sanjarije, da pozabim na sedanjost mesta. In sedanjost Londona je nekaj več kot samo sprevodi straže. Tako danes v Londonu ne prebivajo več samo stereotipni Angleži (pravzaprav tu nikoli niso živeli samo oni), ki pijejo čaj in stojijo v vrstah. Danes so to mesta, kjer lahko pred poljsko trgovino poslušaš klepet ženske v hidžabu in ženske z Desigual jakno. Včasih je bil čar mest drugačen kot danes, včasih so po ulici Oxford Street sopihali konji, ki so vozili okrašene kočije, v trgovinah pa so si dame izbirale bele rokavice za ples. Danes se po ulici vozijo elegantni črni taksiji in slavni dvonadstropni avtobusi, ki pa so tudi že doživeli kar nekaj razvoja. Dame današnjega časa pa se zadržujejo v Primarku, kjer preizkušajo poceni obleke, izdelane v Bangdalešu. Tako ima vsako obdobje svoj čar, ki dodaja k zgodovini mesta.

In raziskovanje sedanjih amsterdamskih kanalov je prav tako razburljivo, kot občudovanje starih stavb ob Puerti de la Sol v Madridu. Čeprav so moderne steklene stavbe navdihnile manj pesmi kot stari vodnjaki, imajo še vedno svoj čar. In četudi na podzemni železnici ne bomo naleteli na kakšne stare zapuščene hiše, bomo tu še vedno našli vljudne Angleže, ki bodo želeli pristopiti k nam, takoj ko bomo za sekundo izgubljeno zrli v zemljevid prog ali pa bomo v Barceloni vsi zaskrbljeni skrivali svojo prtljago pred roparji, ki naj bi jih tam kar mrgolelo. Pravo dušo mestu pa še vseeno dajejo njegovi prebivalci. In te lahko kljub množicam turistov najdemo povsod. Vsako mesto ima, malo stran od glavnih znamenitosti, ulice in trge, ki pripadajo samo prebivalcem. Tako jih lahko vidimo v kavarnah, pubih ali pa med tem, ko hitijo mimo nas.

 

In kako se odpraviti na potep po mestu? Najprej vedno z načrtom, v kateri del mesta bomo šli. In kako se pride do tja. Velike prestolnice te namreč lahko tudi utrudijo, če predolgo hodiš v eno smer. Imajo pa po navadi dobro urejen javni promet, ki te lahko pripelje kamor želiš. Vodič pri potovanju v mesta je zagotovo pomemben, že zato, da poznamo zgodovino mesta in posameznih stavb. Res, da ti vodič ne pove vsega, a pri kratkem obisku mesta je tvoja najboljša pomoč pri načrtovanju poti. V velikih mesta je veliko stvari, vrednih ogleda in nekdo ti preprosto more povedati, kaj je tisto, kar res moreš videti. Moji najljubši vodiči so DK Eyewitness Travel, pri njih mi je všeč veliko število fotografij in slikovnih načrtov, s katerimi se je lažje znajti. Z Lonely Planet vodiči sem skregana vse odkar so neko vasico v Španiji oklicali za grdo in nevredno ogleda. Dovolj je en vodič, no, tako mi vsaj dopovedujejo sopotniki, jaz imam vedno s seboj najmanj dva. Pa še kakšne tri knjige, ki jih po navadi niti ne odprem. Zraven obvezne opreme za potep po mestu zame sodi tudi zemljevid. Preprosto rada gledam nanj in rada po njem prispem na pravi cilj. Ko sem bila še mlajša in sem na svojem prvem samostojnem potepu hodila po Rimu, sem bila najbolj srečna, ko sem prišla do Angelskega grada. Pustimo ob strani to, da sem se najprej izgubila, ker sem bila preveč ponosna, da bi pogledala na zemljevid. Na potep po mestu gre z mano vedno tudi fotoaparat. In takrat, ko imam navdih, slikam več kot Kitajci. Ne slikam samo nekih mrtvih stavb, slikam tudi tok mesta. Tako fotografiram avtomobile pred semaforjem, preprosto ker sem navdušena nad širino cest v samem središču ali pa nad številčnimi motorji v prvih vrstah. Slikam tudi vse možne kontraste mesta. A fotografiranje se spreminja. Včasih je pet ljudi fotografiralo spomenik na trgu Dam v Amsterdamu, danes ga skupaj s svojim obrazom fotografirajo vsi.

Velikokrat se zgodi, da nam za temeljit ogled zmanjka časa. Takrat si lahko bolje ogledamo samo stvari, ki nas res zanimajo. Če si športni navdušenec, se v vsakem mestu vedno nahaja vsaj en znamenit stadion, ki se ga splača obiskati že zaradi vzdušja pa tudi če si fan Real Madrida v Barceloni. Če si ljubitelj petja koralov starih cerkva, je teh povsod več kot dovolj. Veliko je tudi tematskih poti naših junakov. Tako lahko v Amsterdamu s pomočjo Aninega dnevnika raziščemo njeno zgodbo in vsaj malo začutimo usodo Amsterdama med 2. svetovno vojno.

Seveda pa moramo med raziskovanjem mesta tudi nekje spati. In najbolj zabavno je spati v hostlu, čeprav tudi s spanjem v hotelu, kjer dobiš masažo in dober zajtrk ni nič narobe. V hostlu lahko na udobnem kavču spoznaš prijatelja ali pa celo noč bediš zaradi smrčanja sostanovalcev. Tako neka neznana hiša postane tvoj dom za nekaj časa. Razburljivo je, ker nikoli ne veš, kakšen bo hostel, ki si ga rezerviral. Res je, da že prej prebereš vse ocene, a ko si enkrat tam, je še vseeno to en nov svet. Pri izbiri hostla se mi zdi pomembno, da ima kuhinjo, kjer si lahko sami pripravimo kakšen obrok in pa dnevno sobo, v kateri se lahko družimo. Pomembna je tudi lokacija hostla, sama bi kot ljubitelj pokopališč si v Parizu zagotovo izbrala YCA hostel Le d'Artagnan, ki leži v bližini slavnih pariških katakomb. Ker sem si vedno želela prenočevati v palači, bi v Rimu zbrala hostel Formelo, ki se nahaja v dvorcu. Tako bi se počutila kot dvorna gospa. V Londonu pa imajo v hostlu Thameside odlično ponudbo za večje skupine, če bi si kdaj želela potovati s prijatelji. Vedno pa tudi ni potrebno, da je hostel v središču mesta, tako si lahko izbereš tudi takega, ki leži v naravi, kot je hostel Villa Castora, ki leži sredi narave, 60 km stran od Madrida. V Barceloni pa bi si zbrala hostel na Rambli, ki je vedno polna življenja, pa naj bo to ob devetih zjutraj, ko se že postavijo stojnice s smoothieji ali pa ob devetih zvečer, ko se počasi začnejo polniti restavracije. Pa še Rambla leži v bližini morja in pristanišča, kjer je pristal Kolumb. In kaj bi bilo bolj popolnega od tega? V Amsterdamu bi bil moj hostel v oranžni hiši, po imenu Stayokey, ki leži sredi centra, njegova zunanjost pa spominja na hiše iz nizozemskega podeželja.