Idrija

Vedno sem vedel, da so luči velemest tiste, ki privabljajo množice… kakor bi bili molji, ki gredo proti svetlobi… pa vendar, ali pa prav zaradi tega, so se mi bili vedno bolj všečni manjši kraji. Zlasti slovenska mesteca, imajo eno svojevrstno značilnost – dajejo bolj mestni vtis, kakor večja slovenska mesta.

Kako naj razložim, v takšnih mestecih se čutita slovenska mestna identiteta in kontinuiteta. Verjetno bo to zato, ker so bila večja in pomembnejša slovenska mesta večinoma poseljena s tujo gospodo, ki jih je kasneje tudi zapustila, pa tudi s priseljevanjem s podeželja, kjer se je kaj hitro zgubljala identiteta mesta ob hitri rasti stavbenih površin in številom prebivalstva.

Majhna mesteca niso bila tako deležna tega pritiska, tako je mestna kultura, ki so jo imeli, vzdržala pritisk naglega porasta prebivalstva – hkrati pa so že prej v takšnih mesteci bili Slovenci  v večini, s tem pa lahko mirne duše rečemo, da so ta mesta bili dejanski stebri slovenstva.

Trenutno živim v takšnem mestecu, v Ljutomeru, zato se toliko bolj vesel, če grem kam, kjer prepoznam iste lastnosti, ki se mi tako dopadejo v srcu Prlekije. In eno takšnih mest je bila Idrija.

Seveda sem za Idrijo vedel že prej, le kateri Slovenec pa še ni slišal za čipke iz Idrije? Ali pa za njihove žlikrofe? In seveda, nenazadnje za rudnik živega srebra!

A šele ko sem Idrijo obiskal, sem začutil sam utrip življenja v mestu in lahko povem, da čeprav ne gre za veliko mesto (teh v Sloveniji, ki šteje ravno za eno pravo metropolo prebivalstva, tako ali tako ni), se zagotovo čuti, da gre zares za mesto. To je občutek, ki ga v Ljubljani, Mariboru ali Celju preprosto nimam.
To se občuti že ob sami arhitekturi in ureditvi mesta. Ne morem reči, da je njihov osrednji trg tako mogočen, da daje občutek mesta, a kakor da se čuti, da je zares na pravem mestu in da so se tukaj že stoletja odvijale dejavnosti, ki so pač razločevale življenje v mestu, od življenja na vasi.

A seveda sem hotel, ko sem prišel v Idrijo, najprej (saj je bil že čas kosila) poskusiti njihove znamenite žlikrofe. Vedno sem imel rad razne oblike testenin, tako sem se že kar veselil, da bom probal žlikrofe, tiste prave – idrijske. In moram priznati, da sem bil rahlo razočaran. Saj so bili dobri, a sem bil zatrdno odločen, da za naslednji obed tukaj raje poiščem kakšno picerijo. So pač jedi, ki vsemu navkljub niso po mojem okusu.

Zato pa me je toliko bolj navdušil sam rudnik živega srebra.

Ko smo se začeli spuščati po Antonovem rovu, sem najprej pomislil na rudnik srebra na Poljskem, ki sem ga pred parimi leti obiskal. Stene rova so bile na enak način vrezane v živo skalo in obzidane, da se ne bi zrušile, a ko sem videl podzemno kapelico Svete Trojice, si nisem mogel kaj, da se ne bi začudil.
Osebno nisem religiozen človek, ne pripadam nobeni verski skupnosti, pa vendar je trud in ljubezen, ki so jo vložili v to, da so si postavili tole podzemno znamenje, ki jim je vlivalo upanja in poguma, v meni zbudilo občudovanje.

Samo delo v rudniku niti ni bilo kaj bistveno drugačno, od dela v drugih rudnikih, le da so tudi tukaj, kakor v še nekaterih podzemnih rovih, kjer se ni kopal premog in zato ni bilo nevarnosti eksplozivnih plinov, lahko delavci tudi kadili med delom, kar jim zagotovo ni koristilo – a jim je bil tobak zagotovo v pravo slast.

Ker osebno živo srebro poznam le iz starih termometrov, kot je bil tisti, ki mi ga je mati, kadarkoli sem zbolel vtaknila pod pazduho, da sem ga moral nekaj minut držati, si nisem mogel zamisliti, kako dejansko izgleda sama živosrebrna ruda in bojim se, da tudi po ogledu rudnika, še vedno ne bi mogel z gotovostjo trditi, da sem našel pravo žilo živega srebra, tudi če bi dejansko izkopal rov in našel nekaj, kar bi temu bilo podobno (verjetnosti, da kaj takšnega storim pa so astronomsko majhne).

Nenazadnje pa sem moral, po odhodu iz rudnika, seveda poiskati tudi prave idrijske čipke. Saj ne, da so moji dragi všeč čipke… pa tudi meni se dopadejo morda le na njej, pa še to ne zaradi čipk samih, temveč zaradi tega, kar razkrivajo… pa vendar sem moral v spomin nekaj kupiti, če nič druga pa za njeno mati, kateri pa mislim, da se čipke kar dopadejo.

Ko pa sem tam gledal, kaj vse je na izbiro, si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil, kako so žene klekljale te čipke, verjetno v pričakovanju svojega moža, da se vrne z rova, v katerem je ril in služil kruh. In v tem sem videl nekaj zelo simboličnega… koliko njih, se je počutilo kakor nesrečna Penelopa, ki je čakala svojega dragega Odiseja, da se vrne – snubce pa za ta čas odganjala s tem, da je pletla (in vsako noč razparala napleteno)? Je bila res mar to usoda teh žena, da so klekljale, da si krajšajo čas, morda kaj zaslužijo, pred vsem pa, da bi na ta način dokazovale zvestobo možu, ki je pod zemljo opravljal težaško delo, med tem, ko so one skrbele za vsa ostala opravila v družini?
No, od tedaj na čipke le gledam malo drugače. Saj če je mladenka z ljubeznijo naredila čipko, ki jo je nato, vso belo in lepo, dala zraven svojemu dragemu, da jo je imel v rovu s seboj, kot vez z njo… in da je čakajoč ga na površju, delala novo, ki mu jo bo ob priliki znova podarila… tedaj mi je lahko kaj hitro jasno, zakaj so tako pretirano (da, že kar kičasto) okrašene.

Glede na to, da se je pripravljal večer, sem se odločil, da grem počasi nazaj proti domu, saj priznam, da se vsaj meni osebno zdi Slovenija dovolj majhna, da je moč po njej delati enodnevne izlete – vendar pa bi se lahko kaj hitro odločil, da prenočim tudi v tamkajšnjem Youth Hostlu, ki prav prijazno vabi popotnike k nočitvi. Zato pa vse, ki bi želeli dalj časa raziskovati okolico Idrije, ali pa ne bi hoteli v tako kratek čas stlačiti toliko vtisov, vabim, da izkoristite to priložnost in tudi prespite tam, da lahko naslednji dan spoznate še druge plati mesta, ki so meni zagotovo še ostale skrite.

Youth Hostel DD Idrija
IX Korpusa 17
5280 Idrija
+386 (0)5 373 40 70
idrija@youth-hostel.si
www.ciu-np.si