Konec tedna v Budimpešti – 2.del

Nato sva se odpravila še dlje od Donave po aveniji Andrássy, imenovane tudi avenija kulture, saj se na njej nahaja mnogo kulturnih znamenitosti in ustanov, med ostalim tudi Opera. Avenija pa se zaključi z veličastnim trgom herojev, kjer se nahajajo kipi madžarskih kraljev.

Tukaj boste videli sedem plemenskih vodji in kralje kot sta bila sv. Štefan in, Bela IV, ali pa znane osebnosti, kot je bil Lajos Kossuth, ki je vodil madžarsko narodno revolucijo v letu 1848. Tukaj pa je tudi kip kralja, ki je vezan na slovensko mitologijo – kip Matiasa Korvina, oziroma po naše Kralja Matjaža, ki je madžarsko branil pred Turki.

Osrednji spomenik, ki stoji na trgu, pa je postavljen na 36 metrov visok steber v korintskem slogu, na katerem stoji kip nadangela Gabrijela, ob njegovem vznožju pa je grobnica neznanemu vojaku.

Na obeh bokih trga pa se nahajata dva umetnostna muzeja in sicer muzej lepih umetnosti in muzej sodobne umetnosti. Ob samem trgu se nahaja tudi naša nekdanja, danes pa srbska, ambasada, skupaj z ambasadami še nekaterih držav, z druge strani pa živalski vrt, botanični vrt, mestni park, termalno kopališče in dvorec Vajdahunyad z največ arhitektonskimi stili v enem. V dvorišču tega dvorca pa stoji eden znamenitejših neznanih kipov Anonymus.

Med največje in najbolj impozantne zgradbe na svetu pa spada poleg parlamenta tudi velika sinagoga v ulici Dohány, od katere je večja le še tista v New Yorku. Tako sva na Szecheny fürdö vstopila na M1 linijo podzemne železnice, prestopila na Deak Ferenc tér in z linijo M2 prispela do postaje Astoria in videla tole mavrsko-bizantinsko zgradbo iz 19. stoletja, ki naju je bolj spomnila na mošejo kakor pa na sinagogo.

No, po vsem tem se je prav prilegla tortica s kavico na Vörös Marty tér-u, kjer je ena najbolj znanih evropskih slaščičarn: Gerbeaud Cukraszda.

Od tam pa sva prečkala Donavo in si šla ogledati še Ribiško naselje in preostanek Budimskega gradu. Počasi sva se vzpenjala po strmi, ozki a živo pisani ulici z moskovskega trga ter prišla do obokanega vhoda skozi obzidje, na katerem je mladina izvajala adrenalinske vragolije. Povsem nenačrtovano sva tam odkrila še eno znamenitost, kar naju je še dodatno navdušilo, saj ni šlo za neko opevano turistično atrakcijo... pa tudi nikjer nisva našla opisa tega parka, a sva izvedela da se imenuje Evropa Liget. Tukaj je zasajenih kar nekaj različnih dreves, pred nekaterimi pa najdete plošče z vtisnjenimi imeni glavnih mest Evrope. Predvsem se nama je zdelo zanimivo to, da se je nekdo očitno zelo potrudil in to postavil, a nato nihče več ni skrbel za ta park, saj so prestolnice še iz sredine osemdesetih, tako najdemo zahodnonemško prestolnico Bonn, ne najdemo pa na primer Ljubljane, saj je naša prestolnica tedaj še vedno bil Beograd, prav tako pa najdemo še dve »naši« prestolnici Dunaj (iz časov Habsburške monarhije) in Bruselj (prestolnico EU), kateremu pa je izginilo drevo (ojej).

Ko vstopite v obzidan del boste na desni videli mogočni Orszagos Leveltar, pred vami pa bo evangeličanska cerkev Budavari Evangelikus Templom, od koder lako greste priti cerkvi svete Marije Magdalene... vendar sva se midva držala obzidja in mimo hotela Hilton prišla do katedrale svetega Matije.

Priznam, da sem ob tem mislila, da sem resnično doživela vrhunec, kajti ta katedrala je naravnost neverjetna... ob njej je zbledela vsa okolica, ozke simpatične ulice po katerih sva prišla... toda za njo je ribiška trdnjava ...

Kako opisati to že skoraj pravljično lepoto, ki omogoča povrhu vsega še fantastičen razgled na mesto? Moji boljši polovici se je to vse skupaj zazdelo, kot prekrasen peščeni dvorec, narejen na plaži ravno tam, do koder segajo valovi, brez da bi načeli mojstrovino, ki je narejena da navduši otroke. Vsak izmed sedmih stolpov predstavlja po eno madžarsko pleme, ki so v desetem stoletju združena prišla v panonsko nižino. Da bi razumeli, kako prekrasno je resnično tukaj, vas moram kljub vsemu prepustiti fotografijam, ki pa še vedno ne morejo dočarati celotnega vtisa.

Morda bo koga zmedlo ime »ribiško,« tako da naj pojasnim, da se je tukaj nekoč nahajala mestna ribja tržnica, kjer so prodajali ribe iz Donave, zato se je vse okolica imenovala ribiško naselje. Čeprav se celoten kompleks imenuje ribiška trdnjava, je potrebno povedati, da ni bila nikoli postavljena v obrambne namene, niti se ni v te namene uporabljala. Zgrajena je bila predvsem in izključno kot prostor za uživanje pogleda na mesto.

Pred spomenikom Sv. Štefana (na konju) se lahko fotografirate tudi z živim sokolom, vendar je potrebno to posebej plačati, lahko pa preprosto potešite svoj apetiti po fotografiranju z drugimi motivi. Midva sva le nerada zapustila ta del, a v načrtu sva imela še ogled preostanka kraljeve palače.

Prejšnji dan sva vstopila na južni strani in videla le majhen delček mogočne zgradbe, ki pa je bil zanimiv in predvsem ni bil poln turistov, a od tam nisva mogla do osrednjega dela. Danes sva prišla do palače skozi drugi stranski vhod, kjer naju je na vratih pozdravil kip srake s prstanom. Pod gradom je celoten labirint hodnikov, s katerimi je prepreden cel hrib, pod katerim vodi ne nazadnje tudi tunel. Od tukaj se vidi tudi zaledje Budima, ki je manj spektakularno kot Pešta, a kljub vsemu zanimivo za pogled. Ob mogočnih dvoriščih, kjer je gospoda nekoč prirejala svoje zabave in vodnjaku ki simbolizira lov, sva šla do prednje strani, kjer je glavni dostop do gradu zaprt zaradi obnove. Prepolna vtisov sva se tako spustila z gondolo prav do verižnega mostu, čeprav vožnja zagotovo ni vredna svoje cene. Res je, da je pogled lep in predvsem, da noge ne trpijo, a 840HUF po osebi ni ravno poceni – če primerjamo z ostalimi stvarmi.

Ko sva se spustila, znova do Lanchida, sva videla, koliko vsega bi še lahko raziskovala po mestu in kako malo časa je ostalo.

Vsekakor vsem obiskovalcem madžarske prestolnice toplo priporočava, naj uporabljajo podzemno železnico, tramvaj in vse druge oblike javnega prevoza, ker za avtom bolj malo dosežete v vsem tem prometu. In brez skrbi, podzemna železnica vodi tudi pod Donavo, čeprav je na budimski strani povsem nerazvezana. Vozovnice lahko kupite na avtomatih, ki se nahajajo na vsaki postaji, železnica pa obratuje do 23ih zvečer. Da pa pridete do same Budimpešte pa imate na voljo od mednarodnega letališča in železniških postaj (katerih je v mestu več) in seveda avtoceste, za katero pa se plačujejo vinjete, ki pa so cenejše v poletnih mesecih, kakor v zimskih.

Mesto ponuja še celo vrsto posebnosti, ki jih nisva utegnila pogledati, kot so podzemne jame in pa seveda opevana in razkošna kopališča, saj je v mestu okoli 15 termalnih kopališč.

Na prav poseben način pa doživite mesto če plujete po reki, kar lahko naredite celo s plavajočim avtobusom, ki je amfibijsko vozilo in vas vozi tako po kopnem, kot po vodi.

Hrana

Madžarska kuhinja je predvsem znana po svoji papriki. Dve najbolj znani jedi sta zagotovo gulyás leves (golaž) in csirke paprikás (piščančji paprikaš) katerima prav paprika daje njihov okus. Papriko najdemo v vseh oblikah, od ognjeno pekoče, do sočno sladke.  ampak njihova pekoča paprika je res ognjena, na kar vas bodo v restavracijah verjetno še posebej opozorili.

Če pa ste ljubitelj sladkarij, boste morali poskusiti dve izmed najbolj znanih tortic v Evropi (Esterházy in Doboš) in to kar v Gerbeaud Cukraszda- eni izmed najstarejših slaščičarn v Evropi. Danes lahko sprejme 330 gostov in še več na terasi, nahaja pa se trgu Vörösmarty, ali drugače rečeno, na prvi postaji prve podzemne železnice M1 na kontinentu. Priporočamo pa tudi, da poskusite znane „Žerbo kocke,“ ki izvirajo prav od tod.

Še ena izmed stvari, ki jih nisva uspela videti je otok na Donavi, kjer se nahajajo parki in športnorekreacijski centri, tukaj pa se vsako leto tudi odvija glasbeni festival Sziget, ki je ened izmed največjih glasbenih dogodkov v Evropi.

Če pa želite iz Budimpešte še malo spoznavati okolico in imate dovolj časa, da se napotite iz mesta, pa lahko obiščete tudi Szentendre, ki je bil glavna destinacija emigrantov iz Srbije, Grčije, Dalmacije, Slovaške in Nemčije v 17. in 18. stoletju in je le 20km iz mesta. Zaradi slikovitosti in dobrih povezav z mestom, je Szentendre postal zelo priljubljen kraj za oddih od mestnega vrveža.

Če vas je ta članek pritegnil, da obiščete prestolnico Madžarske, vam priporočamo predvsem da se oborožite z aparati, spominskimi karticami in baterijami, ter seveda udobno obutvijo. Tako kot rdeča v njihovi zastavi simbolizira moč in bela zvestobo, sva midva v znamenju zelene – upanja, da se tja še vrneva in raziščeva preostanek mesta... da o ogledu notranjosti vseh muzejev in galerij sploh ne govorim!