Odločitev za enoletno potovanje zagotovo ni mačji kašelj, a Slovenci premoremo tudi takšne pogumneže kot sta zakonca Simona in Jure Čuček. Svoje poglede, vtise in dogodke sta nama zaupala v intervjuju. Za vse tiste, ki oklevate pred "enoletnimi" potovanji pa je Simona iskreno priznala: "Ne bom lagala, ni lahko za tako dolgo zapustiti doma, najprej bo veliko dela, zadnjih 24 ur pred odhodom in prvih 12 ur po odhodu bo najhujših, a nato se lahko veselite največje dogodivščine vašega življenja."
Zakaj sta se odločila odpotovati? Pobudnica je bila verjetno Simona, kajne? Ali je morda to del vajinega poročnega potovanja?
Jure: »Ja, pobudnica je bila Simona. Sicer sva si takšno potovanje že nekaj časa želela, a sta vedno bili oviri služba in denar. Iskala sva načine, kako skombinirati potovanja s službo, in nama je kar dobro uspevalo – na pot sva se odpravljala večkrat na leto, a za krajši čas. Od potovanj postaneš odvisen, hočeš vedno več, zato nama najini »izleti« več niso bili dovolj. K odločitvi je zelo pripomogla Juretova menjava delovnega mesta – zdaj lahko dela na poti, Simona pa je v službi tudi uredila zadeve, da sva lahko odpotovala za tako dolgo. Sicer sva od najine poroke bila že marsikje, ampak ja, recimo, da je to najino poročno potovanje.«
Za sabo sta pustila življenje v Gradcu. Kako zaradi potovanja trpijo službene in morebitne študijske obveznosti?
Simona: »V bistvu ne trpijo. Jure je še naprej zaposlen, le da za manjše število ur. Delo opravlja prek interneta, zaenkrat brez težav ali zapletov. Kvečjemu najino potovanje zaradi tega trpi. Seljenje prilagajava Juretovemu urniku in vedno morava najti prenočišče s solidnim internetom. Največja težava do sedaj je bila Bolivija, zato se tam nisva zadrževala predolgo. Na najino veliko presenečenje je tudi Avstralija precej okorna glede interneta, a je Jure imel dopust v času obiska Avstralije.«
Jure: »Z rednimi študiji sva oba že zdavnaj zaključila, da pa so Simoni odobrili enoletno odsotnost v službi, je morala znova »sesti« za šolske klopi oz. v njenem primeru za računalnik. Vpisala se je na študij na daljavo, kjer mora zaradi delodajalca zbrati določeno število ECTS točk. Prvi semester je že zaključen, drugega pa se že veseli.«
Simona: »Vsekakor se ne bova pritoževala, saj se dobro zavedava, da ta možnost ni dana vsakemu in vesela sva, da sva bila dovolj pogumna, da sva jo zgrabila z vsemi štirimi rokami.«
Obvladata jezike? Vaju kaj skrbi potovanje po državah, kjer ne govorijo vama znanega jezika?
Simona: »Da, oba sva jezikoslovca po izobrazbi. Zraven slovenščine govoriva tekoče nemško in angleško, špansko znava solidno (vsekakor potrebno za potovanje po Južni Ameriki), prav tako nama ne delajo težav jeziki bivše 'Juge'.«
Jure: »Ko prideva v novo deželo, se vedno naučiva pozdraviti in zahvaliti v lokalnem jeziku. V Mjanmaru se je Simona celo naučila pisat in brat številke. Potovanja v dežele, kjer ne govorijo nama znanega jezika, vidiva kot izziv. Sicer pa sva do zdaj imela največje težave s sporazumevanjem v Braziliji, ker ne govoriva portugalsko, oni naju niso razumeli ne špansko, ne angleško, ne nemško. V teh primerih ostane mimika in telesne kretnje, a vse se da.«
Že nekaj časa sta na poti. Vaju že kaj daje domotožje? Ali predvidevata, da se bo vajino 'enoletno' potovanje skrajšalo ali podaljšalo?
Simona: »Hja, domotožje je izmuzljiva zadeva ... V Južni Ameriki naju je pošteno dajalo, prav tako v ZDA, vendar meniva, da je to bilo zaradi praznikov, ki sva jih prvič preživela vstran od domačih in doma. Kaj kmalu po prihodu v Avstralijo je domotožje izpuhtelo in ga trenutno ne čutiva.«
Jure: »Ne, ne namerava ga skrajšati niti podaljšati. Čeprav še nimava povratne karte, se bova vrnila enkrat okoli zadnjega vikenda julija – obljubila sva, da prideva na pomembno poroko. Avgust nameravava preživeti spet na poti. Natančno kje, še ne veva, vsekakor pa bližje domu, kot sva sedaj. Septembra pa mora Simona nazaj v službo, vsaj zaenkrat kaže tako. A nikoli ne veš ...«
Nekaj zanimivih doživetij je sigurno za vama. Katero je tisto, ki še ga nista z nikomer delila?
Jure in Simona: »Ja, v teh mesecih se je nabralo res veliko pripetljajev in dogodivščin. Hmmm. Enkrat oktobra sva bila v čilenski puščavi San Pedro de Atacama. Tam sva spoznala popotniški par iz Manchestra, Maryam in Andyja. Skupaj smo preživeli vroč popoldan na terasi hostla in razglabljali, kako bi rešili svet. Po nekaj urah skupaj smo si izmenjali kontakte z namero, da se bomo naslednje leto (2016) srečali v Evropi.«
Jure in Simona: »Nekaj mesecev pozneje sva v Sydneyju čakala v vrsti za karte za ogled operne hiše. Nakar k nama pristopi visok moški in z globokim glasom pozdravi: »Hello«. Andy! Za njim s širokim nasmehom prihiti tudi Maryam. Kot stari prijatelji smo si padli v objem, se dogovorili za popoldansko kavo, naslednji dan pa smo skupaj prehodili Harbour Bridge. Res je, srečali smo se v 2016, vendar na popolnoma drugem kontinentu.«
Kaj trenutno najbolj pogrešata in kaj bosta najbolj pogrešala po vrnitvi v Evropo?
Jure: »Najbolj pogrešava najinega psa Cruza, ki je pri Simoninih starših. Prav tako seveda najini družini in prijatelje. Kaj bova pogrešala po vrnitvi v Evropo, ne veva – vprašajte naju takrat. Predvidevava pa, da način življenja – iz dneva v dan, vsak dan nova doživetja, ljudje in kraji.«
Kot prostovoljca Popotniškega združenja Slovenije predvidevam, da večinoma prenočujeta v hostlih? Kako bi primerjala hostle na potovanjih z evropskimi / slovenskimi?
Jure in Simona: »Ja, res je, da sva izključno v hostlih spala v ZDA in Avstraliji, saj so nočitve izredno drage. V Južni Ameriki sva bila včasih v hostlih, včasih v hotelih, vendar sva vedno imela svojo sobo. Zdaj v Aziji pa se poslužujeva hotelov in družinskih penzionov, saj so nočitve zelo poceni. Nad hostli v ZDA in Avstraliji sva bila navdušena, edino, na kar nisva bila pripravljena v primerjavi z domačimi hostli – velikost. Imajo res ogromne hostle, ki nudijo vse, kar imajo tudi hoteli – bazene in lože, s to izjemo, da so mnogo cenejši od hotelov, in da nudijo možnost kuhanja in pranja.«
Kako zgleda vajin 'bojni načrt' enoletnega potovanja? Kakšne so prioritete potovanja? Obiskati čim več držav ali se predati toku ter uživati?
Jure in Simona: »Ha, bojni načrt. V bistvu ga nimava – ko sva septembra stopila na letalo, sva vedela edino to, da morava biti 23. decembra v Los Angelesu (od tam sva letela v Sydney). Če bi zbirala žige v potnem listu, zagotovo ne bi izpustila dveh držav v Južni Ameriki, ki sta nama bili na poti, prav tako bi verjetno zdaj v Aziji že bila vsaj v drugi, če že ne v tretji državi. Potujeva brez konkretnega načrta, prepuščava se toku in občutkom. Če nama je kje všeč, ostaneva dlje, če nama ni, greva naprej. V tem trenutku pojma nimam, kje bova naslednji teden – še vedno v Indoneziji ali že kje drugje?«
Jure in Simona: »Prioritete seveda imava – v Južni Ameriki je bila velika želja Galapagos, ki se nama je uresničila, v Avstraliji je bila Simonina velika želja doživeti Outback in videti Uluru, Juretova pa videti Rogerja Federerja na Australian Open. Oboje se nama je uresničilo. Zdaj za Azijo pa si želiva videti Japonsko, predvsem pa se predajati užitkom na krasnih plažah.«
Odločila sta se pisat blog v angleškem jeziku. Zakaj ne v slovenščini? Ali s pisanjem bloga računata na morebitnega sponzorja vajinega potovanja?
Jure: »Ker sva pred odhodom živela v Gradcu in so se najini sodelavci in prijatelji zanimali za najin podvig, sva se odločila za angleščino. Tako lahko vsi doma, vsi v Avstriji in vsi ostali prijatelji iz ostalih koncev sveta spremljajo, kaj počneva. Sicer pa sem kot učitelj angleščine prepričan, da Slovenci govorimo dovolj dobro angleško, da lahko berete o najinih prigodah – če ne drugega, vas vsaj motivirava k vaji in ponavljanju.«
Simona: »Jooj, a poznate kakšnega sponzorja? Saj imate najin kontakt – noč in dan. Ne, blog je v prvi vrsti namenjen obveščanju, kje sva in kaj delava, ter upava, da bova komu pomagala s kakšnimi potovalnimi informacijami.«
Za konec pa še morda vajin nasvet za vse tiste, ki oklevajo in se ne odpravijo za dlje časa po svetu.
Jure in Simona: »Če razmišljate o tem, imate že tretjino dela za sabo. Večina ljudi namreč misli, da je takšno početje popolnoma noro. Zdaj prihaja tretjina, ki zahteva največ dela – organizacija. Ja, res je ogromno dela, birokracije in urejanja, vendar ko se enkrat odločite za tako velik korak, bo vse steklo. Le ne začnite prepozno (kot sva midva), drugače bodo zadnji dnevi hudo napeti – in naj vam povem, to bodo v vsakem primeru. Najtežje je bilo zadnji večer – to je zadnja najtežja tretjina. Vzdušje doma je bilo zadušljivo, žalostno, midva sva pakirala, starši so le nemo opazovali. Ko sva legla v posteljo, sva imela tisoč stvari v mislih in v prsih naju je pošteno stiskalo. Po le nekaj urah premetavanja v postelji je bilo treba vstat – jutranja rutina je stekla. Preveriva najpomembnejše – potni listi, denarnice z vsemi karticami, cepilne knjižice, računalnik, telefon in polnilci. Ok, gremo. Na Brniku smo spili še zadnjo kavo in čaj, midva sva oddala prtljago in pred vrati, kjer se začne mednarodni prostor, smo se poslovili. Še vedno naju je stiskalo. Tudi vso pot na letalu, še prvi večer v Braziliji. A ko sva se naslednje jutro zbudila in začela odkrivati novo deželo, nove okuse, ljudi in vse ostalo, kar spada zraven, je vsa napetost izginila.«
Simona: »Tako da če razmišljate o tem koraku – ne bom lagala, ni lahko za tako dolgo zapustiti doma, najprej bo veliko dela, zadnjih 24 ur pred odhodom in prvih 12 ur po odhodu bo najhujših, a nato se lahko veselite največje dogodivščine vašega življenja.«
