Butan - kjer je sreča merljiva – 1. del

Biti neobičajen je zmerom neupravičen predsodek, saj je za vsakega od nas neobičajno vse, česar sami ne razumemo kot običajno in zato je Butan seveda povsem običajna država za tam živeče prebivalce, ki so uradno najsrečnejši narod na svetu. Vsekakor pa ima Butan mnogo posebnosti, ki jih ne najdemo nikjer drugje.

V Butanu namreč ne boste našli pokopališč, mednarodnih restavracij s hitro hrano, semaforjev, pesticidov, alpinizma, klavnic, smučišč in še marsičesa, kar najdemo tako v Evropi, Amerikah, Afriki ali v drugih azijskih državah. In če je od leta 2003 alpinizem iz spoštovanja do svetih gora prepovedan, je pohodništvo še dovoljeno in tako lahko občudujemo neokrnjeno pokrajino ter iz daljave vrh Gangkhar Puensum, ki je s svojimi 7.570 metri najvišji vrh Butana in hkrati najvišji še neosvojen vrh sveta. V družbenem pomenu pa je največja posebnost Butana merjenje bruto nacionalne sreče.

Bruto nacionalna sreča

Koncept bruto nacionalne sreče (Gross National Happiness - GNH) je razglasil četrti butanski kralj Jigme Singye Wangchuck v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, saj je dvomil, da lahko samo bruto domači proizvod (BDP) družbi prinese srečo in blaginjo. Štiri desetletja kasneje, leta 2008, ko je Butan postal parlamentarna demokracija, so v 9. členu Ustave dodatno zagotovili vključitev in kontinuiteto vrednot GNH z besedami: »Država si bo prizadevala spodbujati tiste pogoje, ki bodo omogočili uresničevanje bruto nacionalne sreče.« Zato Butan zagotavlja pogoje, ki omogočajo, da je sreča edini namen njegovega razvoja. Z leti se je GNH iz plemenite težnje razvil v bolj merljivo orodje, delno tudi kot odziv na nepričakovano globalno pozornost, ki jo je pritegnil.

GNH je tehnično opredeljen kot večdimenzionalni razvojni pristop, ki išče harmonično ravnovesje med materialno blaginjo ter duhovnimi, čustvenimi in kulturnimi potrebami družbe. Ključne besede so harmonično ravnovesje, ki ga je mogoče doseči z uravnoteženjem potreb telesa s potrebami uma. Znanstveno pa GNH temelji na štirih stebrih, ki so:

• Spodbujanje trajnostnega razvoja,
• Ohranjanje in spodbujanje kulturnih vrednot,
• Ohranjanje naravnega okolja,
• Vzpostavitev dobrega upravljanja.

Ti stebri pa so nadalje razdelani po devetih področjih, ki podrobno določijo različne elemente GNH, in tvorijo osnovo za merjenje, za katero uporabljajo 33 indikatorjev, na podlagi katerih so leta 2022 izmerili, da je bilo 9,5 % ljudi neizmerno srečnih, 38,6 % zelo srečnih, 45,5 % srečnih in 6,4 % nesrečnih.

Pristojbina za trajnostni razvoj je eden od pogojev za vstop v Butan

Pot do sreče je zmerom ovinkasta in takšna je tudi pot do najsrečnejše države na svetu, saj Butan ne dovoljuje samostojnega obiska, poleg vize in turističnega aranžmaja pa je treba upoštevati še pristojbino za trajnostni razvoj, ki znaša 100 ameriških dolarjev dnevno za vse razen Indijce, katerim zaračunavajo le okoli 14 ameriških dolarjev. Ta velik popust za Indijce je seveda logičen, saj je Butan, čeprav je suverena država, pod protektoratom Indije in prav indijska vojska je tista, ki bi maloštevilni in slabo opremljeni butanski vojski pomagala v primeru vojne, ki pa je zelo malo verjetna, saj meji zgolj na Indijo in Kitajsko.

Viza, ki je še najcenejši del potovanja, stane 40 ameriških dolarjev, najdražji del pa je letalski prevoz, saj stane povratna vozovnica za enourni let iz Katmanduja od 450 evrov naprej, podobno iz Bangladeša, nekoliko manj iz Indije in precej več s Tajske; z drugimi državami pa Butan nima neposredne letalske povezave. Ko k temu prištejemo še stroške butanske turistične agencije, kot so vodenje, nastanitev in hrana, lahko ocenimo obisk Butana iz bližnjega Nepala, Indije ali Bangladeša na najmanj 1.500 evrov za 3-6 dni, odvisno od velikosti skupine, kategorije nastanitve in seveda agencije, ki jo izberete. S prof. dr. Bogomilom Ferfilo sva izbrala agencijo Yak Holidays International, s katero sva bila zelo zadovoljna, v vsakem primeru pa svetujem izbilo lokalne butanske agencije, in ne indijske, bangladeške ali nepalske, pa čeprav bi bile cenejše, saj smejo lokalne agencije bistveno bolj prilagajati program vašim željam kot tuje.

Najbolj nenavadno letališče na svetu

Eden od razlogov za visoke cene letalskih vozovnic je zagotovo ta, da smejo tja leteti zgolj posebej usposobljeni piloti samo dveh butanskih letalskih družb, saj je pristajalni manever na edino mednarodno letališče v mestu Paro prav posebno doživetje, na katerega potnike posebej opozorijo. Geografija Butana namreč ni dopustila, da bi bilo edino mednarodno letališče v neposredni bližini prestolnice Thimphu, saj v okolici ni dovolj dolge in dostopne doline in tako so zgradili letališče v 50 kilometrov oddaljenem mestecu Paro. Ampak še tukaj ni vse tako kot na drugih letališčih. Običajno je, da piloti vidijo letališko stezo že kakšnih dvajset kilometrov pred pristankom, v Paru pa jo vidijo zgolj dobra dva kilometra prej in prav zato ima zgolj sedemnajst pilotov dovoljenje za vzletanje in pristajanje v Paru.

Letališče leži na 2.235 metrih nadmorske višine, obkrožajo pa ga 5.500 metrov visoke gore, ki niso v ravni črti. Ravno zato pilot opozori potnike na zelo nenavaden pristajalni manever, ki traja približno pet minut, medtem pa se letalo med naglim spuščanjem s preko 6.000 metrov na 2.235 metre večkrat obrne skoraj za 90 stopinj. Da bo vse skupaj še bolj zapleteno, pa morajo ta manever piloti izvesti brez sleherne tehnične pomoči, med pristajanjem pa ne smejo zagrešiti niti ene napake, saj imajo za pristanek na voljo zgolj en poskus brez možnosti popravka.

Prav zato se letališče v Paru smatra za najzahtevnejše mednarodno letališče na svetu – po zahtevnosti pa ga prekaša le letališče za nepalski notranji promet v mestu Lukla na 3.000 metrih nadmorske višine in obkroženo z osemtisočaki, med katerimi je tudi Mt. Everest.

A prav ti strogi pogoji omogočajo varen obisk Butana, saj na tem letališču razen nekaj malo trših pristankov ni bila zabeležena še niti ena letalska nesreča.

Ob vseh teh informacijah sem sicer pričakoval, da bo pristanek nekoliko bolj adrenalinski, a je pilot tako dobro izpeljal pristajalni manever, da opozorila skoraj niso bila potrebna. Enako kot pristanek pa je fascinantno tudi potovanje, saj lahko med poletom opazujemo mogočno Himalajo in najvišji vrh sveta Mt. Everest.

Za konec prvega dela pa še nekaj o Butanu

Butan, ki meri 38.394 kvadratnih kilometrov, je od 17. decembra 1907 neodvisna država, 8. avgusta 1949 pa so z Indijo sklenili prijateljski sporazum, s katerim se Indija zavezuje k varovanju njihove neodvisnosti. V Butanu je približno 85 % prebivalstva budistov, preostali pa so po večini hindujci. Svobodo veroizpovedi zagotavlja kralj.

Po svoji ureditvi je ustavna monarhija, katere dvodomni parlament tvorita nacionalni svet z 20 neodvisnimi zastopniki in 5, ki jih imenuje kralj, ter nacionalna skupščina, kamor je izvoljenih 47 predstavnikov političnih strank po dvokrožnem sistemu. Tako v drugem krogu nastopata zgolj dve stranki z najboljšim rezultatom na volitvah v prvem krogu. Predsednik vlade je hkrati predsednik stranke, ki je zmagala na volitvah, čeprav ga uradno imenuje kralj, ki po posvetu s predsednikom vlade imenuje tudi ministre v vladi. A tudi kralj, čeprav je položaj deden, ni nedotakljiv, saj ga lahko odstavi parlament z dvotretjinsko večino. Butan je administrativno razdeljen na 20 okrajev, prestolnica pa je Thimphu, v kateri živi 200.000 od nekaj manj kot 900.000 prebivalcev.

S temi suhoparnimi podatki pa se v prvem delu tudi poslavljam, v naslednjem delu pa boste lahko prebrali vse o kratkem, a intenzivnem obisku te izjemno zanimive države, kjer je falus simbol sreče, ker odganja zle duhove, kjer lahko mitološko žival Takin, križanca med kravo in kozo, srečamo v naravi in kjer gostje v pivnici ob vstopu verskega dostojanstvenika vstanejo v znak spoštovanja.