Skrivnostni Mjanmar – neznana Burma
»Zlata dežela«, kot jo je poimenoval že Marco Polo, je polna budističnih templjev in nasmejanih ljudi. Kot da se je ustavil čas – elektrika je na voljo le ob določenih urah, ni mobilnega omrežja, ni bankomatov in le tu in tam kdo govori angleško. Če citiramo angleškega pisca Kiplinga: »It is quite unlike any place you know about.«
.jpg)
Načrtovanje potovanja v Mjanmar, ogromno azijsko državo, ki leži med Indijo, Bangladešem, Kitajsko, Laosom in Tajsko, je treba načrtovati že doma. Vstop je možen le z letalom z vnaprej urejeno vizo. Ker pri nas nimamo Mjanmarske ambasade, si vizo urejamo ali v Berlinu ali v Beogradu. Ko imamo vse formalnosti urejene, se lahko začne potovanje v preteklost …
Moderna neuradna prestolnica Yangon
Večina popotnikov najprej prileti v
Yangon, največje mesto v državi, čeprav naslov prestolnice pripada Najpjidav. Presenečenje je veliko, ko vidim urejene ulice in ceste z javno razsvetljavo, negovane parke in moderne zgradbe. Takoj opazim nekaj povsem nenavadnega za Azijo – nikjer nobenega motornega kolesa. Ali je to mogoče? Ja, v Yangonu je, saj so prepovedani! Druga stvar, ki me zmoti, je smer vožnje v primerjavi s stranjo, kjer se nahaja volan: vozijo, kot mi, na desni, a tudi volan je na tej strani. Mesto je znano kot ekonomsko in gospodarsko srce dežele, pa tudi glavni mjanmarski verski spomenik najdemo prav tukaj –
Shwedagon pagodo. Zlata pagoda, visoka 99 metrov, ponosno stoji sredi marmorne ploščadi in razkazuje svoje bleščeče se diamante in rubine, ki so vdelani v dežnik na vrhu. Kot to počnejo Mjanmarci, sem se tudi jaz bosa sprehodila okoli pagode v smeri urinega kazalca.
V Yangonu najdemo tudi kolonialno četrt, saj so dolga leta državo zasedali Britanci. Zaradi njih ima večina avtomobilov volan na desni (kot na Otoku), po njihovem odhodu pa je vlada spremenila stran vožnje, avtomobili pa so ostali nespremenjeni. V kolonialnem obdobju so zgradili tudi t.i. Scott market, danes pri turistih in domačinih priljubljeno tržnico, znano pod imenom Bogyoke Aung San Market. Ogromen pokrit kompleks zajema stojnice z različnimi dobrinami – oblačila, spominki, nakit, slike, pohištvo. Za vse je seveda treba barantati, a se z malo dobre volje in vzdržljivosti da kaj hitro zediniti za ceno.
Yangon obkroža železniška proga, za katero vlak porabi nekje 3 ure, karta pa stane le en ameriški dolar. Ko sem stopila na vlak, sem začutila, da je to to, kar sem pričakovala od te dežele – stare lesene klopi, okna brez stekel, nasmejane ljudi, ki so na vlak prinesli velike vreče poljskih pridelkov, kure, dojenčke brez plenic in kolesa. Nihče se ni branil fotografskega objektiva, celo nasmešek jim je izvabil z ustnic. Ob pogledu skozi okno pa je mimo mene lahno drsela zelena pokrajina, polna riževih polj.
Giro d'Mandalay
Pred nekaj leti zgrajena nova avtocesta med Yangonom in Mandalayem je naslednje pozitivno presenečenje. Pripravljena sem bila na dolge vožnje s slabimi avtobusi, a je ta nočna vožnja minila presenetljivo hitro in udobno – v nasprotju z vsemi poznejšimi. Lepo vreme me je prepričalo v najem kolesa, s katerim sem raziskovala mesto. Takšna in drugačna pagoda se je znašla na moji poti, izognila sem se le Mandalayevi palači, saj je treba plačati precej visoko vstopnino. Namenoma sem se izogibala vsem storitvam, od katerih je največji dobiček imela vlada – to so vladne vstopnine, določeni hoteli, vlaki. Zakaj? Stara Burma je dolgo trpela pod vojaško hunto, ki je z visokimi davki, kršenjem človekovih pravic, vojaško uro in zastrahovanjem prebivalstvo spravila na kolena. Tega nisem hotela podpirati.
V nekaterih mestih pa so na vpadnicah v mesto zgradili t.i. kontrolne točke, kjer mora vsak tujec plačati »prepustnico«, da sploh lahko gre v mesto. To velja za Mandalay, Bagan, Bago in jezero Inle. Uspelo se mi je izmuzniti v Mandalaju in Bagoju (obakrat verjetno zaradi zgodnjega prihoda, ko kontrolna točka še ni delala). Ob ogledu znamenitosti se namreč lahko zgodi, da kak kontrolor želi videti prepustnico – ja, ves čas jo morate nositi tudi s seboj! Tu in tam pa je ogled znamenitosti možen le s tem papirjem. V Mandalayu sem se torej brez težav gibala po pagodah in stupah, zvečer sem se povzpela na »Mandalay Hill«, kjer sem uživala v sončnem zahodu ob klepetu z menihi.
Burmanci skozi zgodovino neprestano menjavali prestolnice. Tako sem z najetim taksistom obiskala stara glavna mesta Nwa, Saigang in Amarapura, kjer sem se sprehodila po najdaljšem tikovem mostu na svetu U Bein. Na poti smo se ustavili tudi v bližnjem templju, kjer danes živijo trije pitoni, pokojni piton pa naj bi se reinkarniral v dve deklici. Vsak dan si lahko ogledate obredno kopanje ob 11.00 in se s pitoni tudi fotografirate.
Čarobni Bagan
Če me je kaj očaralo na tem potovanju, me je Bagan. Ogromna površina posuta s tisoč in eno (danes ok. 2200, v času vladanje pa preko 10.000) stupo ali pagodo je kot Disneyland za odrasle budistične navdušence. Ker je tujcem prepovedano najemati motorna kolesa, sem se spet prevažala s kolesom. Tokrat to ni bila tako dobra zamisel, saj so se temperature čez dan dvignile tudi nad 40 stopinj Celzija, razdalje pa niso tako majhne. Vseeno sem si ogledala najvišji (61 metrov), najstarejši (9. stoletje), največji, najbolj aktiven … in še kak tempelj.
Zvečer pa misija sončni zahod
Ko sem se po napornem dnevu vzpenjala po strmih stopnicah proti zgornji ploščadi najbolj priljubljenega templja Shwesandaw, sem nalašč ves čas gledala le pod noge. Pokrajino sem hotela ugledati z najvišje ležeče točke. Ko sem zadihana prišla do vrha, sem se obrnila in obstala z odprtimi usti in še bolj odprtimi očmi. Česa podobnega še nisem videla. Kamor mi je seglo oko, sem prepoznala pagodo – rjavo, opečnato, belo ali preraslo z zelenjem. Ko se je sonce spuščalo in na pokrajino nežno metalo toplo, oranžno svetlobo, so pagode in templji kar zažareli. Po nebu se je razlila paleta najrazličnejših barv, mir so prekinjali le zvoki tisočih fotoaparatov.
.jpg)
