V Aziji to skoraj gotovo drži. V Singapurju enostavno morate obiskati kakšen 'food court' (nadstropje v nakupovalnem središču ali množico stojnic, kjer kulinarične dobrote sežejo vse od zahoda pa do skrajnega vzhoda sveta), podobno se ob hrani zvečer družijo tudi Malezijci. Indija je razred zase, tudi kar se tiče higiene, a to nima nikakršne zveze z okusnostjo najrazličnejših dobrot, ki se od zgodnjega jutra pa do poznega večera cvrejo, kuhajo, pečejo, gnetejo in meljejo kar na ulici. Tajci pojedo veliko majhnih obrokov na dan, kar je verjetno razloga za eno najbolj dinamičnih scen ulične prehrane. Prehranjevanje na ulici je zato raznoliko, poceni in hitro, kar je odlična opcija za popotnika z malo nižjim 'budgetom'. Že stari Grki so si privoščili majhne pečene ribe kar na ulici, dokaze za prodajalne ulične hrane so izkopali tudi v Pompejih. Včasih so se tovrstne hrane posluževali zgolj revnejši prebivalci in čeprav še danes velja, da so jedi, kupljene na ulici poceni, to nikakor ne pomeni, da niso odličnega okusa.
Preden se zdravi odpravimo v tujino je pametno poskrbeti za to, da se bomo zdravi tudi vrnili. Ko je govora o hrani, je najpomembnejše cepljenje proti hepatitisu A, saj se le-ta prenaša fekalnooralno, torej z umazanimi rokami, onesnaženo vodo ali hrano. Slabe higienske razmere so glavni vzrok za širjenje tega virusa, ki prizadene jetra. Potrebna sta dva odmerka cepiva v časovnem presledku 6 do 24 mesecev, ki nudita zaščito dvajset let. Strokovnjaki priporočajo, da popotnik prejme prvi odmerek cepiva en mesec pred potovanjem.
Že sam prihod v tujo državo, verjetni jet-leg in pričakovanje norih dogodivščin lahko vplivajo na našo prebavo, zato sem sama vedno uvidevna do svojega želodca in se v prvih dneh izogibam hrani, ki jo strežejo na ulici (predvsem zaradi higienskih standardov), sadju, ki se ne lupi in solatam. Sčasoma, ko se telo navadi, se seveda predajam tudi užitkom svežih sadnih in zelenjavnih solat. Posebno poglavje je tudi led, ki ga domačini (razen če niste v malo boljšem hotelu ali restavraciji) ne delajo iz ustekleničene vode in vas v vročih, tropskih dneh ohladi za trenutek, a lahko uniči plane za kakšen dan ali dva.
»Sledi množici,« je najpomembnejše pravilo pri prehranjevanju iz majhnih uličnih vozičkov. Verjemite, splača se počakati v malo daljši vrsti za hrano. Sama sem v nekem majhnem mestecu v Indiji videla dolgo vrsto pred prodajalcem hrane, se postavila za Indijce in čakala…in čakala…in ko sem končno prišla na vrsto naročila edino jed, ki so jo imeli. Še sedaj ne vem, kaj sem jedla, saj se s kuharjem nisva mogla sporazumeti, a to je bila ena izmed najbolj okusnih jedi. Tudi zajtrke se v Indiji dobi iz majhnih vozičkov. Ko sem se prebila med lačne domačine (seveda so bili sami moški, ki kar niso mogli nehati strmeti v turistko) in dobila svojo porcijo čapatijev (indijski kruh), dose (neke vrste palačinka), riža in omak iz čičerike ter različne zelenjave, sem sedla na majhen, razmajan stol in se z roko (na ulici redko dobite pribor) lotila dobrot. Kako sem uživala je mogel opaziti tudi prodajalec, saj mi je repete nosil kar z roko. A če se kakšnega nesrečnega prodajalca izogibajo domačini, se tega velja držati. Najvarnejše za zahodnega popotnika pa so gotovo prodajalne, kjer se zadržujejo družine z majhnimi otroki.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
