Ogled Pariza v štirih dneh

1. dan

V Parizu sva pristala na deževen julijski dan in se z organiziranim avtobusnim prevozom odpeljala do središča mesta, kar je trajalo približno uro in pol. S kovčki sva odhrumela na podzemno železnico, kjer sva prvič občutila utrip mestnega vrveža in poseben vonj pariškega metroja. Naslednje štiri dni sva bivala v zanimivi četrti, polni lepotnih salonov in prodajaln z lasuljami. Čeprav sva prispela šele popoldne, sva preostanek dneva izkoristila za raziskovanje mesta, saj sva zaradi vznemirjenja želela čim več izkusiti že prvi dan. Tukaj nama je pomagala lega mesta, saj leži precej severno in tako sonce ne zaide do 21. ure zvečer, stemni pa se šele okoli polnoči.

Z dovolj časa za dolg večerni sprehod sva se najprej odpravila do notredamske katedrale, ki je še vedno v fazi obnove zaradi minulega požara, zato je pogled nanjo omejen. Pot sva nadaljevala mimo pariške univerze Sorbone do Panteona – mogočne stavbe, ki v notranjosti skriva posmrtne ostanke pomembnih Parižanov, kot so Marie Curie, Voltaire, Emile Zola in Jean-Jacques Rousseau, in precej spominja na rimski Panteon. Sprehodila sva se tudi skozi luksemburške vrtove, kjer se nahaja bronast osnutek znamenitega Kipa svobode, ki so ga izdelali v Parizu, nato pa v 350 kosih z ladjo odpeljali do ZDA.

Notranje ogrodje svetovno znanega kipa je zgradil še en znameniti Parižan Alexandre Gustave Eiffel. Ta inženir je leta 1889 za svetovno razstavo postavil 324 metrov visok železni stolp, ki je danes glavni simbol Pariza in velja za najbolj obiskani plačljivi spomenik na svetu. Od njegove postavitve do danes ga je obiskalo več kot 250 milijonov ljudi. Midva sva ga zagledala, medtem ko sva občudovala zunanjost vojaškega muzeja Les Invalides, ki hrani posmrtne ostanke Napoleona. Na zelenici muzeja je med drevesi mrgolelo rjavih zajcev, ki jih pozornost mimoidočih ni motila. Pot sva hitro neučakano nadaljevala po Marsovih poljanah, da bi se čim hitreje približala Eifflovemu stolpu v daljavi. Mogočno konstrukcijo so obsvetljevali zadnji sončni žarki, ki so nama pričarali veličasten razgled. Čeprav je v okolici mrgolelo turistov, ki so želeli narediti popolno fotografijo, ni bilo ničesar, kar bi lahko pokvarilo najino izkušnjo. Ko se je stemnilo, sva za sabo pustila še en lep spomin in se z metrojem odpeljala do bližine najinega prenočišča, si privoščila večerjo in uživala v makronih, ki sva jih kupila po poti.

2. dan

Dan sva pričela z obiskom pokopališča Pere Lachaise, ki je ena izmed najbolj obiskanih svetovnih nekropol – z razlogom. Tukaj se med številnimi mogočnimi nagrobniki in kapelami skrivajo grobovi Frederica Chopina, Edith Piaf, Jima Morrisona, Oscarja Wilda, Rossinija, Moliera in mnogih drugih znanih osebnosti. Ker je pokopališče zelo veliko, sva morala pozorno opazovati napise, da sva našla prej omenjene spomenike pokojnih. Zatem sva se odločila obiskati Elizejske poljane, kjer sva se morala prebijati skozi gnečo turistov. Najina pozornost je bila usmerjena na mogočni slavolok v daljavi – Slavolok zmage. Skozi pas turistov, ki ga je obkrožal, sva se po podhodu prebila na drugo stran slavoloka, kjer sva si privoščila kavo, katere cena je bila primerna razgledu.

Nedolgo zatem sva že sedela na metroju, ki naju je odpeljal do pariške poslovne četrti La Defense. S postaje so naju tekoče stopnice pripeljale med ogromne stolpnice, poslovneže in radovedne obiskovalce. V okrožju, ki zaposluje 180.000 ljudi, sva občudovala neskončne steklene pisarne in se ohladila v nakupovalnem središču, kamor se poslovneži radi odpravijo v času malice.

Glavna znamenitost tega dne je bil muzej Louvre, ki si ga mora ogledati vsak, ki odpotuje v Pariz, in to kljub nenormalno velikemu obisku. Vstopnice sva kupila na spletu, saj sva morala vnaprej rezervirati uro vstopa, čeprav imajo prebivalci držav EU do 26. leta brezplačen vstop. Včasih je bilo to poslopje rezidenca kraljev, dokler se kralj Ludvik XIV. ni odločil, da si bo domovanje uredil v Versajski palači. Tako je zgradba leta 1793 prvič odprla svoja vrata kot muzej, ki danes razstavlja več kot 35.000 umetniških del in 380.000 predmetov. Za ogled sva imela uro in pol časa, zato sva vnaprej preučila, kje se nahajajo dela, ki naju najbolj zanimajo in ki si jih želiva videti, da sva dobro izkoristila čas. Med številnimi hodniki, stopnišči in sobanami se človek lahko zelo hitro izgubi, zato sva si na informacijah vzela zemljevid in se podala na iskanje umetnin. Seveda nisva mogla mimo Mone Lise, pred katero so obiskovalci v vrsti čakali, da si jo lahko ogledajo od blizu. Naju je sicer bolj prevzela slika Svatba v Kani galilejski (The Wedding Feast at Cana), ki visi nasproti Da Vincijeve dame, ki je obenem tudi največja slika v Louvru, visoka šest, široka pa deset metrov. Najbolj so naju zanimale umetnine, ki sva jih do sedaj videla le v zgodovinskih učbenikih in knjigah, razstava antičnih kipov ter temelji stavbe, ki se nahajajo v najnižjem nadstropju.

Zaključek dneva sva pričakala na klopi pod Eifflovim stolpom, kjer sva opazovala turiste, ki so si privoščili piknik na zelenici, in ulične prodajalce, ki so jim v vedrih z ledom prodajali vino in druge pijače. Nasmejala sva se dobri organizaciji prodajalcev, ki so led shranjevali v smetnjaku, steklenice pa so imeli zaprte v ohišjih luči, skrite v nizkih grmih, ki so posajeni po zelenici, in v goščavi bližnjega parka. Množica z nama vred je namreč čakala, da se bodo ob polni uri po sončnem zahodu za pet minut vklopile utripajoče luči na Eifflovem stolpu in razsvetlile nočno nebo.

3. dan

Jutro sva izkoristila za obisk muzeja d'Orsay, v katerega sva vstopila brezplačno. Muzej je nastal na mestu stare železniške postaje, zato lahko poleg umetnin znanih slikarjev, kot so Van Gogh, Manet, Monet, Cezanne idr., občudujemo njeno veličastno arhitekturo. Kmalu se nama je že mudilo na eno izmed glavnih železniških postaj, od koder sva komaj ujela vlak do Versajske posesti. Vožnja z vlakom je trajala približno 20 minut, nato pa sva še pol ure porabila za pot do palače. Tudi za ogled notranjosti mogočne stavbe sva vnaprej na spletu rezervirala uro prihoda in si zagotovila hiter vstop. Že sva si priskrbela zemljevid in se podala na pot skozi neskončne sobane, kjer si je Sončni kralj umislil svoj dom. Glavna atrakcija je seveda dvorana ogledal, kjer so svetovni voditelji leta 1919 podpisali Versajsko pogodbo, ki je uradno pomenila konec prve svetovne vojne. Ogromno posestvo je znano tudi po velikih vrtovih in fontanah, ki pa si jih na žalost nisva mogla ogledati, saj so ravno tisti dan imeli glasbeni dogodek, za katerega bi morala dodatno plačati. Ob dnevih, ko ni nobenih posebnih dogodkov, je namreč obisk vrtov vključen v ceno vstopnice. Tudi na vlak, ki naju je peljal nazaj v središče mesta, se nama je zelo mudilo in začelo je tudi deževati, zato sva premočena v zadnjem hipu stopila na vlak.

Po avanturi sva hitro zamenjala mokra oblačila za suha in se z metrojem odpravila do Zidu ljubezni. Da sva prišla s postaje na površje, sva prehodila veliko strmih stopnic, ki se vijejo v krogu, tako da ne vidiš ne začetka ne konca. Na Zidu ljubezni je v 250 jezikih napisana besedna zveza »ljubim te«, zato sva dobro napela oči, da bi našla napis v slovenščini. Ko sva ga uspela locirati in fotografirati, naju je spet zajel dež in že sva se skrivala pod drevesi v majhnem parku. Na srečo je bila samo poletna ploha, zato sva hitro nadaljevala pot naprej po znamenitem hribu Montmartre do bazilike Sacre Coeur. Hitro sva posnela fotografije in pred skupinami turistov ter uličnimi prodajalci pobegnila nazaj navzdol. Ustavila sva se šele pri znamenitem pariškem zabavišču, ki je prepoznaven po svetlečem rdečem mlinu na veter – Moulin Rouge. Deževni oblaki so naju spet pregnali na metro, s katerim sva se odpeljala do pariške mestne hiše Hotel de Ville, se v največjem nalivu fotografirala ter odhitela po večerjo in na zaslužen počitek.

4. dan

Zadnje oblačno jutro sva izkoristila za obisk mostov, ki pod sabo skrivajo strugo reke Sene. Ustavila sva se tudi na začetku Elizejskih poljan, da sva si ogledala priprave za zadnjo etapo dirke po Franciji, ki se je tam odvijala naslednji dan. Tudi zunanjost nogometnega stadiona, Parka princev, sva pogledala na poti do avtobusa, ki naju je odpeljal na letališče. Kmalu sva že sedela na letalu in skozi okno opazovala francosko prestolnico, katere obisk si bova za zmeraj zapomnila. Dokazala sva si, da si je mogoče veliko mesto, kot je Pariz, skoraj v celoti ogledati v samo štirih dneh, čeprav sva si nekatere znamenitosti pustila za naslednji obisk, ker se bova zagotovo še vrnila.