Talin - od srednjeveške pravljice do modernega baltskega mesta

Najino raziskovanje Baltskih držav se je začelo v Rigi (več o Rigi si lahko preberete tukaj), nato pa sva se z avtobusom odpravila do Talina. Avtobus je bil modern in udoben, imel je avtomat z brezplačnimi toplimi napitki in zaslone, zato sva si imela čas ogledati dva filma in vožnja je hitro minila.

Vanalinn – kraj, kjer so vse zanimivosti na razdalji deset minut

V srednjeveško mestno jedro, ki je eno najbolje ohranjenih v Evropi in obiskovalce očara z zgodovinskimi stavbami in mističnim vzdušjem, sva vstopila skozi nekdanja srednjeveška vrata v mestno obzidje (Viru tänav). Staro mestno jedro se imenuje Vanalinn in je uvrščeno v Unescov seznam svetovne dediščine. Odpravila sva se do srca starega mestnega jedra, tj. pravokotnega trga Raekoja plats, kjer stoji mestna hiša iz 15. stoletja – ena redkih še ohranjenih gotskih mestnih hiš v severni Evropi. Trg obdajajo cerkev, restavracije in hiše s pisanimi pročelji. Takoj sva opazila velika lesena korita z zasaditvijo cvetlic. Tam so klopi, gugalnice in lesena knjižnica, zato ni nič nenavadnega, da je trg res vsakokrat, ko sva šla mimo, živel v mestnem vrvežu.

V eni od stavb sva obiskala najstarejšo neprekinjeno delujočo lekarno na svetu Raeapteek. Prvič naj bi bila omenjena v mestnih listinah leta 1422. V njej je poleg prodajalne mini muzej, ki ima brezplačen vstop. Tam sva si ogledala zelišča, srednjeveške naprave za pripravo zdravil in knjige z recepti. Obvezna je bila še fotka v podhodu, ki vodi od mestnega trga do simpatične ozke hiške z rdečo fasado (Saiakangi kohvik), v njej pa je danes prodajalna spominkov.

Po najlepše razglede na grič Toompea

Po šarmantni Pikkovi ulici sva se zapodila v hrib in prispela do grajskega hriča Toompea. Kratek sprehod po griču nama je postregel z ogromno čudovitimi zanimivostmi. Že iz daljave sva opazila čebulasto kupolo, po nekaj minutah hoje pa sva prispela do osupljive pravoslavne cerkve, ki je simbol ruske caristične dobe in velja za eno najlepših cerkva v Talinu. Streljaj stran se nahaja grad Toompea, v katerem danes domuje estonski parlament. Ob gradu je stolp, na katerem vsak dan ob sončnem vzhodu dvignejo zastavo ob zvokih himne, ob večernem zahodu pa jo spustijo.

Odpravila sva se po eni od simpatičnih uličic in hitro spoznala, da so Estonci razvili prav posebno ljubezen do hišnih vrat, kajti vsaka vrata so unikatna in nekaj posebnega, pa naj so izrezljana iz lesa, pobarvana z detajli ali okrašena. Prispela sva do prve razgledne ploščadi, in sicer do Kohtuotsa, od koder je čudovit pogled na Pikkovo ulico spodaj in mestno veduto vse naokrog. Še en čudovit pogled na severni del Talina, strehe, cerkvene zvonike, mestno obzidje in stolpiče sva našla na razgledni ploščadi Patkuli.

Na drugi strani griča Toompea sva vstopila skozi obrambni zid Neitsitorn in našla simpatičen danski kraljevi vrt. Ob nasadih sivke je nekaj klopi za posedanje ob opazovanju živahnega mestnega vrveža pod seboj ali – če imate srečo – poslušanju kakšnega uličnega umetnika. Družbo so nama delale občasne skupinice turistov in trije bronasti kipi menihov. Obzidje je del večjega kompleksa, povezanega s stolpom Kiek in de Kök, v katerem je muzej, za obiskovalce pa so dostopni tudi podzemni predori. Midva se za to nisva odločila, zato sva se po stopnicah spustila do modernega mestnega trga Vabaduse väljak s spomenikom svobode.

Odlično ohranjene srednjeveške zanimivosti

Talin ima odlično ohranjeno mestno obzidje, zato sva morala preveriti, kakšen je pogled na mesto z obzidja. V bližini mestnih vrat Viru tänav sva vstopila v stolp Hellemann Tower, vstopnina je bila štiri evre na osebo, plačilo je bilo možno le z gotovino. Po okroglih kovinskih stopnicah, ki so res močno škripale, sva se povzpela do podstrešja, ki se je odpiralo kot razgledna ploščad na 200 metrov dolg stari obrambni zid. Sprehodila sva se po njem do stolpa Munkadetagune. Vrniti sva se morala po isti poti na začetek.

Ko sva bila ponovno na trdnih tleh, sva se sprehodila še do dveh srednjeveških zanimivosti tega mesta. Le streljaj stran sva se obiskala prehod Katariina käik, kjer se je iz lokalov širil vesel smeh turistov. Ta prehod naj bi bil star okoli 700 let, danes je dom lokalnih umetnikov. Za obisk zanimiva pa je bila tudi obrtniška četrt Meistrite Hoovi. Gre za dvorišče, ki je bilo ustvarjeno kot atelje oziroma delavnica, kjer so lahko rokodelci postavili na ogled svoje umetnine.

Ustvarjalno mesto Telliskivi

Pod gričem Toompea sva se odpravila v novejši predel mesta. Najprej naju je navdušila čisto nova železniška postaja, ob njej pa tržnica Balti Jaam. Beseda tržnica je v številnih tujih državah razumljena precej drugače kot pri nas oziroma je njena ponudba napredovala. Gre za pokrito tržnico v treh nadstropjih, v njej sva našla številne ponudnike prehrane, mini prodajalne s svežim sadjem in zelenjavo, supermarket, ribarnico in mesarijo. Tržnica me je navdušila, saj je bil objekt nov, modern, čist in urejen. Odpravila sva se na kosilo. Super je, ker si je lahko vsak izbral, kar je hotel, naročil in prevzel, ko je bilo pripravljeno.

Streljaj stran so naju pritegnili veliki objekt z grafiti. Na prvi pogled so izgledali kot odsluženi nekdanji tovarniški objekti, ko pa sva prišla bližje, sva ugotovila, da so danes v njih našli prostor lokali in restavracije, ki so priljubljena zbirališča mladih. Sledila sva množicam mladih, ki so pot nadaljevali še naprej in odkrila ustvarjalno mesto Telliskivi. Nahaja se v nekdanjem industrijskem kompleksu Talina, danes pa so v njem galerije, trgovine, kreativna podjetja in restavracije. Številne fasade imajo grafite, pod krošnjami dreves so otroška igrala in kioski s prehrano.

V osrčju ustvarjalnega mesta je mednarodno priznani fotografski muzej Fotografiska Talin, gledališče in sodobna plesna platforma, tovarna sladoleda LaMuu in več drugih ustvarjalnih podjetij. Nekdanji industrijski kompleks, ki bi lahko žalostno propadal in kazil glavno mesto, so spremenili v sodoben center kulture, gastronomije, s tem pa dali priložnost mladim, da tukaj živijo, ustvarjajo in delajo. Od vseh ponudnikov prehrane naju je najbolj navdušila picerija, poinfluensal pa me je lušten oglas za sladoledarnico, zato sva se po kosilo odpravila še na sladoled. Kasneje sva obiskala še butične trgovinice z njihovimi lastnimi dizajnerskimi izdelki.

Za male in velike – muzej Proto ali svet čarobnih izumov

Muzej Proto je izobraževalni center virtualne resničnosti, kjer sva z VR očali poletela s kolesom in balonom na vroči zrak, letela na zmaju, se vozila s kočijo po srednjeveških uličicah, v duetu sestavljala luči od prafaktorjev do končnega izdelka, na koncu pa obiskala 4D kino. Obisk muzeja že dolgo ni bil tako zabaven in čas nama je zelo hitro minil. Vstopnina je bila 14 evrov (od torka do petka), ob sobotah in nedeljah pa je 18 evrov. V muzeju je tudi samopostrežna restavracija.

Kot v Rigi sva tudi tukaj ugotovila, da se na vremensko napoved na telefonu ne gre preveč zanašati. V Talinu je bil kos oblačila z dolgimi rokavi sredi poletja kar must-have v torbi. Prav tako pa bidon. Voda je pitna in na vsakem koraku te spodbujajo, da si natočiš pitno vodo. V mestu je ogromno muzejev, zagotovo se najde nekaj za čisto vsak okus, zato nama ni bilo dolgčas niti za trenutek. Polna novih vtisov in nepozabnih doživetij sva spakirala kovčke, se kar malo žalostna poslovila od Talina in se vkrcala na trajekt za Helsinke. Se beremo prihodnjič!