Sobota v Tržaškem zalivu

 

 

Živo srebro se je že ob zgodnjih jutranjih urah, ko smo se na Trojanah mastile s krofi z božansko dobro vaniljevo kremo, povzpelo visoko. Po dokaj prazni avtocesti smo bliskovite drvele proti morju. Na mejnem prehodu Fernetiči smo se vkrcale na avtocesto najbolj groznih šoferjev na svetu (brez zamere, Italijani!). Po nekaj minutah vožnje proti Benetkam smo na izvozu pri Sesljanu zavile na lokalno cesto in se zapeljali skozi mesto Devin, kjer smo na urejenem parkirišču pustile avto. 

Sonce je ravno začelo svoj vsakodnevni obhod po nebu in nas z vročimi žarki spremljajo po Rilkejevi poti, lepo urejeni 2-kilometrski stezici, ki vodi po kraškem robu strme apnenčaste stene Tržaškega zaliva od Sesljana do devinskega gradu. Tukaj se v zraku čuti preplet mediteranske in srednjeevropske klime, o tem pa priča tudi rastlinje. Pod seboj smo občudovale neskončnost modrine Jadranskega morja, medtem ko se je veter poigraval z našimi lasmi pa smo lahko vonjale slanost, ki jo je prinašal s seboj. Prej mala rumena pika na koncu pečine se je približno pol ure kasneje pokazala v svoji naravni velikosti in vsej svoji lepoti. Grad Devin nas je navdušil z odlično ohranjenostjo in svojo zgodovinsko ter kulturno pomembnostjo. 7 EUR smo odštele za vstopnino. Najprej smo se po strmih, vlažnih stopnicah spustile v bunker in vsake toliko čutile kapljice vode, ki so kapljale s stropa na naše sveže oprane lase. Ker ne maram misli na ujetost v zaprtem prostoru, sva s Sašo predčasno zapustili bunker in pustili Kajo, da uživa v svoji podzemski avanturi. Midve sva se raje zleknili ob fontani v parku, od koder sva občudovali sinjino morja nad nama ter neskončnost morja le streljaj pod nama. V notranjosti dvorca smo presenečene ugotovile, da sijoč srebrn jedilni pribor, poslana postelja in odprta knjiga v knjižnici še vedno čakajo, kot da se bodo člani rodbine Walsee vsak čas vrnili in nadaljevali nikoli prekinjeno življenje v dvorcu. Zdi se kot da se življenje tukaj res ne bi nikoli ustavilo, sploh ko iz salona zadoni melodija, ki jo ustvarja vibriranje strun violine, ki se jih je ravno dotaknila konjska žima na loku. 

 

Eden najlepših kotičkov Sredozemskega morja. Kraj, kjer bi lahko zapravila vse svoje premoženje, preplesala vse poletne noči, preplavala cel zaliv in svojo kožo na udobnih usnjenih ležalnikih vso poletje izpostavljala božanju sončnih žarkov. Tukaj italijanska fraza »Dolce far niente!« dobi svoj pravi pomen. Še pred nekaj leti neugleden kamnolom je danes eno najbolj luksuznih medenih letovišč, kjer si roko podajajo prefinjenost, lepota in vrtoglave cene. Me smo oči napasle na simpatičnih vilah in luksuznih apartmajih, vklesanih v steno kamnoloma, ko smo sedele na pomolu v marini s 121 privezi za najbolj petične jahte, ki priplujejo tod naokrog. Novonastalo malo mediteransko mestece z nežnimi oranžnimi tlakovanimi potkami premore fine restavracije in kavarne, v pritličju vil pa se ponujajo najnovejši kosi oblačil, modnih dodatkov in nakita najbolj luksuznih blagovnih znamk po vrtoglavih cenah. Malo omotične od zasoljenih cen smo se udobno zleknile na usnjene ležalnike na pomolu kavarne in si privoščile osvežilen, ledeno hladen mojito z listi sveže melise. Za odštetih 10 EUR (za pijačo) smo nič kaj damsko »popikale« še vse olive in pohrustale vse oreščke.  

 

Vsakič znova me navduši s svojo prepoznavno belo barvo, simpatično cik-cakasto fasado in prikupnimi stolpi na strehi. Gotskim in renesančnim elementom navihanost dajejo tudi srednjeveški elementi. Morda ravno s temi detajli grad uroči obiskovalce, da kot okamneli vsakič postojijo pred gradom in se navdušujejo nad njim. Z balkona gradu (dovolj pa je tudi že sprehod okrog gradu, za katere niti ni potrebno plačati vstopnine) se razprostira čudovit razgled na Trst in njegovo pristanišče. Ko smo v fotografski objektiv ujele nekaj čudovitih trenutkov, smo se sprehodile do parka, oblikovanega v značilnem italijanskem slogu. V cvetlicah polnem, dehtečem parku, ko sediš na klopci pod krošnjo dreves in opazuješ vso to rastlinje okrog sebe, je kar težko verjeti, da je bila tukaj pred dobrimi dvestotimi leti gola skala. Danes pa v 22 hektarjev velikem parku uspeva rastlinje z vsega sveta, ki naj bi ga Ferdinand Maksimilijan prinesel s svojih potovanj.

 

Če so generacije mojih starih staršev v Trst hodile po kavbojke, mladi danes tja zagotovo ne zahajamo iz istih razlogov. Me smo Trst obiskale le zato, da smo se naužile lepote arhitekturnih poslastic na trgu Piazza dell'Unita d'Italia (Trg zedinjenja Italije) in spile kavico ob pogledu na idiličen sončni zahod. Trst je namreč mesto, kjer ima kava ob romantičnem sončnem zahodu, ko tone ognjeno oranžno sonce v Jadransko morje, najboljši okus in kjer pica z morskimi sadeži zadiši po sveže ulovljenem ulovu, ujetem v ribiške mreže istega jutra. Kljub večernim uram je mesto živelo – kavarne in restavracije v pritličju stavb ter terase na trgu so bile polne ljudi. V bele srajčke in na prvi pogled nič kaj udobne brezrokavnike (v že tako vročem večeru), ki so se skladali s črnimi hlačami, oblečeni natakarji z zagorelo italijansko poltjo in živahnim temperamentom so vabili v že tako polne lokale. Pica z morskimi sadeži se je po celodnevnem raziskovanju lepot severnega tržaškega zaliva res prilegala. S pomola smo občudovale veliko jahto, ki se je ravno zasidrala, vihale nos nad smradom bližnjega pristanišča, pri kanalu Grande pomahale Jamesu Joyceu v slovo in se počasi poslovile od Trsta.

 

 

Trda tema je že ovijala ulice, ko smo zapuščale Trst. Sledila je še dvourna vožnja proti Štajerski. Resda nekoliko utrujene, a polne dobre volje smo si obljubile, da se kmalu zopet odpravimo na kakšen enodnevni izlet. 

 

Več o Trstu si lahko prebereš v članku Potepanje po Trstu.