Po dvodnevnem raziskovanju severa Toskane in obisku Firenc, Lucce in Pise sva se odpravila južneje na podeželje. Zame najlepši in najpristnejši del Toskane. Vožnja med toskanskimi griči, obdanimi z oljkami, vinogradi in cipresami, predstavlja eno najlepših in najbolj prepoznavnih pokrajin v Italiji. Razgibana struktura toskanskih gričev ustvarja slikovite razglede in idilične prizore, ki so navdih številnim umetnikom, fotografom in scenaristom. Štirje dnevi so bili skorajda premalo za raziskovanje podeželja s postanki v mestih, obdanih s kamnitim obzidjem, v opečnatih odtenkih, ki so naju vsakokrat znova navdušila s svojim šarmom.
Parkirala sva na parkirišču za avtodome in skozi mestna vrata vstopila v mesto ter se po strmih stopnicah povzpela do Volterre. Volterra je čudovit toskanski biser, v katerem se prepletajo etruščanska, rimska in srednjeveška zapuščina. Na trgu Piazza dei Priori sva popila kavo, v TIC-u zaprosila za zemljevid mesta in se odpravila na sprehod po srednjeveških uličicah. Uličice in podhodi so naju pripeljali do čudovitih razglednih točk nad toskanskimi griči. Mimo katedrale Santa Maria Assunta sva se odpravila do trga Piazzetta dei Fornelli, še ene fotografske točke v mestu, od koder se razlegajo čudoviti pogledi na okolico. Z ulice Via Lungo le Mura del Mandorlo sva občudovala ostanke rimskega gledališča iz 1. stoletja našega štetja, ki naj bi ga odkrili šele leta 1950 med arheološkimi izkopavanji.
Lokalna cesta od Voltere do San Gimignana nama je ponudila pristno toskansko izkušnjo – vožnjo med hribčki, vinogradi, nasadi oljk s čudovitimi razgledi. San Gimignano sva zagledala že od daleč, saj njegovi nezamenljivi stolpi popotnika hitro opozorijo nase. Mesto je vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine, obdano je z mestnim obzidjem iz 13. stoletja, vhod pa je možen skozi katero od petih vrat. Parkirala sva na parkirišču in skozi vrata Porte San Giovani vstopila v mesto.
Sprehodila sva se skozi mesto in se odpravila na toskansko pico. Sladoled v priznani gelateriji Dondoli, ki velja za enega najboljših in je večkrat nagrajen, pa sva tokrat izpustila, saj se je gneča vila več deset metrov čez cel trg. Ko sva hodila mimo Piazze del Duomo, sta policista ravno prepovedala nastop dvema uličnima umetnikoma, publiko na stopnicah pred cerkvijo pa je ta prizor zabaval še bolj kot umetniški nastop pred tem. Povzpela sva se do parka in srednjeveških ruševin. Tam sva po naključju odkrila še eno odlično foto točko s pogledom na veličastne zvonike in vinograde v ozadju.
V mraku, malo pred sončnim zahodom, sva se pripeljala do srednjeveške vasice Monteriggioni, ki je ostala nedotaknjena v času – kot da čas nikoli ne bi minil, čeprav so ga zgradili Sienčani že v 13. stoletju. Mesto naj bi poimenoval pesnik Dante Alighieri v Božanski komediji. Parkirala sva na spodnjem parkirišču in se peš odpravila po vijugasti cesti do obzidja. Sprehod po mestnem obzidju sva za nekaj minut zamudila, zato sva se odpravila na sprehod po dveh vzporednih uličicah v tej majhni, simpatični vasici in popila pijačo v lokalu ob mestnih vratih.
Sieno sva obiskala v dopoldanskih urah. Potepala sva se po uličicah mesta, ki je ohranil nespremenjen sijaj svoje zlate dobe iz 13. stoletja. Arhitektura mesta je čudovita, saj se prilagaja pokrajini ter sledi njenim vijugam in strminam. Povzela sva se po strmih ulicah, občudovala arkadne loke med stavbami, butične trgovine v pritličjih, se sprehodila mimo katedrale s krstilnico Battistero di San Giovanni Battista in se po belih marmornatih stopnicah odpravila do trga z duomo. Obiskala sva duomo in se navduševala nad knjižnico z neverjetnimi Pinturicchijevimi freskami in stropnimi poslikavami.
Na trgu ob pitju kave sva navdušeno pogledovala proti 120 metrov visokem stolpu Torre del Mangia. Občasno sva pokukala v kakšen podhod in po naključju odkrila čudovite kotičke mesta, kjer danes domujejo kavarne, vodnjaki in spominske reliefne plošče, posvečene pomembnim prebivalcem Siene, in tako prispela do osrednjega trga Piazza del Campo, ki je ogromen in dih jemajoč. Obdajajo ga fontana, mestna hiša v gotskem slogu in znameniti stolp z zvonikom, nekoliko vzpenjajoč trg pa v polkrogu obdajajo stikajoče se stavbe s pritličnimi kavarnami in trgovinicami.
Sledila je najlepša panoramska vožnji po dolini Val d’orcia, ki je vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine in slovi po svojih slikovitih pokrajinah s hribi, vinogradi, cipresami in slikovitimi vasmi, kjer sva ujela številne čudovite razglede, poiskala sceno iz filma Gladiator in najpogostejše podobe Toskane »zavite ceste s cipresami«. Ustavila sva se med Pienzo in San Quirico d'Orcia ter se po makadamski cesti sprehodila do kapelice Vitaleta z zvonikom. Sakralni objekt sredi toskanskega podeželja je bil priljubljena destinacija še mnogih drugih turistov. No, danes je ob njej zrasla restavracija.
Pienza je majhno, a tako zelo očarljivo renesančno mesto. Ko sva vstopila skozi mestna vrata (Porta al Murello), sploh nisva vedela, kako zelo naju bo mesto navdušilo. Glavno ulico, ki vodi do trga Piazza Pio II, sva hitro zamenjala za panoramsko ulico ob obzidju, od koder so pogledi fantastični. V tem delu se nahajata tudi uličici Via dell'Amore (ulica ljubezni) in Via del Bacio (ulica poljubov). Ker sva bila ravno v osrčju Toskane, sva nakupila testenine pici in sir corino, saj velja Pienza za »prestolnico« tega sira. S trga sva zavila v še eno posebno ulico z rožami, nato pa poiskala restavracijo in naročila rdeče vino in pici testenine.
Kljub jutranjemu pršu sva se odpravila proti mestu Montepulciano. Na najino srečo ali nesrečo (kakor se vzame) je tudi v tem mestu v času najinega obiska potekal sejem. Gneča je bila zato toliko večja, s šotorskih kril je curljala voda, tempo najine hoje pa se je množicam ljudi vsenaokrog primerno upočasnil. Sva pa vsekakor dobila občutek pristnega lokalnega življenja. K sreči so se stojnice pred mestnim obzidjem končale in ponehalo je deževati, ravno ko sva začela z raziskovanjem mesta. Obiskala sva vinoteko, kjer lahko za štiri evre na deciliter degustiraš različna toskanska vina. Midva degustirala nisva, sva pa nakupila nekaj buteljk. Nato sva skozi park vstopila v utrdbo (Fortezza), kjer je ravno razstavljala nemška umetnica Carin Grudda, njene bronaste kipce pa sva srečevala ves čas po sprehodu skozi mesto. Pokukala sva v palači Ricci in odkrila čudovito panoramsko točko na okoliške zelene griče. Čas je bil za dozo kofeina, mene pa je seveda premamila čokoladnica ob poti, kjer sem nama kupila čokoladne kornetke.
Zadnji dan sva končno ujela »italijanski« tempo prehranjevanja. Ko sta najina želodca želela kosilo, je bil čas za panini, medtem ko Italijani ob našem času večerje šele odprejo kuhinje in začne dišati po pašti. Izbrala sva si kruh, nato pa izbirala med številnimi nadevi, zelenjavo, siri in mesnimi izdelki. Moj panini s tartufato, rukolo in corino sirom je bil za prste obliznit. Začelo je močno deževati, zato naju Arezzo ni pretirano navdušil. Verjetno bi ob sončnem vremenu doživela drugačno podobo mesta, kjer umetnost, zgodovina in kultura zaznamujejo vsak kotiček tega zgodovinskega središča. S postankom v Arezzu pa sva se pravzaprav poslovila od najinega šestdnevnega potepanja po Italiji in pomahala Toskani v slovo (do prihodnjič).