Novinarka po srcu, fotografinja po duši, popotnica po srcu - kaj je bil tisti ključen dogodek v življenju, da si postala to kar si?
Dogodek ni bil samo en, lahko rečem, da je bilo to sosledje dogodkov. S starši sem videla velik del Evrope že takrat in začela sem gojiti ljubezen do potovanja in odkrivanja novih delov sveta. Tisto, kar me je prepričalo, da je to zame, je bilo prvo potovanje na Tajsko, kamor sem odšla z najboljšo prijateljico. Tajska me je povsem presunila, izkusila sem "drugačnost" in prešla zadržke; svet le ni bil "bav-bav". Po Tajski se nisem več ustavila, potovala sem v Belgijo, Španijo in se odločila, da bom raje kot na absolventski izlet odšla na potovanje v Afriko. Prav tako sem potovala tudi sama in to mi je še bolj povečalo zanimanje za druge kulture, kulinariko in ostalo. Dvignilo je mojo samozavest, saj sem se znašla tudi izven "urejene" Evrope.
Morem priznati, da redko slišimo za nekoga, ki je absolventski izlet zamenjal za osebno potovanje. (smeh)
Ja, enostavno sem želela doživeti nekaj novega. In imela sem možnost, da si vzamem tudi več časa. Tako sva v lastni režiji s prijateljico odšli na potovanje po Vzhodni Afriki. Seveda noben od prijateljev in družine ni mogel verjeti, da greva sami. Kasneje se nama je pridružil tudi en fant, in tako smo skupaj odšli v Ugando, Kenijo ter Tanzanijo in Zanzibar. Vse skupaj je trajalo 5 tednov. Niti malo mi ni bilo žal, da sem se odločila za to.
In kako se ti je prikazala Afrika?
V primerjavi z drugimi deli celine je vzhodni del Afrike precej razvit. Način in ritem življenja sta nekoliko drugačna od naše, narava v Ugandi me je zelo spominjala na Slovenijo. Tekom našega potovanja sem šla tudi na rafting po reki Nil in celo na bungee jumping. Ljudje so bili povsod zelo prijazni, na Zanzibarju pa so tako navajeni na veliko turistov.
Izkušnje iz potovanj si želela deliti z družino in prijatelji zato si se odločila da boš začela pisati blog. Ta blog je zrasel v zelo uspešno sredstvo, ki ti sedaj omogoča, da iz tega tudi zaslužiš. Vsega skupaj imaš veliko sledilcev na socialnih omrežjih (Facebook: 3000, Instagram: 12.000. Twitter: 28.000), kar je pov-sem logično saj je tvoj blog obogaten z izjemnimi fotografijami in opisi iz tvojih potovanj. Kaj misliš da sledilce najbolj pritegne k tvojemu blogu?
Svoj blog sem zastavila z mislijo, da so ljudje v prvi fazi vizualna bitja. Zato svojim fotografijam posve-tim ogromno časa, saj želim, da so sredstvo, ki privabi ljudi do mojega bloga. Moj blog je osebni blog in vse, kar pišem je odraz mene. Prav tako vložim ogromno časa v socialna omrežja, saj zahteva precej več energije, da se začne videti uspeh. Če si zelo socialen, privabiš veliko sledilcev. Prav tako moreš vedeti, kako vsako socialno omrežje deluje, tako da je težko imeti eno strategijo za vsa omrežja. Reci-mo, ko sem bila v Španiji, sem dobila ogromno število sledilcev na Instagramu, saj so bili ljudje zelo odzivni na hashtag-e.
Kako dolgo potrebuješ, da oblikuješ članek na blogu?
Proces, kjer si zamislim koncept in izoblikujem idejo, pa do tega, da se lotim pisanja, je zelo hiter. Potem seveda dam članek v lektoriranje in se začnem ukvarjati s promocijo. Tukaj je pa dolžina procesa odvisna od prispevka. Poskušam poiskati različne strani, s katerimi lahko sodelujem, ker se njihovo delo navezuje na moj prispevek. Povezujem se z blogerji, z destinacijami in iščem različne načine, kako najbolj optimizirati svoj prispevek.
Več kot očitno je, da pisanje bloga ni enostavno, tako kot se marsikaterim zdi.
Ja res je. Sicer je pisanje še dokaj enostavno. Urejanje in promocija pa zahtevata veliko truda. Sama sem se naučila delati z Wordpress-om, in ko sem želela blog spraviti na višji nivo, sem morala veliko testirati in bolj resno zastaviti načrt za blog. Veliko sem se naučila tudi od drugih blogerjev, ki so mi svetovali kako narediti dober blog, kako moram pisati, kakšne so dobre značilnosti itd. Pri blogu je pomembno, da si konsistenten, kar vzame veliko časa - tudi sama nisem mislila, da toliko. Prav tako sem se morala začeti ukvarjati s statistiko. Sedaj, ko sem osvojila te tehnike, pa se ljudje že obračajo k meni za nasvet (smeh). Nekaj časa nazaj me je en od sledilcev vprašal, kako recimo opravljati z ljubeznijo med potovanjem, in kako ljubezen pustiti za seboj ter jo preboleti. Bilo je zelo osebno in bila sem vesela, da sem se dotaknila ljudi na tak način.
A se tudi svojih potovanj lotiš tako načrtno kot pisanja bloga?
Ne, poti nikoli ne začrtam podrobno, ampak si določim le točke, ki jih želim obiskati. Preberem veliko blogov od prijateljev, ki so tam že bili, prebiram o destinaciji in se posvetim tudi logistiki; kako se pride do tja, kako se lahko gibam. Hkrati mi je pomembno najti najboljše lokacije za fotografiranje. Redko ostanem na destinaciji dalj časa, največ 2–3 dni. Z blogom pa se ukvarjam ko pridem nazaj saj sem takrat polna idej za nove prispevke. To pa zato, ker želim čim več doživeti in videti, ne pa pisati, ko potujem.
Katera od destinacij do sedaj je tista, ki te je najbolj prevzela?
Zagotovo Tajska, zaljubila sem se v Bangkok. Tja se bom zagotovo se vračala (smeh). Druga destinacija bi pa rekla Indija. Vem, da veliko ljudem ne odgovarja, ali pa imajo slabo izkušnjo in se recimo zastru-pijo. Država je res poglavje zase. Ko sem sama videla, kako je tam, mi je bilo takoj všeč. Prvič sem potovala na severni del države (Mumbai - Radjastan - Delhi - Kashmir). Drugič pa sem na povabilo indijske turistične organizacije odšla za 14 dni v Keralo, ki je najbolj razvit del Indije in se nahaja na jugu države. Bila sem tudi v Goi, kjer sem si tudi vzela čas za uživanje.
Kako se znajdeš v tako kulturno raznolikih državah?
Sama sem zelo prilagodljiv človek, redkokdaj me kaj vrže iz tira. Vesela sem tudi, da nisem nikoli imela kakšne slabe izkušnje. Hitro se privadim na vsako situacijo. Od manj prijetnih izkušenj so bile recimo zastrupitev s hrano v Maroku ali pa situacija v Indiji, kjer sem krepko preplačala karto za vlak. Ampak to se je zgodilo bolj zaradi tega, ker sem bila prvič v Indiji, in nisem se imela občutka kako življenje funkcionira. Kasneje pa sem že vedela, da recimo avtobusi v Indiji sploh niso zanesljivi. Ali pa se pokvarijo in čakaš 8–10 ur da pripeljejo novega. Prav tako, ko potujem sama, dajem vtis da nisem sama. Hitro spoznavam nove ljudi in se sporazumem. Enkrat na vlaku nekje v Indiji sem bila sama, in sem sedla v kupe, kjer je bila tudi ena tujka. Začele sva se pogovarjati in vsi so mislili, da potujeva skupaj. Ko potuješ v skupini pa res ni problema. Velikokrat pomaga, da kot ženska povzdigneš glas, greš stran ali pa enostavno ignoriraš (sploh v Indiji). Sedaj si dam sončna očala na oči in grem enostavno mimo.
Glede na to, da so mediji zadnje čase polni ustrahovanja, a te to kdaj ovira pri odločitvah za destinaci-je? Kako premaguješ strah, če ga imaš?
Glede tega imam samo eno mnenje. Sama sem bila v Londonu, ko so bili teroristični napadi na podze-mni. To je bilo leta 2006, ko še Facebook ni obstajal in socialna omrežja niso bila še tako popularna. Sama sploh nisem vedela, da se je to zgodilo. Dobila sem le sporočila na telefon, če sem v redu. V mestu ni bilo panike in tudi sama nisem imela občutka, da morem sedaj nujno iz Londona.
Sedaj, ko vidimo kaj se dogaja v Belgiji in Franciji, bi seveda bilo drugače. Sedaj vlada "kulturna pani-ka" in mediji iz tega želijo dobiti čim več klikov. Tako se hranijo iz strahu ljudi in spodbujajo, da se panika širi po socialnih omrežjih. Sama menim, da je panika nepotrebna, in to ne sme biti razlog zakaj ne bi potovali. Izognit se temu nikoli ne moreš, in zato ni razloga, da bi zaradi tega bil ves čas doma in nikamor šel. Ta "kulturna panika" ima drug namen. Sama sem recimo šla v Indijo po tem, ko smo v medijih poslušali o grozljivih posilstvih. Preden sem odpotovala sem o tem veliko prebrala in ugotovila, da so bile situacije dvorezne. Če potuješ po zdravi pameti, se držiš mest in ljudi ter ne iščeš problemov, se ti ne more kaj zgoditi. Ko potujem sama, recimo ponoči ne hodim ven, če nisem v skupini, in se tako izognem problemom.
Imaš kakšen nasvet za mlade, ki želijo potovati in pisati blog?
Pisanje bloga je lahko polna zaposlitev, še več, vzame lahko precej več časa, kot samo 8 ur na dan. Ljudje si pod besedo blog predstavljajo, da vsake nekaj tednov ali dni nekdo nekaj napiše in objavi galerijo fotografij, a resnica je precej drugačna. Moj nasvet je precej enostaven – zakupite domeno, začnite s pisanjem in odprite račune na socialnih omrežjih. Če boste delali s srcem in strastjo, se bo to odražalo v vaših izdelkih. Če bi to počeli zaradi denarja, vam svetujem, da si poiščete drugo kariero, kjer imate večje možnosti. Zares uspe le redkim.
