Le kam me bo tokrat odpeljala siva pot, sem se spraševala tekom tedna. Vleklo me je na gorenjske konce, tudi Soška dolina ni bila odpisana. Vreme za nedeljo je kazalo jasnejšo sliko od sobotne, a četverica nas je upala, da se bomo tudi v soboto izognili vremenskim neprilikam.
Ko sem letos pozimi obiskala Mrežce, ki se dvigajo na Blejsko kočo na planini Lipanca (1630 m), se mi je utrnila ideja za letno turo v tistih koncih – prehoditi grebensko pot od Debele peči do Viševnika.
Startali smo v soboto zjutraj na Rudnem polju na Pokljuki in se v svežem jutru odpravili proti planini Lipanca. Pot nas je vodila po gozdu, mimo smučišča in opustelega peskokopa ter se nato nadaljevala spet po gozdu. Do koče je bila le-ta položna in nezahtevna, saj smo morali premagati le okoli 320 metrov višinske razlike. Blejska koča kot tudi pašniki so samevali v tišini. Po krajšem oddihu smo zagrizli v hrib in se začeli vzpenjati proti 2014 metrov visoki Debeli peči.
Vrh se z ene strani strmo dviga nad dolino Krme, stran, po kateri smo se do vrha povzpeli tudi mi, pa se zložno spušča proti prostranstvu Pokljuških gozdov. Čestitke ob osvojitvi prvega vrha sobotnega dne so bile prepletene z malce prestrašenimi pogledi proti Rjavini, ki se je skrivala v temnih grozečih oblakih. Naš optimizem ni pojenjal in verjeli smo, da bo vreme vzdržalo.
Naslednji osvojeni vrh je bil 1965 metrov visok Okroglež, ki leži med Debelo pečjo in Brdi. Dobrih 5 minut hoje od markirane poti in si na, z rušjem poraslem, vrhu, ki ponuja razgled proti jugu – Pokljuki, Bledu in Karavankam. Veter je pihal na izpostavljenih legah dokaj močno, a ko smo se začeli vzpenjati na drugi dvatisočak, nas je spet grelo sonce. Brda so prav tako kot Debela peč, 2008 metrov visok razgleden vrh, ki se nahaja med Pokljuko in Krmo.
Z vrha se nam odpre lep razgled proti Triglavu, vrhovom nad dolino Krme, zahodnim in osrednjim Karavankam, Grintovcu in ostalim najvišjim vrhovom v Kamniško-Savinjskih Alpah, Pokljuki in Jelovici ter verigi Spodnjih Bohinjskih gora. A tokrat takšne sreče z razgledom nismo imeli. Iz smeri Mojstrane se je k nam pripodila ploha, a mi smo še vedno verjeli v dober razplet. Pot smo nadaljevali proti 1974 metrov visokemu Lipanskemu vrhu. Pot je bila slabo shojena, markacije slabo vidne, tako da smo na nekaterih koncih pot prav iskali. … In jo vedno našli.
Na poti do Lipanskega vrha smo se »preizkusili še v jeklenicah« ter nato spet veseli in srečni stopili na četrti osvojeni vrh, od tam pa na sosednje, 9 metrov nižje Mrežce. Ko iz Lipanskega vrha gledaš proti Mrežcam, se ti verjetno kar nasmeji do ušes, češ, par minutk in bomo že na petem vrhu. A ni bilo tako »lahko«. Smo se spet spustili v grapo in s pomočjo jeklenic splezali na Mrežce. Ponovno čestitke, čas za fotografiranje, občudovanje razgledov proti jugu, na severu pa svareči oblaki.
Pogledi so nam uhajali proti Viševniku, hkrati pa proti deževnim oblakom. Tokrat jim nismo ušli in ploha je na našo srečo trajala kratek čas, tako da o kakšnem prisilnem sestopu sploh nismo razmišljali. Na poti proti Srenjskemu prevalu smo se povzpeli še na Debeli vrh, ki nam s svojimi 1962 metri višine ponuja prav tako čudovite razglede na vse strani kot ostali vrhovi.
Vreme je postajalo prijaznejše, sramežljivo se je prikazovalo sonce, tudi Viševnik je bil z vsakim korakom bližje. Na Srenjski preval smo prišli po desni strani Velikega Selišnika, od tam pa še nekaj korakov do tretjega dva tisočaka. Prav smejalo se mi je, ko so se v tistem hipu tudi oblaki razkadili in so se vrhovi naokrog začeli prikazovati v svoji veličini. Očak s kočo Planiko pod sabo in na desni s Kredarico, Mali Draški vrh pred nami, za njim Veliki Draški vrh, nato Ablanca, Tosc … Vse je vabilo k osvajanju, a zagotovo nas bodo počakali do naslednjič. Vrh Viševnika smo imeli zase, uživali smo v tišini, ki nas je obkrožala, v jasnih razgledih, ki so nas nagradili. Z neizmerno srečo v srcu se mi je pogled vračal na začetek poti – proti Debeli peči, nato čez cel prehojen greben. Ponosna! Sestopili smo na Rudno polje in se odpeljali v Kranjsko Goro.
Po dobrih 10 urah hoje smo bili prijetno utrujeni in z veseljem smo ob hladni pijači v hostlu Barovc v bližini jezera Jasna debatirali o podvigu, ki je sledil v nedeljo. Osvojiti Dovško babo.
Na 1891 visok mejni vrh, ki se nahaja med Slovenijo in Avstrijo, smo se povzpeli iz vasi Dovje. Markirana pot se je začela dokaj strmo vzpenjati in do prvega pašnika z izjemnim pogledom na dolino Vrata z vršaci smo premagali že kar nekaj višinskih metrov. Vrh se nam je sramežljivo prikazal šele na planini Dovška Rožca, od tam pa le še dobre pol urice in osvojena je bila tudi Dovška baba. Z vrha smo občudovali Vrbsko jezero, ki je s svojo turkizno barvo izstopalo, pogled pa nam je tudi na tem vrhu uhajal po grebenu proti Hruškemu vrhu in Rožci, kamor smo jo nato ubrali. Lepote naše dežele mi jemljejo dih na vsakem koraku, tako da smo se tudi tukaj ustavljali in fotografirali ter občudovali vrhove, pokrajino, doline pod nami. Iz prelaza Rožca smo sestopili do istoimenske planšarije, od tam pa do Hruščanske planine. Zaželeli smo si planinske malice, a ker niso imeli kislega mleka, smo odšli po cesti dalje in proti Dovju.
Preživeli smo aktiven vikend z na novo odkritimi lepotami kot tudi že prej videnimi. A vedno odkriješ še kaj, kar te morda preseneti, saj so lepote povsod okrog nas in jih je treba le videti …
