Mednarodni popotniški par – 1. del

Tokrat sem govorila s Tjašo in Hugom. Ona je Slovenka, on je Francoz. Začnimo z osnovami. Kdo sta? Kako sta se spoznala? Povejta nam svojo zgodbo.

Tjaša: Sem Tjaša. Študirala sem angleščino in francoščino. Po koncu študija sem šla na prakso Erasmus v Francijo, kjer sva se srečala po naključju. Bila ja zabava za noč čarovnic. On se je našemil, jaz ne. K njemu sem pristopila in začela z njim govoriti v francoščini. Odgovoril mi je v angleščini. Sprva sem nameravala ostati v Franciji pet mesecev, vendar sem tam dobila službo. Ostala sem dve leti.

Hugo: Nikoli si ne bi mislil, da bom pristal v Sloveniji. Dve leti me je prepričevala, da sva prišla sem. No, zdaj sem tukaj. Želel sem živeti na jugu Francije in tam še deskati. Načrti so se spremenili. Tjaša ne deska preveč rada, ampak upam, da si bo sčasoma premislila.

Brez česa ne moreta potovati?

Tjaša: S seboj imam vedno svoj zvezek, da lahko vanj zapišem zanimiva stvari, ki so se mi zgodile na poti, in anekdote ter zgodbe ljudi, ki sem jih srečala. Seveda tudi osnovne stvari, kot sta polnilec za telefon in mobitel. Prej malo preverim ciljno državo – njeno kulturo, jezik, znamenitosti, hrano.

Naredim si načrt, medtem ko je Hugo bolj spontan in ne razmišlja toliko vnaprej. Zdi se mi, da je to odlična kombinacija za skupno potovanje. Želim biti z glavo in srcem na poti, tako da vem, kaj se dogaja okoli mene in v meni. Njegov motiv je bolj sprostitev. Tudi raziskuje rad.

Hugo: Resnično nimam veliko stvari s seboj, ko potujem. Niti jih ne potrebujem in sem tako bolj prilagodljiv.

Če bi lahko plavala z delfini ali se potapljala z morskimi psi, kaj bi izbrala?

Tjaša: Recimo potapljanje z morskimi psi. V Cancunu v Mehiki sva videla kitovce. Niso nevarni, kar je v redu. V nasprotnem primeru bi jih morala opazovati iz kletke. Neverjetna izkušnja je bila tudi plavanje v vodi s planktonom, ki se sveti. Lastnost takšnih organizmov se imenuje bioluminiscenca. V temi je to prav neverjeten prizor.

Hugo: Oboje mi zveni dobro. Mogoče bi izbral jahanje delfina, obkroženega z morskimi psi. Delfini se na prvi pogled zdijo lepi, morski psi pa strašljivi.

Oba sta za zdaj v Sloveniji. Toda zanima me ... Tjaša, predvidevam, da si že bila v Franciji? Kako jo vidiš? Kaj se lahko naučimo od tamkajšnjih ljudi in morda to implementiramo v Sloveniji?

Tjaša: Morali bi se nekoliko upočasniti, ceniti prijateljstva, ki jih imamo, in spiti kozarec vina, ne pa ves čas le varčevati z denarjem. Francozi znajo uživati v življenju. Slovenci bi samo delali in delali. Včasih ne znamo ceniti majhnih stvari. Res je, da ne jemo toliko smrdljivega sira kot oni, hehe.

V preteklosti si nisem vzela časa za sprostitev. Počutila sem se krivo, če sem si kupila kaj lepega. V Franciji se je precej enostavno iti zvečer ven zabavat s prijatelji. V Sloveniji pa tako dolgo traja, preden se sploh dogovorimo, ali bomo šli skupaj, kam, kdaj in tako naprej. Poleg tega v Franciji ljudje pijejo alkohol tudi med tednom po službi, ko se srečajo, medtem ko v Sloveniji ljudje tega ne počnejo ravno. Največji izgovor je služba naslednji dan.

Če nadaljujem, ko je Hugo začel delati v podjetju v Sloveniji, se je predstavil ter pozdravil in se rokoval z vsakim sodelavcem na svojem oddelku. Lepo se je na že na začetku počutiti dobrodošlega. Se ti ne zdi?

V Sloveniji ljudje zabav ne prirejajo tako pogosto, v Franciji pa jih. Tam tudi strežejo hrano, vino in šampanjec. Ko sem živela in delala v Franciji, so me obkrožali ljudje iz vseh slojev življenja in iz različnih držav. Vsi so bili dokaj odprtega duha.

To vprašanje je bolj za Huga. Kaj ti je v Tjašini domovini najbolj všeč in kaj ne najbolj? Katero hrano iz svoje domače države najbolj pogrešaš? Jo morda Tjaša pripravi zate?

Tjaša: Oba pogrešava francosko hrano. Večerja je najpomembnejši obrok v Franciji. V Sloveniji nimamo navade, da bi ob večerji spili kozarec vina. Tudi dijonsko gorčico pogrešava. Hugo namreč prihaja ravno iz mesta Dijon.

On pogreša tudi tržnico. Da bi bila naša večja, kot je recimo tam. Tu, v Ljubljani, je precej majhna in ni veliko izbire. Potem pogrešava tudi francoske pekarne. Resnično jih ne moreš primerjati z našimi. Tam je veliko večja raznolikost. Ob nedeljah zjutraj sva bila tam na lovu za sveže pečenimi bagetami in klobasami. Seveda sem, ko sva živela v Franciji, zelo pogrešala slovensko hrano.

Hugo: Tu so mi všeč gore. V Franciji so zame drugačne. Čeprav so za Tjašo iste. Rad imam reko Sočo in gora Velika Baba mi je bila zanimiva. Nisem velik ljubitelj slovenske hrane, čeprav imate dobre sladice. Kadar jeste, namenjate manj pozornosti hrani kot mi, zato v njej manj uživate, se mi zdi.

Pogrešam francosko vino in sir. Pri tem v Sloveniji ni toliko izbire. Tu tudi postavite rdeče vino v hladilnik, kar je zame nesprejemljivo. Posledica tega je, da med pitjem ne čutite njegovega pravega polnega okusa. V Franciji jemo tudi topljeni sir. Od sirov imam najraje Comté. S staranjem razvije močan vonj in neverjeten okus. Manjkajo mi tudi družina in prijatelji. Zdaj počitnice preživljava v Franciji. Ko sva živela tam, sva na dopust šla v Slovenijo.

Kako vaju skupaj vidita vajini družini?

Tjaša: Moja mama ne zna angleško in ne francosko, zato težko govori več s Hugom. On tukaj govori angleško. Tudi pri svojem delu, saj dela v mednarodnem podjetju. To, da je Francoz, je samo plus. Ljudem se namreč zdi bolj zanimiv. Ko sva v mojem rodnem kraju (Murska Sobota), je nekoliko izgubljen, saj ne razume veliko. No, saj celo velik del Slovencev ne razume tega narečja, hehe.

Kar pa se tiče kulturnih razlik, pa tu in tam dobiva nekaj komentarjev in razberem lahko izraze na obrazih ljudi, ki naju ne obravnavajo enako. Stereotipi pač.
V Mehiki so naju vprašali, od kod sva. Ko je dejal, da je iz Francije, jaz pa iz Slovenije, so bili nad Francijo vsi tako navdušeni. Najprej so pomislili na Pariz, ki je res »vau«. Kar zadeva Slovenijo, sem lahko z njihovih obrazov razbrala, da niso vedeli, kje je in so si verjetno predstavljali, da gre mogoče kakšno stvar, povezano z Rusijo.

Hugo: Ko je mama videla, da bi rad šel v Slovenijo, je upala, da bo tukaj vse ok. Bila je prestrašena, da mogoče ne bom našel dela. Pogreša me, vendar je sprejela mojo odločitev.

Se nadaljuje …