Mestno dekle v škotskem visokogorju

V tem članku bi z vami rada delila nekaj krajev in izkušenj, zaradi katerih bo moje potovanje v Oban ostala ena mojih največjih pustolovščin.

Prostovoljska izkušnja

Kot stereotipično meščansko dekle sem se z dvema kovčkoma, ki sta seveda pokala po šivih, odpravila na pot. Znašla sem se v prisrčnem mestu, ki je že izgledalo zelo domače. Oban je majhno mestece, v galščini pomeni »little bay« oziroma majhen zaliv, kar je zelo primerno, saj se nahaja ob prečudovitem zalivu. Popoln je za oddih od vsakdanjega življenja, saj je s svojim malomeščanskim šarmom in neskončnimi možnostmi za športne aktivnosti idealna lokacija.

Jaz sem imela srečo, da sem bila nameščena v youth hostlu Oban, kjer je vzdušje zelo domače. Hostel je zelo prijetno opremljen, s sobo za branje in jedilnico ter kuhinjo s pogledom na zaliv. Najbolj me je presenetilo, da so vrata odprta vsem, tudi psom. Prosti čas so nam pogosto krajšali ljubljenčki.

Moj večer v lokalnem pubu

Škoti imajo seveda, kot Angleži, zelo razvito kulturo pubov. Domačini in turisti se po napornem dnevu zberejo v baru ob pivu ter se sprostijo ob pogovoru in igranju biljarda. Na nek povprečen deževen dan sem se iz trgovine vračala v hostel, ko me je prijazen gospod povabil na pivo. Odločila sem se, da nič ne tvegam, saj je bilo v pubu veliko drugih ljudi, zato sva skupaj naročila. Preden sem se zavedela, že sem sedela za mizo z lokalno žensko »shinty« ekipo. Shinty je škotski hokej, ki je zelo priljubljen. Ženske se po opravljenih službah zbirajo na treningih in tekmujejo na državnih tekmovanjih. Njihove zgodbe o pijanih prijateljskih igrah in nasilju, ki se ga izsledi pri igri, so me navdušile. Tisti dan sem domov odšla z glavo, polno zgodb od domačinov in znanja o novem športu. Druženje z domačini je bil daleč najboljši del celotnega potovanja.

Mokra kot miš

Na nek dolgočasen sobotni dan sem se odločila, da se odpravim raziskovat. Oblekla sem svojo najdebelejšo trenirko, debele nogavice, usnjeno jakno in tanko vetrovko ter obula svoje »piščančke« in se odpravila na otok Kerrera. Brala sem o tem prečudovitem otoku, kjer te »Gylen Castle circuit« vodi naokoli celotnega otoka. Pot naj bi bila obkrožena s prelepo naravo in prečudovito čajnico. Grad je bil zgrajen v 16. stoletju, zaradi pomanjkanja vode (ironično) znotraj gradu pa so ga morali prvotni lastniki zapustiti.

Hitro sem ugotovila, da usnjena jakna in vetrovka ne zadržita škotskega dežja, in se odpravila nazaj. Večino svoje poti sem prečepela v skednju, kjer sem čakala na trajekt. Na poti pa mi je uspelo spoznati 5 od 35 prebivalcev otoka; vsi so bili zelo prijazni in vsem se je zdela moja osuplost nad količino dežja neizmerno smešna.

Mestni kino

V mestu se nahaja prečudovit majhen kino, ki ga v celoti financira prebivalstvo Obana. Leta 2010 se je žal zaprl edini kino, ki so ga imeli prebivalci, in kar naenkrat so bili soočeni z realnostjo, da je najbližji kino oddaljen 100 milj (160 kilometrov). Tako se je majhna skupina posameznikov odločila, da bo to popravila, in podpora ostalih prebivalcev je bila tako izjemna kot tudi nepričakovana. Kolektivno so kupili kino, ki s pomočjo posameznikov in različnih dobrodelnosti še danes obratuje. V kinu se trudijo zaposlovati in dajati možnost zaslužka predvsem mladim, ki rabijo denar za študij.

Moja pot se je žal morala končati predčasno, vendar se nameravam vrniti. Mesto in njegovi prebivalci imajo šarm, ki prevzame vsakogar. Vsem, ki imajo pustolovsko žilico in željo po spoznavanju zanimivih in odprtih ljudi, bi obisk iskreno priporočala.

Sara Rozman Atelsek