Z avtodomom po čarobni Korziki

Neža, zaupaj nam, kako te je priklical raziskovalni duh?

Potovanja me spremljajo že od majhnega. Z družino smo, ko sem bila še dojenček, večinoma hodili na Hrvaško, kasneje pa smo se pridružili avtodomarjem in tako smo začeli raziskovati nove kotičke sveta. Potovanja so resnično globoko zasidrana v meni. Vsa raziskovanja ter spoznavanje nove kulture, skritih kotičkov in neskončnih peščenih plaž me resnično osrečujejo. Lahko bi rekla »en velik hvala« staršem, da so mi pokazali ta čaroben svet potovanj.

Ker večinoma potujem z avtodomom ali manjšim kombijem, se na letalih ne pojavim pogosto. Ko pa se, čutim prijetno vznemirjenje. Ne bi rekla, da je to strah.

Katere države in destinacije si že obiskala in katere si želiš v prihodnje?

Meni najljubša je sosednja Italija, kjer sem obiskala pokrajino Toskano in njej pripadajoča mesta (Firence, Piso itd.). Ena izmed najlepših destinacij je Cinque Terre. To so prelepe in pristne italijanske obmorske vasice. Malo bližje domu, a vseeno zelo odlična lokacija je Gardsko jezero. Za vse ljubitelje hribov pa so tu seveda Dolomiti.

Poleg Italije obožujem Španijo. Ta ima prav posebno mesto v mojem srcu, saj je bila Ibiza lokacija mojega prvega evropskega prvenstva v dolgem triatlonu. Leto kasneje sva s partnerjem obiskala biser, imenovan Majorka. Tudi Portugalska (mesto Porto in vasica Mindelo) je vredna obiska. Tam sva bila lansko leto, tik pred začetkom zadnje karantene.

Obiskala sem še seveda vse naše sosednje države (Avstrijo, Hrvaško, Madžarsko), Francijo (Korziko, Pariz), Veliko Britanijo (London), Nemčijo in nekaj držav Balkana. Med vikendi precej rada potujem tudi po naši Sloveniji. Velika želja je obiskati Ameriko. Nekaj mest in narodne parke. Verjamem, da bo tudi za to enkrat prišel pravi čas.

Kako poteka načrtovanje potovanja?

Potovanje si organiziram sama oziroma s skupnimi močmi z Blažem. Nikoli ne izberem agencije, ker menim, da je čar potovanja ravno načrtovanje, branje popotniških blogov in konec koncev tudi nekaj improvizacije na potovanju. Po navadi imava nek okviren načrt tega, kar si res želiva ogledati in v katero smer bo potekala najina pot, to pa je tudi vse. Spontano.

Potujem skupaj s partnerjem Blažem. Velikokrat pa se pridruživa tudi mojim staršem ali pa vikend oddih preživimo s prijatelji avtodomarji.

Kako te je pot zanesla na Korziko?

To je tudi zanimiva prigoda. Najin načrt je bil obisk Dolomitov in predvsem mesta Livigno, nakar smo nekega lepega popoldneva nekje na plaži na otoku Krku razpravljali s prijateljem, ki je omenil Korziko. Blažu so se oči kar zasvetile in takoj mi je bilo jasno, da to pomeni spremembo načrta. In tako sva se čisto po naključju odločila za Korziko. Teden dni kasneje sva rezervirala trajekt, naredila okviren načrt, kam bova sploh šla, in tako sva se odpravila bolj kot ne v neznano.

Korzika je še precej divja. Sicer je polna turistov (midva sva imela srečo zaradi korone, ki je odgnala veliko popotnikov), a vseeno še precej pristna. Recimo takšna, kot je bila Hrvaška pred 20 leti. Precej je hribovita in zato zelo primerna za pohodnike. Torej, ogledala sva si celoten otok – od mesta Bastia sva šla po zahodni strani otoka in vmes v središče Korzike, naprej čisto do juga in po vzhodni strani nazaj do mesta Bastia. Ogledala sva si nekaj največjih mest in obiskala precej lepih, dolgih peščenih plaž. Ker je Korzika precej znana po svojih hribih (87 % otoka prekriva hribovit svet), sva obiskala tudi najbolj znani jezeri Lac de Melu in Lac de Capitellu. Obiskala sva najjužnejšo točko Korzike, mesto Bonifacio in še in še.

Potovala sva s svojim caddyjem, ki je glavna zvezda bloga Caddy Adventures (malo za hec, malo za res [smeh]). Spala sva v kampih, nekajkrat pa tudi kar na plaži, saj je Korzika kot nekakšen raj za divje kampiranje. Torej, najin caddy je predelan v mini avtodom, v katerem so kakovostna postelja, majhna kuhinja, prostor za hladilnik in predali za prtljago. Imava vse, kar imajo veliki (smeh).

Velikokrat rečem, da je Korzika gora sredi morja ali pa kraj, kjer se krave in prašiči prosto sprehajajo po cesti. To sta verjetno tudi dve stvari, ki naju bosta vedno spominjali na Korziko.

Si poskusila kakšno tradicionalno jed? Kakšna se ti je zdela?

Seveda. Poskusila sva tamkajšnje vino, suhe mesnine in sire. Bili so odlični! Poleg tega sva ugotovila, da je tradicionalna hrana na Korziki pica. Res čisto, ampak prav zares čisto v vsakem kampu je picerija. Seveda se nisva uprla. Mimogrede, najboljšo pico sva jedla v kampu Paduella v mestu Calvi. Na vsakem drugem koraku pa lahko zaslediš tudi pečeno kokoš. Tudi to sva seveda poskusila.

Kakšno je življenje avtodomarja?

Zdi se mi, da se je avtodomarstvo v zadnjih letih precej razpaslo. Sploh pa sedaj v času covida, saj bo to zagotovo ena izmed varnejših oblik dopustovanja. Vseeno pa mislim, da avtodomarstvo ni za vsakogar, saj je že nakup avtodoma lahko velik finančni zalogaj. Poleg tega veliko prispeva še vzdrževanje in na koncu tudi vsa potovanja. Če imaš avtodom, ga moraš tudi izkoristiti. Res je, da je kampiranje precej cenovno ugodno pred sezono in po njej. Če pa si želiš dopustovanja pri naših južnih sosedih, bo dopust kaj hitro postal precej drag. Bivanje v avtodomu je z bivanjem v notranjem bivalnem prostoru nesmiselno primerjati. To sta dva popolnoma drugačna načina dopustovanja oziroma načina življenja. Če bi se zelo potrudila, bi seveda rekla, da ni primerjave tudi zato, ker ni notranje nastanitve, ki bi ponudila pristen vonj borovcev in pomirjujoč zvok morja pred spanjem.

Tudi midva z Blažem sva del avtodomarske družine. Letos je 12 let, odkar sem tudi sama z družino pripotovala v svet avtodomarstva. Ko si enkrat tukaj, ni poti nazaj. Preprosto se te pustolovski duh tako močno drži in ta svet potovanja in odkrivanja novih kotičkov se zasidra globoko v tvoje življenje. In tako sem tudi Blaža popeljala v svet potovanja. Kasneje sva na enem izmed vikend oddihov zagledala caddyja, ki se je spremenil v mini avtodom. Bila je ljubezen na prvi pogled. Šla sva na lov za caddyjem ter dala skozi nekaj mesecev predelave in tako je naša družina prišla v svet avtodomarjev. Mislim, da smo na nek način potujoči nomadi. Definitivno ne smeš biti preveč navezan na svoj dom. Biti moraš sproščen, prilagodljiv in seveda mora svet potovanja biti tvoja prioriteta. Biti moraš precej iznajdljiv, saj se na poti velikokrat, da ne rečem skoraj vedno, pripetijo nepričakovane ovire, ki se kaj kmalu prelevijo v precej smešne prigode. Biti avtodomar je način življenja in ne pomeni samo čakanja na glavni dopust, ampak spontanost in uživanje v vsakem trenutku, ki ti ga ponudi življenje. Vsakemu začetniku, ki ga svet avtodomarjev precej mika, bi svetovala, naj se prepusti. Naj poskusi in kaj hitro bo ugotovil, ali je ta način življenja primeren zanj.

Si na poti doživela kakšno smešno dogodivščino?

Smešne dogodivščine se nama vedno dogajajo prav na vsakem potovanju. Neprijetnosti in drugih prigod je bilo seveda veliko. Parkrat sva ostala brez kampa, Blažu je sredi kolesarjenja dva dni zapored počila zračnica in cesto so nama zaprle prostoživeče krave, ki se prav nič niso dale motiti. Na poti do Korzike niti pomislila nisva, da je med vožnjo s trajektom prepovedan vstop v avtomobile. Tako sva ostala brez hrane in pijače (ki sva jo seveda imela pripravljeno) cele štiri ure vožnje do Korzike (odlična poteza). Po slabi polovici leta sva dobila tudi kazen za napačno parkiranje v mestu Pisa, ki sva si ga ogledala pred vkrcanjem na trajekt. Prigod je res veliko, ampak saj to je čar potovanja, mar ne?