Potepanje po Budimpešti

Dolgočasno pokrajino z le tu in tam poseljenimi hiškami dobre štiri ure po prestopu meje zamenja gosto poseljeno mesto. Budim! Končno smo na cilju. Na predzadnji postaji zapustimo vlak in se po tekočih stopnicah spustimo do podzemne železnice, ki nas pripelje neposredno do hostla. Hostel v petem nadstropju stare meščanske vile se na prvi pogled zdi neprijeten, a se vtis popravi, ko zagledamo svoj majhen, a nadvse simpatičen apartma, ki nas bo naslednje tri noči gostil. Da vstopimo v pošastno, staro dvigalo, smo se odločile šele naslednji večer, ko so bila naša telesa tako utrujena od celodnevnega raziskovanja, da smo se odločile, da raje obtičimo v dvigalu, kot prehodimo še neskončno število stopnic do petega nadstropja. 

Ravninska Pešta na vzhodnem bregu Donave jemlje sapo. Zlasti z najsijajnejšo neogotsko stavbu na svetu, ki se nahaja ob Donavi. Dih jemajoči parlament je svoja vrata odprl leta 1902 po več desetletjih gradnje in je bil takrat največja tovrstna stavba, danes pa je tretji največji v Evropi (za Reichstagom in Westminsterjem). Parlament, ki v dolžino meri 268 m, v širino pa 123 m, s svojimi stolpiči, križno-rebratimi oboki, zunanjimi oporniki, fialami (zašiljenimi zaključki) in krogovičjem (geometrijskimimi vzorci), arhitekturno in likovno poudarjenimi vhodi, natančno asimetrijo in 96 metrov visoko kupolo je sanjsko poslopje, ki si ga ogleda vsak turist. Ogled notranjosti je možen le v vodenih skupinah v času, ko parlament ne zaseda. Čeprav je zadnji ogled na vrsti ob 15. uri, me pa smo bile tam več kot uro prej, smo ostale brez vstopnic, saj so vse za tisti dan že prodali. Če vam uspe kupiti vstopnico, ne pozabite pokazati študentske izkaznice in uporabiti popusta. 

To dokazujejo veliki trgi, široke avenije in secesijska arhitektura. Tu najdemo veliko pomembnih stavb, med katerimi izstopajo bazilika sv. Štefana, Državna operna hiša, gledališče Operetta, največja sinagoga v Evropi, hiša Franza Liszta, ki je danes preurejena v muzej. Če želite začutiti pravi utrip mesta, prehodite ulico Vaci utca, ki je preprosto povedano »srce in duša Budimpešte«. Ulica živi podnevi in ponoči. Sprehod po promenadi nudi pogled na sijajno arhitekturo uličnih zgradb, sedeže prestižnih podjetij, saj je ulica trgovsko središče mesta, ter trgovine, kavarne in lokale, ob katerih se nosnim brbončicam ob toliko različnih vonjev, ki prihajajo iz restavracij, zmeša. V teh restavracijah vam bodo družbo ob večerji delale svečke in glasbeniki, le streljaj stran pa vas na večerjo vabijo ponudniki hitre prehrane s slikami slastnih hamburgerjev v izložbenih oknih. Izza zamegljenega okna pa vas senca migajočega telesca postavne mladenke vabi, da obiščete nočni klub. Nekaj ulic proč se nahaja Andrassy bulevar, ki vas pripelje do vhodnih vrat Državne operne hiše, ki s svojim pročeljem, glavnim vhodom in preddverjem opomni na aristokratske čase. Stebrišča, balkoni in lože na pročelju so videti veličastno. Ob vhodnih vratih te neorenesančne umetnine nas pozdravita Liszt in Erkel, dva velika skladateljska mojstra, in povabita do vhodnih vrat, kjer poslikan strop in arhitekturno okrasje zavrtita čas dve stoletji nazaj in zazdi se, da so aristokrati ravnokar zapustili svoje kočije in se mimo vas odpravijo na premiero nove opere. Notranjost opere prikazuje bahaštvo in razkošje, ki si ga je možno ogledati le kot udeleženec operne predstave ali vodenega ogleda. Le streljaj stran se nahaja gledališče Operetta, v katerem že od leta 1898 uprizarjajo enodejanke. Pred stavbo je park s klopcami, ki vabijo, da posediš na njih, se ozreš po prijetni aveniji, pokramljaš z Emmerichom Kálmánom, predstavnikom dunajske operete prejšnjega stoletja, in občuduješ fontano. 

Legenda pravi, da se je obupani kralj Béla IV. (živel je v 13. stoletju) zaobljubil, da bo Bogu podaril svojo hčer, če se Mongoli ne bodo nikoli več vrnili v mesto. Svojo 9-letno hčer Margit je res poslal v samostan na otok, kjer je živela do smrti, Mongoli pa se niso nikoli več vrnili v mesto. Danes je otok, poimenovan po kraljevi hčeri, zelena oaza sredi betonske džungle Budimpešte, in privablja mnoge turiste in domačine. Domačini otok uporabljajo v rekreacijske namene, turisti pa občudujejo naravo, rastlinje in ostanke dominikanskega samostana ter frančiškanske cerkve. Miru in tišine danes zaradi številnih obiskovalcev več ne gre užiti, se pa je vseeno prijetno sprehoditi med cvetličnimi nasadi, fontanami in urejenimi pešpotmi in opazovati ljudi.

Izvirnost in domišljija lastnikov lokalov v Budimpešti ne pozna meja. Večerni sprehod po ulicah vabi v najbolj odštekane in izvirne lokale, v katerih sediš v pravi konjušnici in piješ pivo ali sediš na motorju namesto na barskem stolu, na stenah okrog tebe pa visijo »havbe«, ali sediš ob točilnemu pultu, nad tabo pa visijo svinčniki, ravnila in geotrikotniki v precej povečanem merilu. Posebno doživetje so tudi nočni klubi oziroma t. i. »ruševinski pubi«, ki so se začeli pojavljati leta 2001, danes pa takšnih klubov ne manjka. Le nekaj minut stran od ulice Andrassy najdemo klub, ki je videti kot izpraznjena stanovanjska hiša z velikim atrijem v sredini. Po ozkih stopnicah, na katerih se je komaj možno umakniti drugim obiskovalcem, se spuščamo v kletne prostore, v katerih vladajo zatohel vonj in rap melodije. V pritličju osrednji prostor zavzema velik točilni pult in manjše sobe, v katerih lahko v dokaj znosnem hrupu še poklepetaš, v prvem nadstropju se nahajata dve ogromni sobi s plesiščema, v eni se vrti komerciala, druga poka po šivih od ljudi, ki se trejo na plesišču ob rock glasbi. S stropa visijo orjaške živali, od zlatega bika do prijazne sovice, ki jo kazi pošastna glava. 

Na vrh gričastega Budima se lahko podate peš po urejeni poti, lahko pa se na vrh peljete z vzpenjačo (cena 3 EUR) in prihranite energijo za raziskovanje grajskega okrožja, v katerem so glavne mestne znamenitosti. Grajsko okrožje je bilo leta 1987 vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine. Če se odločite za vožnjo z vzpenjačo, vas bo ta pripeljala neposredno pred Kraljevo palačo oziroma grad, ki se dviga nad Budimpešto. Budimski grad je najprej sezidal Sigismund Luksemburški, povečal ga je Matija Korvin, Marija Terezija pa mu je dala podobo. Gre za več stavb, v katerih sta danes med drugim tudi Madžarska narodna galerija in Budimpeški muzej zgodovine. Streljaj stran je Sandorjev dvorec, uradna rezidenca madžarskega predsednika. Občudujete ga lahko le od zunaj, saj boste mimo varnostnikov v temnih suknjičih prišli le, če imate kakšen opravek pri predsedniku. Zame najlepša stavba v celotni prestolnici pa je bila Ribiška utrdba, malo pravljično mesto, ki nudi veličasten pogled na Donavo in Pešto ter se ponaša s čudovitimi stolpiči, odetimi v neoromanski slog. Trdnjava je bila zgrajena leta 1895 kot spomenik ribiškemu cehu, ki je v srednjem veku branil tukaj stoječe mestno obzidje. Ob Ribiški trdnjavi so Matijeva cerkev, Ulica lordov in znamenita Dunajska vrata, ki so včasih vodila iz Budima proti Dunaju.