Kdo je Zarja Kambič?

 

Sem Zarja Kambič, popotnica, novinarka, blogerka in raziskovalka. Pred tem sem vrsto let delala kot novinarka na TV Slovenija in še prej na časopisih, hkrati pa sem od nekdaj zelo rada potovala. Že od nekdaj sem želela združiti svoji dve največji strasti – novinarstvo in potovanja. Ker pa ob službi nisem mogla potovati več kot nekaj tednov na leto, kolikor imaš na voljo dopusta, sem se odločila za spremembo, ki bi mi omogočila življenjski slog popotnice in novinarke hkrati. Želela sem si popolno svobodo, da bi lahko potovala časovno neomejena, raziskovala, spoznavala nove ljudi iz različnih kultur ter delala z njimi intervjuje in pisala prispevke o obiskanih državah in njihovi kulturi. Zato sem se odločila narediti radikalni korak, dala odpoved in kupila enosmerno letalsko karto ter odpotovala na drug konec sveta. Brez posebnega načrta, kako dolgo bom ostala. Na koncu sem v tujini ostala kar tri leta, ne da bi se vmes vračala domov.

Od življenja sem si želela nekaj več. Želela sem si popolno svobodo, preizkušati se v novih stvareh, raziskovati drugačne kulture in si širiti obzorja. Potovanja so bila že prej moja strast, kadar sem lahko, sem občasno potovala in v preteklih letih prepotovala večino Evrope, obiskala Ameriko, Kubo in Azijo. A želela sem si biti svobodna, brez časovnih in drugih omejitev ter si vzeti čas za raziskovanje kultur, druženje z domačini in osvajanje novih veščin na različnih koncih sveta. To je bilo tako prelomno obdobje. Začela sem se zavedati, da imam za tak korak vse pogoje, saj še nimam družine, sem še mlada in imam še dovolj energije. Vedela sem, da če ne grem zdaj, ne bom šla nikoli več. Sedaj pa sploh ne želim prenehati s popotniškim načinom življenja (smeh).

Najprej sem šla v Nemčijo, od tam v Azijo in iz Azije na Novo Zelandijo, ki je bila recimo glavna destinacija, kjer sem ostala kar nekaj časa. 

 

Delala sem kot prostovoljka prek različnih organizacij, kot so Workaway, Woofing in podobno. Bila je super izkušnja, saj so Novozelandci zelo odprti in sproščeni ljudje. Znajo uživati življenje veliko bolj kot mi in tudi kvalitetno preživljajo prosti čas. Sicer so pridni in delavni, ampak niso pa karieristi. Svoj čas radi preživijo zunaj. Ljudje se ne obremenjujejo z modo, materialnimi dobrinami, velikokrat na cesti in v trgovinah srečaš domačine brez čevljev, ker radi hodijo bosi (smeh). Jaz sem tam raziskovala predvsem kulturo, veliko sem se družila z Maori in nekaj časa preživela tudi v Maorski vasi. Kot prostovoljka sem delala tudi v centru za ogrožene vrste novozelandskih ptic, kar je bila super izkušnja. Delala sem z različnimi vrstami ptic, med drugim tudi s kiviji in se veliko naučila. V centru pod strokovnim vodstvom skrbijo tudi za vzrejo mladičev, ko pa so ti že dovolj veliki in pripravljeni za samostojno življenje, jih spuščajo v naravo na območja, kjer jim najbolj grozi izumrtje. Njihova glavna naloga je torej skrb za ohranjanje ogroženih vrst. Kot prostovoljka sem delala tudi v sadovnjakih, v enem lokalu, recepciji hotela, hostla, pomagala pa sem tudi pri organizaciji TEDx konference, kjer sem spoznala veliko zanimivih gostov. 

Veliko ljudi je prepričanih, da za potovanje rabiš veliko denarja, a menim, da ni tako. Sama se še veliko učim, ampak ugotavljam, da se res da potovati zelo poceni. Recimo, če štopaš, in če živiš ter delaš pri domačinih v zameno za hrano in prenočitev ali uporabljaš Coushsurfing, potuješ skorajda zastonj. Potrebuješ sicer denar za letalske karte, a tudi te se da danes najti zelo ugodno. Res pa je, da se moraš precej angažirati ter se organizirati vnaprej. Recimo s Couchsurferji in gostitelji za prostovoljno delo se jaz dogovarjam v naprej. A glavni razlog, zakaj želim živeti z domačini, je spoznavanje njihove kulture in načina življenja. Na ta način si lahko vzamem tudi več časa za raziskovanje destinacije. Rada spoznavam ljudi iz drugih kultur, kako razmišljajo in kako živijo in rada postanem domačin. Pa tudi več odnesem od tega. 

 

Na Tongi na Pacifiku smo enkrat družno stopali s skupino prijateljev, saj smo cel dan preživeli na oddaljeni plaži na čisto drugem koncu otoka, med tem se je zmračilo in avtobusi niso več vozili. Nek domačin nas je, vseh sedem, nabasal v avto, dva sta sedela v prtljažniku, drugi pa na sedežih kot sardine (smeh). Drugače veliko štopam sama in takrat je pot sama po sebi že avantura. Greš v nove kraje, ne veš, kdo ti bo ustavil in kakšne zgodbe bos slišal. Večinoma imam pozitivne izkušnje, saj sem vedno delala to z mero zdrave pameti. Štopanje je zelo spontana stvar, in včasih se mi je zgodilo, da me je domačin peljal še na kak ogled ali na lokacije, ki jih verjetno sicer nikoli ne bi videla. Včasih ti celo ponudijo prenočišče. Večinoma so ljudje prijazni in odprti, moraš pa vedno malo pazit. 

Ja, tudi to se da! Sicer ni to tako dobesedno, da nastaviš palec in ti vsaka ladja ustavi, ampak greš v pristanišču od ene do druge jadrnice in sprašuješ, če potrebujejo pomoč pri delu v zameno za bivanje na jadrnici. Sploh pred zimo na Novi Zelandiji marsikoga vzamejo na krov, ko odjadrajo na Pacifik, na toplo. Z enim prijateljem nama je uspelo dobiti jadrnico, sicer sva bila oba brez izkušenj s takšnim delom, ampak če si vztrajen, se da. Jaz sem takrat sicer že imela karto za Tongo, kamor sem si zelo želela zaradi kitov, ker jih obožujem. Večkrat sem jih videla že na Novi Zelandiji, a tam jih lahko samo opazuješ. Na Tongi pa je dovoljeno tudi plavati z njimi, zato sem se odpravila najprej tja, ker sem si želela to doživeti. Jadrnici bi se pridružila na Fidžiju, tako smo se dogovorili.   

Ja, sem pravzaprav prva Slovenka, ki je delala kot vodička za plavanje s kiti. To je neverjetna zgodba! Na Tongo sem šla, ker so bile moje osebne sanje, da plavam s kiti. Kiti grbavci pridejo v tropsko morje pozimi iz Antarktike skotiti mladiče. In to je čas, ko domačini omogočajo plavanje s kiti. Po tem je Tonga tudi znana. Ob prihodu tja so mi domačini povedali, da sem prišla nekoliko prezgodaj, saj kiti šele prihajajo in jih še ni veliko. Rekli so mi, naj poskusim srečo na enem otoku, kjer je možno, da se bodo pojavili prej. Tako sem šla na ta otok, v center, kjer ponujajo plavanje s kiti in sem tam zaposlenemu povedala, kako močno si tega želim. Povedali so mi, da so ribiči zjutraj res videli kite, tako da če bo naslednji dan lepo vreme, lahko gremo z ladjico na morje in poskusimo srečo. Ker imam dolg jezik, sem vprašala tudi, če rabijo v centru pomoč in povedala, da sem novinarka, govorim več jezikov in imam veliko izkušenj dela v turizmu. Po pogovoru z lastnikom te dejavnosti, sem, kljub temu da nisem biologinja in nimam izkušenj s kiti, dobila delo kot prostovoljka pri njih. Najprej so me uporabili kot fotografinjo in PR ter me hkrati urili za vodičko za plavanje s kiti, nato pa sem počela prav to.

Celo sezono, kar je 5 mesecev, to je bil tudi pogoj. Zato sem pred začetkom tudi odpovedala potovanje z jadrnico.

 

Ja to je pa neopisljivo. Ko se gledaš s kitom iz oči v oči, je nekaj neverjetnega. Dokler nisi s tem bitjem v vodi, se ne zavedaš, kako mogočna žival je to. Ima 16 metrov in 40 ton, ampak je izjemno nežen velikan. Če je razpoložen, bo celo ponavljal gibe za tabo, delal piruete in skakal iz vode. Res neverjetno!  Sploh mladički, ki so zelo radovedni. Glavna naloga nas, vodičev je bila, da smo obiskovalce izobraževali, da pridejo na Tongo kiti s posebnim poslanstvom – da skotijo mladiče in zato jih ne smemo kakorkoli ogrožat ali preganjat. Že to, da jih lahko z ladje opazujemo na odprtem morju, je privilegij. Popolnoma svobodna volja kita je, če nam dovoli, da plavamo z njim ali ne. Če tega ne želi, odplava stran.

Ko potujem, opravljam tudi svoj poklic novinarke, snemam intervjuje z zanimivimi domačini, popotniki in pišem članke. Imam že Facebook stran, Instagram in Youtube kanal, vse z istim imenom – In Zarja’s backpack. V izgradnji pa je še spletna stran v slovenskem in angleškem jeziku, kjer bodo objavljeni vsi intervjuji, videi, fotografije in članki. Zbiram tudi kuharske recepte, a le za jedi, ki so jih domačini pripravili zase (ne v restavraciji) in sem jih poizkusila in bila zraven pri kuhanju. Tudi to bo na spletni strani. 

 

Res je, po treh letih sem bila sedaj prvič malo doma, dalje pa grem že maja, in sicer na Aljasko, potem pa v Kanado. Rada bi našla zanimive domačine, predvsem Indijance in ljudi, ki vzrejajo haskije. Takrat bo tudi čas, ko se prebujajo medvedi in drstijo lososi in upam, da bom videla, kako jih medvedi lovijo.

Ta tri leta sem živela v zelo sproščenem okolju, med izjemno sproščenimi ljudmi, sploh na Tongi. Navadila sem se na drugačen življenjski stil. Naučila sem se živeti brez pitne vode, hladilnika ... Že v Londonu, kjer sem prestopala, doživela nekakšen kulturni šok – gneča, hitenje, množična potrošnja. Spraševala sem se, zakaj človek sploh vse to potrebuje. Vse, kar jaz potrebujem, lahko spravim v nahrbtnik, lažji od 15 kilogramov. Ko sem prišla v Slovenijo, sem opazila, kako ljudje radi jamrajo. Toliko časa me ni bilo, da je bilo to še bolj očitno. Ko spoznaš toliko ljudi po svetu, vidiš, da gre marsikomu še veliko slabše kot ljudem v Sloveniji in žal se tega premalo zavedamo. 

 

Zato, ker ti da širino, odpre obzorja, razbije predsodke o neznanem in nevarnosti. Ko potuješ in odkrivaš, se obogatiš. V par mesecih lahko doživiš, izkusiš in se naučiš veliko več kot prej v par letih. Da ti možnost medkulturnega dialoga in iznajdljivosti, prilagodljivosti. Pridobiš ogromno veščin in lastnosti. Res priporočam vsakomur!