Po SSKJ je predsodek negativen, odklonilen odnos do koga ali česa, neodvisen od izkustva. Ko k temu dodamo še kanček neznanja in posploševanja pa lahko pridemo do čudne mešanice, ki je na koncu lahko diametralno nasprotna od resnice. Mark Twain je nekoč zapisal, da je potovanje usodno za predsodke, fanatizem in ozkoglednost ter, da široki, celoviti, velikodušni pogledi ljudi preprosto ne morejo biti pridobljeni z »vegetiranjem« na enem majhnem koncu sveta.
Zagotovo je Iran ena tistih držav, ki je povezana s precej neosnovanimi predsodki, zato je potovanje v Iran toliko večje presenečenje, saj se predsodki razblinjajo eden za drugim.
Iran je velika država, velikosti preko 1,5 milijona kvadratnih kilometrov in je tako 18. največja država na svetu; s skoraj 83 milijoni prebivalcev pa je po številu prebivalcev še dve mesti višje, na 16. mestu. K tej suhoparni statistiki je seveda potrebno dodati bogato zgodovino, značilno arhitekturo, naravna bogastva in kmalu pridemo do odločitve: "gremo v Iran".
Če se zgodovinarji ne morejo zediniti, kdaj so Iran naselili prvi naseljenci (še v času neolitika), je jasno, da so prva sodobna naselja nastala sredi tretjega tisočletja pred našim štetje v Elamu (sedaj provinci Khuzestan). Temu je sledilo Medijsko cesarstvo in Ahemenidsko Perzijsko cesarstvo, ki ga zaključi Aleksander Makedonski in ni čudno, da ga v Iranu ne imenujejo Aleksander Veliki, ampak Aleksander Uničevalec. Aleksander je namreč popolnoma uničil Persopolis, simbol Ahemenidskega Perzijskega cesarstva. Helenističnemu obdobju (330–150 pr. n. št) sledi Partsko cesarstvo (150 pr. n. št.–226) in Sasanidsko cesarstvo (226–650). Srednji vek je najprej obeležila arabska oblast in prihod Islama (650–1037) ter turška in mongolska oblast do leta 1500. Sledi obdobje Safavidov (1500–1722) in za safavidsko oblast šiitska inačica islama postane uradna vera v cesarstvu. Iran postane največja šiitska država v muslimanskem svetu, kar je še danes. Po vojni z ruskim in osmanskim cesarstvom leta 1722 sledi daljše obdobje stabilnosti z vladavino Kadžarske dinastije (1785–1925), čeprav leta 1907 Rusija in Anglija razdelita Iran na ekonomske cone. Leta 1925 šah Reza Pahlavi ustanovi novo dinastijo, začne modernizacijo Irana in med 2. svetovno vojno proglasi nevtralnost. A že ko zavrne izgon nemških inženirjev, ki jih imajo Rusi in Angleži za vohune, ga leta 1941 izženejo in na njegovo mesto postavijo sina Mohameda Rezo Pahlavija, ki tudi po 2. svetovni vojni nadaljuje z modernizacijo. Po večmesečnih demonstracijah proti njegovemu režimu, Mohamed Reza Pahlavi zapusti Iran 16. 1. 1979, 1. februarja istega leta pa se po 15 letnem izgnanstvu vrne v domovino Ruholah Homeini, ki 11. februarja 1979 razglasi konec monarhije in vzpostavi prehodno oblast, današnja ureditev pa bazira na ustavi iz istega leta 1971, ki se imenuje Qānun-e Asasi (Osnovni zakon). Predsednika republike, poslance in člane Sveta strokovnjakov (Majles - e Khoebregan) izbirajo vsi starejši od 18 let na splošnih volitvah.
Prebrano je verjetno najkrajša zgodovina Irana od pradavnine do danes. Za vse, ki vas zanima več, je na spletu več kot dovolj zanesljivih virov, kjer lahko dodobra spoznate zgodovino Irana. V nadaljevanju bom predstavil najbolj priljubljeno turo po Iranu, ki jo mnogi vodiči omenjajo kot "Klasično turo" ali "Po stopinjah imperija". Pa stopimo po stopinjah imperija.
Pred odhodom v Iran lahko (ni pa nujno) uredite turistični vizum na Veleposlaništvu Islamske Republike Iran v Ljubljani. To vam bo prihranilo nekaj čakanja pri urejanju vize na letališču, kjer jo lahko pridobijo državljani vseh evropskih držav, razen državljanov Velike Britanije. Z urejeno vizo samo pristopite k mejnemu policistu, ki vam z žigom v potni list izreče dobrodošlico v Iran, poberete svojo prtljago in čez carinsko kontrolo vstopite v letališko poslopje. Ne glede na to, da je Iran izjemno odprt in se razvija v turističnem smislu, pa še zmerom veljajo določena pravila oblačenja. Za pripadnice nežnejšega spola so potrebni dolgi rokavi, dolge hlače ali krilo ter naglavna ruta, ki pokriva vsaj del las, za moške pa so potrebne zgolj dolge hlače, rokavi pa so lahko tudi krati, samo da so.
Klasični itinerar, ki vodi po stopinjah imperija, zajema zgodovinsko pomembne kraje kot so Shiraz, Persopolis, Isfahan, Yazd, Kashan, Meybod, vasici Abyaneh in Kharanaq, Zoroastrski sveti kraj Chak Chak in seveda prestolnico Teheran. Med vsemi večjimi kraji obstajajo odlične avtobusne povezave, "VIP avtobusi" pa so dovolj prostorni tudi za nočno vožnjo po sodobnih avtocestah. Med mesti je urejen tudi železniški promet, vendar je nekoliko manj povezav kot z avtobusi. Med vsemi večjimi mesti in Teheranom pa so tudi zelo dobre, ugodne in pogoste letalske povezave. Seveda je možnih precej kombinacij, a najbolj smiselno je pot začeti v Teheranu in zaključiti v Shirazu ali obratno. V tem primeru je seveda smiselno pot od Shiraza do Teherana opraviti v eni smer,i v enem kosu, v drugi smeri pa obiskati vse navedene kraje. Za premik iz Teherana do Shiraza ali obratno je še najbolj smiselno uporabiti letalsko povezavo, čeprav mnogo popotnikov premaga to razdaljo v eni noči na avtobusu ali vlaku.
Iz Teherana čez Kashan in Abyaneh do Isfahana
V kolikor na teheranskem letališču pristanete v jutranjih urah je to najboljši uvod v Iran, saj se boste v objemu zgodovine in narave izognili teheranskemu prometnemu kaosu in se nanj počasi navajali v manjših milijonskih mestih kot sta Isfahan in Shiraz. Za razliko od prometnega kaosa v Teheranu je vožnja po avtocesti prava sprostitev, predvsem po zaslugi izjemno pogostih stacionarnih radarjev in policijskih kontrol, ki zagotavljajo umirjen promet in spoštovanje omejitve hitrosti 120 km/h. Po dveh urah vožnje se že znajdemo v mestu Kashan z 275.000 prebivalci in kar nekaj znamenitostmi, med katerimi so tudi takšne, ki jih je UNESCO uvrstil na seznam svetovne dediščine. Vseh zanimivosti v Kashanu je vsaj za en poln dan, v kolikor pa boste Kashanu namenili le nekaj ur, se je smiselno odločiti za najbolj markantne. Ne glede na to, da vas čakata v Isfahanu in Shirazu neprimerno večja in bolj znana bazarja, je bazar v Kashanu odličen prvi stik z Iranom. Bazar je ravno dovolj velik, da najdete kar iščete in dovolj majhen, da se ne izgubite.
Ko se bazarja naveličate je čas za najpomembnejše kulturne spomenike kot so Khan-e Ameriha, ki je najbolj znana in najrazkošnejša med obnovljenimi tradicionalnimi hišami, saj se s sedmimi dvorišči razprostira na več kot 9.000 kvadratnih metrih. Končno velikost je dosegla po razširitvi, saj je bila Agi Amerju, kashanskemu guvernerju in bogatašu, osnovna hiša "nekoliko" premajhna. Ko je bila konec 18. stoletja dokončana je bila tudi največja zasebna hiša v celotni Perziji. Še hitreje kot je bila zgrajena, pa je začela propadati. Propadanje so ustavili v letu 1999, ko so se lotili temeljite prenove.
Nič manj zanimive in razkošne niso tudi ostale tradicionalne hiše, med katerimi je vredno omeniti Khan-e Abbasian, Khan-e Borujerdi in Khan-e Tabatabei, ki je pripadala bogatemu proizvajalcu preprog in je raj za fotografe. Čeprav je skoraj polovico manjša od Khan-e Ameriha, se še zmerom šopiri s svojimi 40 sobami z 200 vrati na skoraj 5.000 kvadratnih metrih.
Med verskimi objekti v Kashanu zagotovo ne moremo mimo mošeje Agha Bozorg, najlepšega islamskega kompleksa v Kashanu, čeprav so tudi ostale mošeje in svetišča vredna ogleda, še posebej Imamzadeh-e habib ibn-e Musa, kjer se nahaja grobnica šaha Abbasa. V mestu si lahko ogledamo tudi ostanke nekdanjega mestnega obzidja in številne ostale znamenitosti, vključno z največjo znamenitostjo mesta Bagh-e Tarikhi-ye Fin, prekrasen kompleks s parkom, zgrajen za Šaha Abbasa I in je klasična perzijska upodobitev raja. Bagh-e Tarikhi-ye Fin je eden najlepših parkov oziroma vrtov v Iranu, ki je poseben zaradi lastnega izvira vode, ki napaja številne vodnjake, bazene in vodomete ter namaka rože in drevesa v parku. Navkljub izjemno lepemu centralnemu paviljonu pa je hamam zgodovinsko najpomembnejši del kompleksa, saj so tam umorili iranskega premiera in narodnega heroja Mirzo Taqi Khana, znanega kot Amirja Kabirja. Bagh-e Tarikhi-ye Fin je prav tako vpisan v UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Seveda je v Kashanu še veliko drugih znamenitosti, a v nekaj urah ne moremo spoznati prav vseh in tako sem se tudi sam po ogledu Bagh-e Tarikhi-ye Fin odpravil iz Kashana, ki leži na 935 metrih nad morjem, v eno izmed tistih tradicionalnih vasic, ki jih je v Iranu vredno obiskati. Kashan ima seveda tudi dovolj dobrih in ugodnih namestitev, a sem se odločil, da že v prvem dnevu prispem do Isfahana, zato lastnih izkušenj prenočevanja v Kashanu ne morem deliti.
Po uri vožnje in premaganih 1.300 metrih višinske razlike, prispemo v Abyaneh. Majhna tradicionalna vasica Abyaneh je v zadnjih letih postala prava turistična atrakcija in tako nas že na poti v vasico pričaka zapornica, kjer plačamo (sicer simbolično) vstopnino za ogled. Vasica, ki je stara najmanj poldrugo tisočletje, je labirint ulic med zgradbami iz rdeče opeke, majhnimi okni in lesenimi balkoni. Glede na to, da je vasica na svojih 2.235 metrih nadmorske višine precej osamljena, lahko z malo sreče srečamo starčke, ki še obvladajo staroperzijski jezik, predhodno obliko današnje perzijščine, znane pod imenom Farsi. Bolj kot posamezne hiše je vasica zanimiva kot celota, bonus pa je pogled na 3.899 m visok vrh Karkas. Po vasici Abyaneh me je pot do Isfahana peljala mimo manjšega kraja Natanz z 12.000 prebivalci. Čeprav Natanz ne spada med tiste kraje, ki bi jih turistični vodiči posebej izpostavljali, si je vredno ogledati vsaj kompleks Imamzadeh-ye Abd al-Samad in "Jameh" mošejo – glavno mošejo v kraju. Natanz pa je znan tudi po podzemnem kompleksu za bogatenje urana, ki je močno zastražen, fotografiranje pa je v okolici kompleksa strogo prepovedano. Po dobrih 450 kilometrih poti in relativno sproščeni vožnji pa se tempo nekoliko intenzivira. Večerni prihod v Isfahan, tretje največje mesto v Iranu, z 1,6 milijona prebivalci na 1.574 metrih nadmorske višine, že naznanja, da je umirjenega prometa in praznih ulic za nekaj časa konec.
