Gremo na Jeju – najjužnejši korejski otok – 1. del

Pri spoznavanju Koreje bo Korean Youth Hostel Federation zagotovo tista organizacija, ki vam bo omogočila kakovostne, čiste, varne in cenovno ugodne nastanitve tako v prestolnici kot tudi v drugih delih celinske Južne Koreje.

O tem, kaj obiskati na celinskem delu Južne Koreje, sem v kar šestih delih opisal pred petimi leti, v nadaljevanju pa vas želim popeljati na najjužnejši korejski otok – Jeju.

Vulkanski otok Jeju ali »Havaji Južne Koreje«

Jeju je med Južnimi Korejci najbolj priljubljena izletniška in počitniška destinacija, kar potrjuje tudi podatek, da je med prestolnico Seul in otokom Jeju preko 200 letov dnevno, to pa je bila tudi najbolj prometna letalska linija na svetu leta 2019, saj je bilo preko 85.000 poletov. Dnevno je na tej liniji letelo okrog 48.000 potnikov. A ne glede na to, da gre za izjemno priljubljeno destinacijo in letalsko linijo, pa s cenami niti slučajno ne pretiravajo, saj se cene povratnih letov z vključeno prtljago gibljejo med 50 in 100 evri.

A raje kot da se ukvarjamo s statistiko, se podajmo na potep po otoku, ki se razteza na površini 1.849 m2 in na katerem se nahaja 1.945 m visok Hallasan, ki je tudi najvišji vrh Južne Koreje, ne pa tudi korejskega polotoka, saj je vrh gore Paektu, ki se nahaja na meji med Severno Korejo in Kitajsko, skoraj 800 m višji in meri 2.744 m – obema pa je skupno, da sta vulkanskega izvora.

Navkljub urejenemu javnemu prevozu svetujem najem seveda okolju prijaznega električnega avtomobila, saj avtobusi do najlepših skritih kotičkov ne vozijo prav pogosto. Prav najem avta pa je prva zadeva, na katero morate biti pozorni, saj v Južni Koreji nujno potrebujete tudi mednarodno vozniško dovoljenje. Med vsemi ponudniki se je na koncu za najbolj zanesljivega izkazal Lotte car rental, ki je ponudil električni avtomobil s preko 400 km realnega dosega za zgolj 35 evrov dnevno in neomejenim brezplačnim polnjenjem v njihovi poslovalnici.

Navkljub majhnosti otoka se po otoku premikamo zelo počasi, saj je hitrost v velikem delu otoka omejena na 50 km/h ali manj, radarji in merilniki povprečne hitrosti pa so skoraj na vsakem koraku. Čeprav je počasna vožnja na trenutke moteča, na drugi strani omogoča, da si otok res podrobno ogledamo ter še pravočasno zavijemo ob kakšni tabli, ki označuje kakšno znamenitost, ki nam je popotniška literatura ni priporočila.

Popotovanje od skrajnega severa do skrajnega juga otoka Jeju

Prvi tak nenačrtovan postanek je bil že nekaj kilometrov južno od istoimenske prestolnice Jeju, in sicer budistično svetišče Cheon-Wang Sa, kjer se lahko ob nežnih zvokih molitev v objemu neokrnjene narave sprostimo in za nekaj trenutkov pozabimo na vsakdanje skrbi.

A tudi nadaljevanje popotovanja od skrajnega severa do skrajnega juga otoka ni bilo kaj prida stresno in glede na velikost otoka tudi ne dolgo, čeprav so ceste zavite, hitrost vožnje pa omejena.

Naslednja dva postanka sta bila ob vznožju Hallsana in če bi bil ogledu otoka namenjen še vsaj kak dodaten dan, bi ga z veseljem namenili za vzpon na najvišji južnokorejski vrh, a načrt je bil nekoliko drugačen, saj najjužnejša točka Koreje ni na otoku Jeju, ampak na otočku Marado.

Jeju – skoraj najjužnejši korejski otok

Kot večina popotnikov sem tudi jaz verjel, da je Jeju dejansko najjužnejši korejski otok, a to je res zgolj v primeru, če otoka Gapado in Marado imenujemo otočka, kar je do neke mere tudi upravičeno, saj prvi meri le nekaj več kot kvadratni kilometer, Marado pa zgolj 0,3 m2.

Otočka Gapado sicer nismo obiskali, ampak samo dejstvo, da gre za prvi brezogljični otok, si v reviji Globetrotter, ki promovira trajnostno mobilnost, zagotovo zasluži vsaj omembo. Več o prvem brezogljičnem otoku pa lahko v angleškem jeziku preberete na tej povezavi.

Pristanišče v mestecu Unjinhang je bila naslednja točka na potepanju po otoku Jeju. Unjinhang sicer ni najjužnejša točka otoka Jeju, a je od nje oddaljen zgolj kak kilometer in zato lahko ponosno trdim, da sem prevozil otok Jeju od severa pa do juga, saj se 50 prevoženih kilometrov, čeprav po precej ovinkastih cestah, ne sliši ravno kot nek podvig. To pristanišče je namreč izhodišče za obisk omenjenih otokov Gapado in Marado.

Marado – ima vse, kar imajo veliki

Z ladjo, ki je na Marado pripeljala domala toliko obiskovalcev, kot ima otok prebivalcev, se je odprl popolnoma nov svet, drugačen tako od celinske Koreje kot tudi od otoka Jeju. Otok Marado je namreč nastal ob izbruhu podvodnega vulkana, a za razliko od velikega brata, otoka Jeju, nima kraterja in je kamnit ter pretežno raven. Za približno sto prebivalcev otoka je poleg turizma glaven vir preživetja ribištvo in nabiranje školjk ter morskih ježkov na tradicionalen način s potapljanjem na dah, kar je značilno tudi za Jeju. S potapljanjem se tradicionalno ukvarjajo zgolj ženske, ki se po korejsko imenujejo Haenyeo, njihov način potapljanja pa je vpisan v Unescov seznam svetovne dediščine kot »Kultura potapljačic Haenyeo z otoka Jeju«.

A majhnosti navkljub lahko na otoku Marado najdemo dosti več, kot bi za tako majhen otok pričakovali. Poleg spominskega obeležja najjužnejše točke Koreje, ob kateri se fotografirajo domala vsi obiskovalci, sta na otoku kar dve cerkvici, budistično svetišče, dve trgovini, zdravstvena postaja, prenočišča ter nekaj restavracij, ki so namenjene skoraj izključno obiskovalcem.

Najbolj impozantna točka otoka pa je svetilnik, ob katerem so razstavljene makete nekaterih najbolj znanih svetilnikov z vsega sveta.

A glede na to, da gre za najjužnejši otok s svetilnikom, želijo imeti evidenco obiskovalcev in zato potrebujete pri nakupu povratne vozovnice tudi potni list, priporočljivo pa je, da ste v pristanišču vsaj pol ure pred odhodom ladje, medtem ko na povratku ni potrebno biti več kot nekaj minut pred odhodom ladje.

O povratku z juga na sever otoka Jeju in mnogo več pa boste prebrali v drugem in tudi zadnjem delu tega potopisa.