Izkušnja majhne države, ki je iz dežele preprostih ribičev in nabiralcev biserov v nekaj desetletjih prerastla v malo velesilo, najbolj znano po svetovnem nogometnem prvenstvu, ki ga je gostila leta 2022, ter izjemnem razgledu na mnoge nebotičnike, ki krasijo glavno mesto države Katar, Doha.
Vse se je začelo z mailom moje starejše sestre, uspešne svetovne popotnice (in obraza za blogom Lahkih nog naokrog), v katerem mi je posredovala informacijo, da Popotniško združenje Slovenije v decembru organizira potovanje v Katar za mlade med 18. in 30. letom. Sprva sem mail preletela in si rekla, da takrat zagotovo nimam časa in da je to predaleč in preveč nevarno in vse skupaj za nekaj dni preprosto pozabila. Ko pa sem ob ponovnem branju maila situacijo še malo premislila, pa sem se odločila, da vseeno zveni kot enkratna priložnost, zato sem mail posredovala in vsebino predstavila še svojemu fantu in tako sva se z nekaj malega strahu oba v naslednjih urah prijavila na potovanje z naslovom Katar v 144 urah.
Do samega odhoda se je datum potovanja prestavil iz decembra na januar, direktno v teden pred mojim izpitnim obdobjem na faksu, in iz tedna v teden smo dobili vedno več informacij, načrtov, seznamov vseh udeležencev ipd. Zavedanje, da res potujem v Katar v bližnji prihodnosti, se je začelo. S fantom sva letalske karte kupila že nekaj mesecev vnaprej, in sicer iz Dunaja do Dohe s postankom v Istanbulu. Na poti do Katarja je celotno potovanje od doma do Dohe oz. specifično, do končne destinacije našega hostla trajalo približno 19 ur, kar se nam je vsem precej poznalo. Ob prihodu v Doho smo se vsi udeleženci, ki smo prišli sicer s precej različnimi leti, zbrali na letališču, kjer so nas že čakali delegati iz Katarske Hostelling Organizacije, ki so nas pozdravili in pospremili do našega majhnega avtobusa za 20 oseb ter voznika le-tega, ki sta nas nato spremljala skozi celoten teden.
Ob prihodu v Qatar Youth Hostel, ki se je po naših standardih sicer kvalificiral kot hotel s štirimi zvezdicami, so nas razdelili v dvojice, seveda ločene po spolu, in preden smo lahko odšli v sobe, smo morali podpisati izjavo, v kateri smo se strinjali z njihovimi pravili, pričakovanji in zahtevami. Če jih naštejem le nekaj: obiskovanje v sobah ni dovoljeno, naše obleke morajo pokrivati kolena in ramena, spoštovati moramo njihovo islamsko kulturo vedenja in življenja, pospravljali bomo svoje obleke v omare in jih ne pustili ležati prosto po sobi. Ko smo z vsem tem opravili je bila ura že preko tretje zjutraj, ob osmih pa smo imeli zajtrk, zato smo se čim hitreje odpravili spat (na sicer najtrše jogije, kar sem jih videla v življenju).
Zjutraj smo izvedeli, da imamo prvi dan prost in ga lahko preživimo po svojih željah. Tako smo se odločili, da bomo še malo počivali in nato odšli na ogled zanimivega novejšega dela mesta, ki se mu reče The Pearl in je nekakšen polotok, zgrajen v obliki, podobni diamantu. Tako smo bili prvič priča zametku Katarske kulture, ljudem, vzdušju in ugotovili, da so ulice v tem delu mesta večinoma prazne, kavarne in lokali zelo mirni, zgradbe narejene po inspiraciji Benetk, in da je vsak delček mesta stalno pod nadzorom kamer na vsakem vogalu. Ta prvi vtis Katarja je bil tudi zdaj, ko gledam za nazaj, kar na mestu in se ni premočno spremenil tekom tedna.
Naslednji dan nas je čakalo pravo doživetje. Pred hostlom so nas pobrali štirje terenski avtomobili znamke Toyota Land Cruiser, s katerimi smo se nato odpeljali proti Sealine Sand Dunes, kjer nam je bila ob prihodu ponujena možnost jahanja kamel ali le krajšega sprehoda po puščavi. Ko so se jahači kamel vrnili, pa smo se namestili nazaj v avtomobile, katerih gume so vmes izpraznili za polovico, kar omogoča boljšo vožnjo po puščavskem terenu. Nato se je začela dirka po sipinah. Vozniki so se zabavali in se prehitevali med seboj po sipinah navzgor in navzdol, po robu hriba ali celo vzvratno. Večkrat vmes smo se ustavili za slikanje, občudovanje okolice ali namakanje nog v morju. Za večino izmed nas je bila to res popolnoma nova izkušnja in edinstvena dogodivščina, zagotovo eden izmed najboljših spominov iz tega potovanja.
Po kosilu nazaj v hostlu smo ponovno krenili na pot v nov del mesta, meni osebno najlepši del Katarja, kar smo jih videli. Old Port je del mesta, poimenovan po pristanišču, najbolj znan pa po prelepih, pisanih hiškah in barvitih ulicah, ki okrašujejo dolgo promenado ob morju, na koncu katere se nam čez morje odpre širok razgled na center Dohe, poln stolpnic in nebotičnikov. V tem delu smo dobili nekaj prostega časa, da smo se lahko po želji sprehodili, fotografirali in uživali v lepih razgledih, preden smo se za konec izjemno zanimivega dneva odpravili v Lusail. To je kraj blizu Dohe najbolj znan po Lusail Boulevard (dolga ulica, na kateri pogosto snemajo reklame ter kjer je potekala tudi proslava ob zmagi Argentine na svetovnem prvenstvu v nogometu) ter Lusail stadionu, kjer se je odvijal finale svetovnega prvenstva v nogometu 2022, na organizacijo in gostitev katerega so v splošnem Katarci zelo ponosni.
Ker smo bili mi v Katarju v času Azijskega nogometnega prvenstva, je bila imenovana dolga ulica zaprta za promet in namenjena le »sejmu narodov«, kar je pomenilo, da je vsaka država, katere ekipa je bila udeleženka Azijskega prvenstva, dobila svoj delček ulice, kjer se je lahko po želji predstavila. Tako so se različne azijske države tekom nekaj kilometrov dolge in zelo široke ulice predstavile s svojimi plesi, petjem, tradicionalnimi dišavami in triki z žogami. V stadione zaradi poteka prvenstva nismo imeli vstopa, zato smo si pred odhodom nazaj v hostel stadion ogledali le od daleč.
Naslednje jutro po zajtrku smo se z našim malim avtobusom odpeljali nekoliko ven iz mesta Doha do kameljega festivala, kjer se odvijajo kamelje dirke, razstave in v sklopu katerega je odprt manjši muzej o kamelah in njihovem pomenu za tukajšnje prebivalstvo. Ob prihodu so nas posedli in nam seveda ponudili njihov tradicionalni čaj ali kavo, predstavil se nam je lastnik festivala, ki ima sam več kot 150 kamel, ter nas vodil skozi muzej in predstavil vse predmete in slike v njem. Za tem smo si odšli ogledat tribune in lože, iz katerih se gleda kamelje dirke; najbolj zanimiva je bila VIP loža, namenjena zelo bogatim šejkom, ki iz udobnih sedežev le opazujejo kamele in najlepše ali najhitrejše tudi kupijo. Kar nas je pri vsem skupaj sploh presenetilo, je dejstvo, da za »olepšavo« kamel uporabljajo botoks in prava ličila. Po končanem ogledu smo se odpravili do stojnic s hrano, kjer smo si lahko privoščili malico, preden smo odšli naprej v največje nakupovalno središče v Katarju. Tam smo imeli nekaj prostega časa za ogled trgovin in dogajanja, preden smo imeli kosilo v eni izmed tamkajšnjih restavracij.
Popoldne nas je pot vodila naprej na drugi del obrobja mesta Doha, kjer smo si ogledali bogato zbirko privatnega muzeja Sheikh Faisal Bin Qassim Al Thani. V tem muzeju je zbranih več kot 40.000 predmetov – od mečev, preprog, knjig, vaz, fosilov do avtov, letala, hiše iz Sirije, vodnjaka itn. Ogledali smo si seveda le delček vseh predmetov, če bi si želeli ogledati vse, bi morali tu preživeti ves dan ali dva. Poleg muzeja je na tem posestvu tudi minaret, postavljen po zgledu stolpa v Pisi, torej občutno postrani, poleg njega pa se čez posestvo razteza tudi velika konjušnica, kjer smo si lahko ogledali izjemno lepe konje in del zelo urejenega objekta, namenjenega njihovi oskrbi.
Dan smo zaključili z obiskom Katara Cultural Village, kar je del mesta, ki je zgrajen kot pokazatelj vseh različnih zgodb in kultur Katarja od umetnosti, religije in hrane. Tu sem sama sicer predvsem videla veliko trgovin zelo dragih blagovnih znamk, največji šopek rož na svetu in pa zanimivo mošejo, ki smo si jo lahko ogledali, seveda pod pogojem, da so nas ženske oblekli v njihove tradicionalne obleke. Ena glavnih zanimivosti tega dela mesta pa je tudi to, da so ulice klimatizirane, zato je ta del mesta prijeten za sprehajanje tudi med poletjem, ko drugi deli mesta in države lahko dosežejo skoraj 50 stopinj Celzija.
Več o nadaljevanju 144 ur v Katarju pa si lahko preberete v naslednjem delu članka, kjer vas bo po novih znamenitostih in zanimivostih te države popeljal Tilen, prostovoljec Popotniškega združenja Slovenije.
Marjeta Lucija Korenčan