Umbrija za pokušino

In ja, tudi v Umbriji lahko prenočite v hostlih. Prvega sem našel ob slikovitem jezeru Trasimeno. Jezero, veliko za kar nekaj Blejskih jezer, se skriva v kotlini med griči in ga iz glavne ceste med Firencami in Rimom sploh ne opaziš. A njegove lepote sem že pred tem občudoval na spletnih straneh in tako sem po dolgem potovanju dan zaključil v vasici Torricella, tik ob jezerski obali. Tu je v veliki zgradbi urejen HI hostel La casa sul lago - Hiša ob jezeru, katerega obdaja majhen, a lep vrt z bazenom. Vrt s stoli in mizami pod senčniki je že na prvi pogled privlačno zatočišče za nekaj dni. Navdušile so me tudi viseče mreže in urejena notranjost s številnimi kotički, polnimi eksotičnih dekorativnih predmetov. Ker je prav vse postelje zasedla velika skupina (priporočljiva je predhodna rezervacija), sem bival v nekoliko dražji sobi v sosednjih hiši. Prijazna receptorka Agnese mi je priporočila Rdečo sobo. Sobe so namreč poimenovane in urejene po barvah – na veliki zakonski postelji me je pričakala posteljnina v rdečih odtenkih, dopolnjevale pa so jo še slike in poslikana omara. Upravnik je s kopico slik, kipov in dekorativnih predmetov starinskega videza, med katerimi jih mnogo izvira iz Indije, okusno opremil prav vse sobe in hodnike hostla. Bogat zajtrk sem lahko pojedel kar na vrtu, kjer sem spoznal prijaznega psa enega izmed gostov. Ja, v hostlu so dobrodošli tudi štirinožni prijatelji!

 

Torricella se ne ponaša s kakšnimi posebnimi zanimivostmi. Jezerska obala z nekaj gostinskimi lokali in urejeno plažo se nahaja le nekaj korakov stran od hostla. Do najbližjega slikovitega kraja s starimi kamnitimi hišami in graščino je le nekaj kilometrov. Ob jezeru se vrsti še več atraktivnih krajev, za obisk katerih sem potreboval kar dva dni. Žal mi je zmanjkalo časa za obisk katerega izmed jezerskih otokov. Na enem izmed njih (Polvese) je celo hostel. Kadar se vrnem v te kraje, bom gotovo rezerviral prenočišče v njem.

Le dvajset kilometrov stran se nahaja prestolnica Umbrije, Perugia. Veliko univerzitetno mesto se razprostira okoli griča, na katerem stoji atraktivno staro mestno jedro. V hostlu Casa sul lago so mi priporočili, da pustim avto na brezplačnem parkirišču ob glavnem mestnem nogometnem igrišču. Od tam namreč na vrh starega mesta vozi mini metro – nekakšna mešanica metroja in vzpenjače. Nasvet je bil odličen, saj sem se tako izognil iskanju parkirnega prostora na ozkih in strmih mestnih ulicah. Poleg tega je potrebno za uro parkiranja odšteti skoraj 3 evre, za ta denar pa sem si lahko omislil povratno vožnjo z metrojem.

 

V deževnem dnevu sem iskal predvsem zanimivosti, ki so se skrivale pod streho. Po obisku nekaj cerkva sem za spremembo obiskal pokrito tržnico, ki je urejena v več nadstropjih ob starem mestnem obzidju. Med nekaj muzeji me je navdušil obisk zasebne palače Sorbello iz 17. stoletja, v delu katere še danes živi zadnji lastnik modre krvi. Sobane so okrašene s freskami in polne dragocene opreme. Posebno privlačna je knjižnica, kjer hranijo na tisoče del. Občasno pripravljajo tematske razstave in trenutno je na vrsti razstava, posvečena ilustriranim otroškim knjigam. V vhodni sobani in na bližnji razgledni terasi si lahko omislite počitek ob prebiranju katere izmed knjig, povezanih s preteklostjo palače in mesta. 

 

Kosilo sem si privoščil v majhnem lokalu La Bottega degli Sfizi kjer strežejo pizze na kose. Komaj sem si uspel izboriti prostor, saj je zelo priljubljen med študenti. Pizze so tu najcenejše v mestu – zajeten kos stane le 1 evro. Odlična izbira je pizza s čebulo. Moja sladica je v Italiji običajno sladoled, a so me na deževen dan bolj prepričale čokoladnice. Mesto je znano po tovarni Perugina, kjer nastajajo svetovno znani čokoladni bonboni Baci. V tovarni na obrobju mesta imajo urejen tudi zanimiv muzej, ki je posvečen čokoladi in več kot stoletni tradiciji tovarne, v muzeju pa lahko tudi degustiramo čokolado. Perugia se vsako leto oktobra spremeni v pravo prestolnico čokolade, saj tu poteka tradicionalni sejem čokolade - Eurochocolate.

V okolici Perugie sem obiskal še staro utrjeno mesto Assisi. Znano je predvsem kot rojstni kraj Sv. Frančiška in Sv. Klare. A mesta še zdaleč ne obiskujejo le verniki, saj je privlačno predvsem zaradi srednjeveškega obzidja, obrambnih stolpov, kopice cerkva in ozkih kamnitih ulic. V njih se vrstijo gostinski lokali, galerije, muzeji in seveda trgovine s spominki. Mesto je dovolj privlačno, da sem ga spoznaval kar dva dni. Na ulicah sem občudoval romarje, ki pridejo v Assisi po skoraj štirinajstdnevni hoji. Prehodijo kar 320 km dolgo pot, ki se začne v Dovadoli na severu Italije. Assisi je menda še posebno privlačen v začetku maja. Takrat namreč potekajo nekakšni srednjeveški dnevi Calendimaggio, na katere se domačini pripravljajo skoraj celo leto. Za več dni se celo mesto povrne v minule čase. Med prebivalci zgornjega in spodnjega dela mesta se namreč odvija tekmovanje v srednjeveških igrah in predstavitvi takratnih običajev. Pri tem jih ocenjuje nevtralna komisija in zmagovalec si vsako leto pribori trofejni prapor. 

 

Na prireditev me je opozorila upravnica HI hostla Ostello della Pace. Hostel je urejen v veliki kmečki hiši iz 17. stoletja, stoji pa le dobrih 10 minut hoda od mestnega obzidja. Gostom so na voljo predvsem različno velike sobe s pogradi. Na voljo imajo več kot 60 postelj, zato rezervacija običajno ni nujno potrebna. V ceno prenočišča je vključen tudi izdaten zajtrk, za doplačilo pa si lahko omislite večerjo. Po zmerni ceni vam pripravijo odlične italijanske jedi, kakršnih boste težko deležni v mestnih restavracijah. Kot je danes samoumevno, je na voljo brezplačna wi-fi povezava, lahko pa uporabite tudi njihov računalnik s tiskalnikom. Hostel obdaja lep vrt, na katerem se prileže počitek po celodnevnem spoznavanju srednjeveškega mesta. V primeru slabega vremena lahko večer preživite v jedilnici, ki je hkrati tudi soba za druženje s čitalnico in klavirjem.