Prvomajske počitnice ob Soči

Ljubljana–Most na Soči–Tolminska korita

Zjutraj sva se odpravila iz Ljubljane. Udobnost avtoceste sva tokrat zamenjala za zelene ravnice, gozdove in občasna gručasta naselja ter se peljala skozi naselja, ki jih sicer najverjetneje ne bi obiskala. Skozi Železnike in Most na Soči sva prispela do Tolmina, najine prve destinacije, kjer sva si ogledala Tolminska korita. Vau! Pogled s 60 metrov nad strugo, ki si je vrezala pot skozi kamnine, je čudovit. Ko sva se po gozdnih stopnicah spustila k reki, pa naju je pogled očaral. Tako zelo lepo se je sprehajati po brveh nad čisto vodo in poslušati njeno žuborenje.

Kobarid

Pot sva nadaljevala do Kobarida. Najprej sva obiskala italijansko kostnico in cerkev na vrhu hribčka nad mestom. Do tja ob križevem potu vodi strma asfaltna cesta. Nenavadna in ravno zaradi tega tako zanimiva je kostnica, na vrhu katere stoji cerkvica sv. Antona. Kostnica ima obliko osmerokotnika, v dveh koncentričnih krogih so namreč nameščene niše z imeni in čini več kot 7.000 padlih italijanskih vojakov. Vstop v cerkev je sicer zaprt s kovinskim rešetom, a si lahko skozenj vseeno ogledaš njeno notranjost.

Odpeljala sva se do Napoleonovega mostu, kamnitega mostu nad sotesko smaragdne Soče. Tik pred mostom sva zavila po ozki in neasfaltirani cesti proti kampu Lazar, kjer sva parkirala. Naprej sva se odpravila peš mimo kampa in se po stopnicah spustila do brvi čez Sočo. Že ta prizor je bil čudovit, saj je bila vsenaokrog čudovita, neokrnjena narava, pod nama pa čista Soča. Zavila sva levo v gozd. Na poti sva videla nekaj katakomb in po manj kot 15 minutah zmerne gozdne hoje prispela do Malega Kozjaka. Od tam sva se odpravila še malo globlje v gozd in kmalu zagledala smerokaz. Ob vse ožjih stenah, po mostičkih čez potok, stopnicah in po leseni potki sva »vstopila« v jamo, kjer se nahaja čudovit slap – Veliki Kozjak. Ta pada čez razbrazdane skale v čudovit tolmun sredi skalnatega amfiteatra.

V kampu sva se ustavila na pijači in tradicionalnih čompah. Gre za kuhan neolupljen krompir in slano ovčjo skuto. Preprosta in priljubljena jed na Bovškem.

V osrčju mesta sva obiskala Kobariški muzej, kjer sva se vrnila dobrih 100 let v preteklost, okusila grozote vojne, si ogledala film o gorskem bojevanju v Julijskih Alpah in 12. soški bitki, prisluhnila zgodbi partizana in se prepričala o hrabrosti pogumnih partizanov.

Odpravila sva se proti Bovcu, kjer sva rezervirala nočitev v hostlu HI Bovec, ki se nahaja v samem centru mesta. Več o hostlu si lahko prebereš v članku.

Bovec

Zbudila sva se v oblačno soboto in odšla na zajtrk, ki sva si ga privoščila v hostlu. Skozi okno sva opazovala okoliške gozdove, ki jih je prekrivala megla, a to nama ni prekrižalo načrtov. Najprej sva si privoščila obvezno jutranjo kavo v središču Bovca, nato pa si ogledala slap Boka. Avto sva parkirala na urejenem parkirišču ob cesti in sledila smerokazom do razgledne točke, ki nudi pogled na slap. Ta meri 106 metrov v višino, zaradi širine in pretoka vode pa je to najmogočnejši slap pri nas. Nama ga kljub deževju in spomladanskemu terminu ni uspelo videti v njegovi največji veličini, a že pogled na gromozansko steno in reko Sočo, ki si je utirala pot po kamenju, je bil očarljiv.

Naju pa je zato toliko bolj očaral čudovit slap. Ko sva že mislila, da sva se izgubila in se bova pripeljala nekomu na dvorišče, naju je tabla usmerila levo. Zmanjkalo je asfaltirane poti, a se je pred nama odprl pogled na veliko parkirišče. Torej sva le prišla prav. Sledila sva zvoku žuborenja in po 15 minutah hoje prispela do slapa Virje. Potok Glijun pada po 20 m široki in 12 m visoki »kamniti pahljači«, poraščeni z mahom in algami. Pod seboj pa je ustvaril kotanjo. To je idiličen kraj za sprostitev in v vročem poletju verjetno odličen kraj za ohladitev.

Pot sva nadaljevala proti dolini Lepena. Cesta večino časa ponuja razgled na zelenomodro Sočo, ki teče le nekaj metrov ob asfaltni cesti v smaragdnih tolmunih. Mimo Malih in Velikih korit, ki jih je izdolbla Soča, sva prispela do Šunikovega vodnega gaja, ki ga mnogi imenujejo zaklad narave. Kljub gozdni poti pod krošnjami iglavcev in dežniku sva bila premočena, a navdušena nad močjo narave in njenimi stvaritvami, zato sva se odpravila nazaj proti hostlu in se ogrela pred kaminom.

Naslednji dan sva se odpravila proti ledeniški dolini Trenta, ki leži v Triglavskem narodnem parku. Trenta je bila na mojem seznamu destinacij, ki jih želim obiskati, že vse od gimnazijskih dni. Slike govorijo eno, a ko jo obiščeš, se ti zareže v srce, da je ne pozabiš kar tako. To je dežela s sivo asfaltirano cesto ob najčistejši izvirski Soči, redko poseljenih alpskih domačijah, s pogledom na okoliške dvatisočake in njihove bele, gole vršace, s hladnimi jutri in čistim zrakom. To je kraj, kjer najdeš mir, idilo in spokojnost in kjer se zdi, kot da se je čas ustavil, saj se nahaja stran od mestnega hitenja. Obiskala sva botanični alpski vrt Julija, se povzpela do izvira Soče in obiskala Kekčevo domačijo.

Bovec–Log pod Mangartom–Ljubljana

Vrnila sva se po isti poti in pri Y-križišču Bovec–Kluže zavila desno proti Klužam, Mangartu in Italiji. Na poti proti Klužam sva se želela ustaviti v cerkvici svetega Lenarta. Ko sva med krošnjami dreves zagledala nekaj sivega, nama je postalo jasno, da poti do cerkvice ni. Niti parkirišča. Tako sva vklopila vse smerokaze in parkirala avto kar ob cesti. Gotska cerkev svetega Lenarta je mistična, skrivnostna in tako preprosta; v notranjosti ni poleg oltarja in spominkov, ki so najverjetneje darilo ljudi, ničesar. Verjetno je ravno zaradi svoje skromnosti tako blizu ljudem in zato nekaj tako posebnega.

Pot sva nadaljevala do trdnjave Kluže, spomenika obrambe pred turškimi vpadi, Napoleonovo vojsko in napadi v 1. svetovni vojni. Polna lepih vtisov sva se odpeljala proti Mangartu ter v vzvratnem ogledalu še zadnjič uzrla Soško dolino. Mimo italijanskega Rabeljskega jezera in Kranjske Gore sva se odpravila nazaj proti Ljubljani.