Na vroč julijski začetek tedna sva se s punco odpravila obiskat in raziskat čudovit, še ne prepoln turistov ter naravni in kulturni biser: Jezersko. Odpravila sva se ob zgodnji jutranji uri. Najin prvi postanek je bila nekdanja deželna meja med Kranjsko in Koroško – deželna kamna, ki potrjujeta, da je pred dobrim stoletjem Jezersko spadalo pod koroško regijo. Tako sva vstopila skozi dolino v čudovito alpsko pokrajino. Da bi bilo najino potepanje karseda natrpano z naravnimi in kulturnimi lepotami, sva obiskala Turistično informacijski center Jezersko, ki je bogato založen z brošurami, zemljevidi, spominki in koristnimi informacijami. TIC se nahaja v naselju Zgornje Jezersko v bližini umetnega Planšarskega jezera.
Ob nabrežju jezera sva si pripravila okusen zajtrk iz svežih dobrin iz trgovine, nato pa sva se odpravila na kratek sprehod okoli jezera v obliki srca. Pot sva podaljšala skozi slikovite »jesenove meje« (enostranski drevoredi jesena) do znane Šenkove domačije in Jenkove kasarne, ki je poznana iz zgodovine kot prenočišče potujočih trgovcev. Jenkova kasarna, ki naj bi dobila ime po domnevni prenočitvi Napoleonove armade, je danes dom etnografskega muzeja, ki vsebuje podpise potnikov tudi iz 16. stoletja. Naslednja po vrsti pa je bila Ankova domačija, poleg katere stoji eminentna kapelica. Enako ime nosita tudi slapova v hribovskem ozadju domačije, to sta Ankova slapova, do katerih sva se povzpela. Seveda pa se ob vrnitvi do Planšarskega jezera nisva pozabila ustaviti in si natočiti plastenke znamenite jezerske slatine, ki izvira nad prej omenjeno domačijo in je mineralna voda, ki vsebuje največ magnezija v Sloveniji.
Ob prihodu do izhodiščne točke ob jezeru sva se odločila, da prehodiva tudi del sprehajalne tematske poti po dolini Ravenske Kočne. Poleg čudovitih razgledov v dolini sva si ogledala tudi izvir potoka Jezernica, ki se izliva v omenjeno jezero. Ker se je bližal čas kosila, sva se z avtom odpravila po glavni cesti v smeri Avstrije, kjer sva na razgledni točki malicala s prostranim razgledom.
Čeprav sva postala utrujena od potepanj, se najina raziskovanja za ta dan še niso končala. Ko sva se pozno popoldan udobno nastanila v svojem prenočitvenem objektu, sva se odpravila na še zadnji kratki izlet v gozdove Komatevre. Ker se je mračilo, sva pospešila hojo v lahkoten tek in tako prišla do želenega cilja v polovičnem času. Ta znamenitost je bila dobro skrita in nedostopna partizanska bolnica Krtina, ki so jo kmalu po ustanovitvi požgali domobranci. Po obisku bolnice v bližini izvira enega izmed krakov reke Kokre sva se odpravila po isti poti nazaj in se ustavila še ob kamnolomu lehnjaka, kjer naj bi po govoricah kar »mrgolelo« fosilov, ampak žal nisva v površnem iskanju našla nobenega. S tem pa sva tudi zaključila prvega od dveh dni potepanja po Jezerskem.
Novi dan sva pričela z zgodnjim domačim zajtrkom in okusno jezersko slatino. Najin prvotni načrt je vseboval obisk slapa Čedca, ki je bil do podora leta 2008 najvišji slap v Sloveniji s 130 metri. Sedaj njegova višina znaša le delček njegove prvotne veličastnosti. Trenutno je območje zaradi podorov nestabilno in nevarno, zato vsem, ki se podajate na to pot, to odsvetujeva, tako kot so nama v informacijskem centru. Zaradi tega sva se raje z avtom odpeljala do konca prekrasne ledeniške doline Ravenske Kočne, ki je soseda dolini Makekovi Kočni, v kateri domuje Čedca. Tam sva na makadamskem parkirišču pustila avtomobil in se po pohodniški poti odpravila na Češko kočo. Po prebijanju skozi gozdove sva dosegla Štularjevo planino in osamljeno gorsko hiško na čistini med visokimi iglavci. Nato sva pot nadaljevala skozi strme gozdove in prišla do zadnjega dela poti, ki je potekal po skalovju z nizkim iglastim grmičevjem na pečini. Na koncu se je med drevesi le pojavila slikovita in prepoznavna Češka koča. Po osvežitvi z izvirsko vodo sva uživala v pogledu na Kamniško-Savinjske Alpe, vse od Golega vrha, Velike Babe, Koroške in Kranjske Rinke, Skute, Štruce, Dolgega hrbta in Mlinarskega sedla do Grintovca ter Jezerske in Kokrške Kočne. Po sprostitvi v naravi sva se spustila nazaj v dolino.
Spet sva se vrnila do Planšarskega jezera, kjer sva si privoščila lokalne kulinarične jedi. Privoščila sva si pečenico s kislim zeljem in ajdovimi žganci, pripravljenimi na koroški način s požiganjem ajdove in bele moke, ter telečjo obaro. Seveda pa pri takšnem kosilu brez sladice ne gre. Uživala sva v domačih sirovih štrukljih z brusnicami in posebnih čokoladnih štrukljih. Tako polna dobrot sva še nekaj časa posedala ob obali jezera in vsrkavala lepote Jezerskega. Ker se je najino potepanje zaključilo, sva se odpravila proti domu, na poti pa sva si ogledala še zadnjo atrakcijo, to je Hubertova kapela. Čudovita kapelica sv. Huberta, s streho znamenitega koroškega sloga, ki je posvečena zavetniku lovcev, je postavljena na strmem pobočju, neposredno ob glavni cesti. Tako sva zapustila Jezersko in kapelico, ki nama je v vsej mogočnosti mahala v slovo.