Go to Cuba to go – 3. del

Trinidad pa ni edinstven le zaradi svoje zgodovine, ampak je tudi izjemno izhodišče za raziskovanje neokrnjene narave. V Trinidadu je vrsta ponudnikov okolju prijaznih dnevnih ekskurzij s konji, in če nimate težav z nekajurnim jahanjem, potem v vsakem primeru svetujem vsaj izlet do toplega slapa, pod katerim se lahko razvajate v naravnem bazenu, ki ga je skozi leta ta slap ustvaril.

Trinidad sicer ne leži ob plaži, a je do plaže Ancon zgolj nekaj kilometrov in dovolj prijaznih taksistov je, ki vas za nekaj evrov odpeljejo tja. Plaža Ancon je klasična peščena plaža z razglednic, za vse, ki imate raje kamnite plaže, pa je med hotelom Ancon na vzhodni strani in vasico La Boca na zahodni strani vrsta odličnih manjših urejenih plaž.

Še nekoliko globlje pa vas lahko popeljejo z nekdanjimi vojaškimi tovornjaki, in sicer do naslednjega parka Topes de Collantes, kjer lahko občudujete nasade kave in jo kuhano tudi poskusite. Tam se lahko popeljete tudi po jeklenici (zip-linu) in uživate v neokrnjeni naravi, kjer najdete tudi slap Caburní.

V neposredni bližini se nahaja tudi vasica Iznaga z znamenito haciendo in suženjskim stolpom. Do nje se lahko popeljete s turističnim vlakom, ki ga vleče starodobna parna lokomotiva.

Trinidad si seveda zasluži veliko več od nekaj stavkov, a glede na to, da ga ob tokratnem obisku Kube nisem obiskal, sem zgolj strnil tisto najpomembnejše. Glede na to, da sem se tokrat odločil za bolj statično potepanje po Kubi, sem se lahko posvetil tudi kraju, ki ga popotniki sicer redko obiščemo.

Jagüey Grande – kraj, kjer se kljub mikavnemu imenu ustavi le malo turistov

Takoj po prejemu negativnega certifikata za covid-19 sem se odpravil v 30 km oddaljeno središče kraja Jagüey Grande, ki ga sicer ne najdemo na turističnih zemljevidih. Čeprav bo morda zvenelo nekoliko nesramno, Jagüey Grande dejansko nima kakšnih posebnih znamenitosti, s katerimi bi privabil povprečnega turista. A prav zaradi tega ponuja nekaj, česar ne boste doživeli ne v Havani, ne v Trinidadu ali Varaderu, niti v Playi Largi. Jagüey Grande je eno tistih mest, kjer lahko doživimo pristno Kubo. In dejstvo, da mesto nima zvenečih turističnih znamenitosti, še ne pomeni, da se v njem ni smiselno ustaviti vsaj za nekaj ur ter se sprehoditi, ne da bi vam, podobno kot v nekaterih turističnih krajih, ves čas nekaj ponujali. Tudi v koronačasu se lahko v miru odpočijemo na glavnem trgu in si privoščimo kos pice TO-GO. Okrog glavnega trga se nahajajo šola, cerkev, občinsko poslopje in nekaj trgovin, sredi trga pa ponosno stoji spomenik Joséju Martíju, najpomembnejšemu kubanskemu pesniku. Trg še najbolj impresionira s svojo čistočo, saj je bila tam edina smet cigaretni ogorek, pa še ta je verjetno pomotoma priletel iz kakšnega pepelnika. Po kratki koronamalici na glavnem trgu sem se, presenečen nad čistočo, ponovno odpravil po mestu in iskanju navkljub nisem našel nobene svinjarije, pa čeprav so nekatere stavbe v precej slabem stanju.

Čeprav mesto nima posebej bogate zgodovine, je vredno omeniti, da je nastalo v drugi polovici 19. stoletja in je tesno povezano s prvimi nasadi citrusov. V mestu je tudi sedež kubanske reformistične cerkve, po revoluciji pa je bilo mesto eno nevarnejših na Kubi, saj so po njem in okolici pustošile tolpe protirevolucionarjev, ki so požigali pridelek na poljih, kmečke hiše in šole ter ustrahovali in tudi ubijali. Tako je v mestu postavljenih dvanajst obeliskov v spomin strahopetno umorjenim otrokom. Ta teror je trajal od leta 1961 pa vse do leta 1964, ko so nevarnost odpravili. Mesto ponuja na ogled tudi manjši muzej, kjer boste, poleg zapisanega, izvedeli še mnogo več. Skratka, če boste Kubo spoznavali z najetim vozilom in se boste peljali po avtocesti A1 Havana–Santa Clara, vam priporočam kratek postanek v mestu Jagüey Grande, ki se nahaja le kak kilometer stran od A1, sploh če ste pred izbiro, ali se boste za malico ustavili na avtocestnem postajališču ali pa si jo privoščili v tipičnem majhnem kubanskem mestu. Seveda boste v svojem primeru zagotovo lahko zaužili kosilo v kateri od restavracij in ne le prevzeli kosa pice in ga zaradi koronskih omejitev pojedli v parku.

Ko zmanjka izzivov na površju, se odpravimo v globino

Glede na opustitev potovanja v Trinidad sem se odločil raziskati tudi podmorski svet, saj sta podmorsko rastlinstvo in živalstvo med Playo Largo in Gironom izjemno bogati. Potapljanje je organizirano kar z obale in v 45-minutnem potopu do globine kakšnih 15 metrov lahko uživamo ob ribah vseh barv, velikosti in oblik ter koralah, rakih in mnogih drugih morskih rastlinah in živalih. Za višnjo na torti pa poskrbi razbitina kakšnih 30 metrov dolge ladje na grebenu, na katerem je tudi nasedla, saj se v hipu globina z nekaj sto metrov zmanjša na kašnih 15 metrov. Za tak potapljaški izlet je bilo treba, s prevozom vred, odšteti okrog 30 evrov. Za razliko od mnogih potapljaških centrov pa tukaj organizirajo potope tudi za začetnike, ki nimajo potapljaške licence, a je tak potop 10 evrov dražji, saj vključuje kratek tečaj, tako teoretični kot praktični, in tudi osebno spremstvo izkušenega potapljača, ki bo ves čas samo z vami. V teh časih, ki so drugačni od tistih, ki sem jih doživel jaz, pa lahko opravite tudi potapljaški izpit in postanete ponosen lastnik mednarodno veljavne potapljaške licence.

Se je čas ustavil, ali ni nikdar začel teči?

Po vrnitvi v Playo Largo vedno znova razmišljam, ali se je v tem kraju čas ustavil ali pa sploh še ni začel teči. In verjetnejše je tisto drugo, saj nič ne kaže na to, da bi se ljudem tukaj kdajkoli kamorkoli mudilo. Tudi redki turisti, ki se nahajajo v kraju, so se zlili z mestom. Tudi trije Nemci, ki so se naključno znašli pri istem gostitelju in so stari približno 25, 50 in 75 let, so v teh dneh postali pravi Kubanci. Najmlajši, študent iz Stuttgarta, je študij na daljavo vzel zelo resno in se kar najbolj družbeno odmaknil od matične izobraževalne ustanove. Starejši, upokojeni lastnik dveh ribjih restavracij s severa Nemčije, je v Playo Largo prispel po 28 dneh all-inclusive dopusta v Varaderu. Tisti srednjih let, ki je sicer iz okolice Berlina, pa se na Švedskem ukvarja z ribištvom. Tako sem lahko poleg španščine nekoliko izpopolnil tudi svojo nemščino, saj vsaj dva od treh nista govorila kaj prida angleško.

Ob misli na to, ali se je tukaj čas ustavil ali pa sploh ni začel teči, pa sem se že začel ukvarjati z urejanjem prevoza do Havane, kjer čas zagotovo ne stoji. Zaradi epidemije je vse povezano s prevozi. Sploh pot do Havane, ki ima nekoliko slabšo epidemiološko sliko, je vse prej kot enostavna ali poceni, saj lahko le redki taksisti s posebnimi dovolilnicami prevažajo tujce med regijami.

»Eppur si muove« je bilo prvo, kar mi je šinilo v glavo, ko smo s taksijem prispeli v Havano. Kuba se le ni v celoti ustavila. Havana, maskam navkljub, še zmerom prešerno razdaja svojo živahnost, čeprav je sprehod po ulici Obispo, ki povezuje Hemingwayev priljubljeni lokal El Floridita s trgom orožja oziroma Plazo de Armas, precej drugačen kot ob predhodnih obiskih Havane. Večina restavracij je namreč namenjena turistom, ki pa jih tokrat ni mrgolelo, zato je bila tudi večina lokalov zaprtih. Tako sem ostal brez daikirija, ki izvira iz El Floridite in v katerem je užival tudi Hemingway, pa tudi brez izvirnega mojita, ki je nastal v majhni restavraciji La Bodeguita del Medio, ki se nahaja le nekaj metrov stran od havanske katedrale. Restavracija je sicer imela odprto trgovino s spominki, a mojita žal ni bilo med njimi. Seveda pa je Havana veliko več od turističnega centra; več o tem pa v naslednjem, sklepnem delu tega potopisa.