Po tridnevnem izletu v Butan, eno najodročnejših držav na svetu, sem ponovno na letališču v Katmanduju, a tokrat že z vizumom, kar je bistveno pohitrilo vstopne formalnosti. Že čez nekaj trenutkov prevzamem v tridnevno uporabo električnega SUV-ja kitajske znamke BYD, pogodbo o najemu pa ne le podpišem, ampak po nepalskih pravilih overim tudi s prstnim odtisom. Po urejenih formalnostih se s profesorjem dr. Bogomilom Ferfilo podava novim dogodivščinam naproti in že vožnja po nepalskih cestah je dogodivščina sama po sebi. Ko k vožnji z desnim volanom po levi strani dodamo še specifičen način vožnje nešteto tovornjakov in avtobusov ter razrite ceste, ki jih je na mnogih mestih odnesel plaz, pa je dogodivščina popolna.
Predor Nagdhunga je eden večjih cestnih projektov v Nepalu, saj bo s svojimi 2,71 kilometri prvi tamkajšnji večji cestni predor in bo bistveno olajšal potovanje med Katmandujem in Chitwanom ali Pokharo. A v času mojega obiska je bil predor še v gradnji, in tako sem se imel priložnost peljati po strmi panoramski cesti, ki pa je v izjemno slabem stanju, saj bi bilo vlaganje v cesto, ki bo z odprtjem predora postala preteklost, nesmiselno. In tako sem že na prvih kilometrih poti spoznal, da je bila izbira SUV-ja ne le prava, ampak edina možna izbira.
Tudi prihod v dolino ni bistveno spremenil voznih pogojev, saj poteka precejšen del ceste ob reki Trishuli, ki pa je ne polnijo samo pritoki, ampak tudi hudourniki, ki sprožajo številne plazove in v reko odplaknejo prenekateri del ceste. Da gre za eno najpomembnejših cest v državi z oznako H04 ali Prithivi Highway, govorijo zgolj in samo obcestne table, saj vse ostalo spominja prej na tankovski poligon kot na cesto. A ne glede na kakovost ceste oziroma tistega, kar bi moralo biti cesta, je potovanje zanimivo, saj nas ves čas spremljajo manjše vasice in kraji ter čudovita narava in seveda reka Trishuli, preko katere potekajo mnogi viseči mostovi, ki kar kličejo k postanku.
Slabim cestam navkljub je vožnja ob reki Trishuli zanimiva sploh zaradi značilnih visečih mostov, saj se Nepal ponaša z najdaljšim visečim mostom na svetu, ki meri kar 567 metrov. Ponaša se tudi s sistemom več visečih mostov čer reko Mahakali, ki v seštevku meri kar 1.496,50 metrov.
Takšni, le da nekoliko krajši mostovi, so tudi na reki Trishuli in omogočajo pešcem, kolesarjem in mopedistom prehod na drugo stran reke do obdelovalne zemlje odmaknjene od prometne ceste.
Po nekaj urah mukotrpne vožnje po razriti in blatni cesti se končno prebijeva do mesteca Mugling, kjer se ob sotočju rek Trishuli in Daraudi cesta za Chitwan loči od H04, ki vodi vse do Pokhare. Mugling je tudi eden od tistih obveznih postankov na poti in ponuja neštete restavracije, trgovine, bencinske črpalke in hitre polnilnice za električna vozila. Po zelo okusnem kosilu v restavraciji, ki skoraj zagotovo ne izpolnjuje HACCP standardov, po bistveno boljši cesti H05 ali Madan Ashrit Highway in še zmerom ob reki Trishuli prispeva do nastanitve v osrčju nacionalnega parka Chitwan, kjer tudi prvič preizkusiva polnjenje vozila na domači vtičnici. V Nepalu je električna energija namreč zelo dostopna in tako v nastanitvi niti slišati niso hoteli niti o kakršni koli napitnini, kaj šele o plačilu za polnjenje.
Rahlemu dežju navkljub se podava na dve pustolovščini in sicer na veslanje po reki Rapti in organiziran safari po tistem delu nacionalnega parka, kamor vstop brez spremstva ni dovoljen. A čeprav sva pričakovala večjo pustolovščino na safariju, je bila edina prava pustolovščina plovba po reki. V nizkem lesenem čolnu sva se skupaj z lokalnim vodnikom podala po reki, kjer smo iz neposredne bližine opazovali odrasle, kakšne tri metre dolge in kakšnih 150 kg težke krokodile, ki po besedah vodnika niso nevarni, v skrajni sili pa bi jih odgnal s palico. Po pristanku pa smo se skupaj odpravili še do posestva z nekaj sloni in nazaj do nastanitve, kjer naju je prevzel drug vodnik in odpeljal na skupinski safari, kjer smo opazovali predvsem srne, hijene in razne ptice, na eni sami lokaciji pa smo v daljavi videli tudi nosoroga.
Nekoliko premočena sva se vrnila v nastanitev, kjer se je baterija na avtu še zmerom polnila, a tudi z 70 % sva se odpravila proti Pokhari.
Na poti do Pokhare leži kakšnih 25 km od ceste H04 mestece Gorkha, ki je zaslovelo prav zaradi (skoraj) istoimenskih nepalskih vojakov, ki se imenujejo Gurkhe. Spominski muzej Gurkh je bil vzpostavljen kot znak hvaležnosti za nesebično služenje in pogum gurkških vojakov v prvi in drugi svetovni vojni. V muzeju si lahko ogledamo nagrade in priznanja, ki so jih vojaki Gurkhali prejeli skozi leta za njihov prispevek k miru in blaginji v svetu.
Beseda »Gurkha« izvira iz okrožja Gorkha v Nepalu. V času zahodne invazije so se ti pogumni bojevniki borili z zahodno armado in se zapisali v zgodovino kot najmogočnejši bojevniki. Zahodna vojska je bila navdušena nad hrabrostjo nepalskih vojakov in se jih je odločila vključiti v svoje sile.
Po vrnitvi v dolino pa je ponovno sledila mukotrpna vožnja po cesti H04, ki je bil na mnogih mestih v bistveno slabšem stanju, kot tisto, kar sva doživela prejšnji dan. Tako je vožnja do 80 km oddaljene Pokhare trajala približno tri ure, za kakšno uro pa je pot do nastanitve podaljšalo še polnjenje električnega vozila, saj se je nastanitev z pomenljivim imenom Himalayan crown lodge nahajala ob razglednem stolpu Sarangkot, do koder vodi izjemno strma cesta, ki se na zgolj šestih kilometrih vzpne za kar 500 m višinske razlike. In čeprav sva imela še za skoraj 100 km baterije v normalnih pogojih, se je na tej strmi cesti praznila s takšno hitrostjo, da najverjetneje ne bi prišla do vrha.
V tem naslovu se žal prepletata realnost in fikcija, saj je bil hindujski tempelj stvaren in oprijemljiv, pogled na Anapurno pa so zastirali gosti oblaki, ki so naju vsake toliko časa blagoslovili s kakšnim kratkotrajnim nalivom. Navkljub temu, da se Anapurne ni videlo, je vreme popustilo vsaj za razgled na dolino Pokhare in Pokharo samo, ki ni le izhodišče za Anapurno, ampak skriva kar nekaj turističnih biserov, ki jih je nujno obiskati.
Že Jezero Phewa je zadosten razlog za obisk Pokhare, saj gre za drugo največje jezero v Nepalu in največje v regiji Pokhara. Sploh v lepem vremenu lahko ob jezeru preživimo cel dan ali dva, saj ponujajo vrsto aktivnosti, pomladi in poleti pa se temperatura vode giblje med 20 in 25 stopinjami Celzija, kar pomeni, da je primerno tudi za plavanje ali čofotanje.
V Nepalu bi se lahko mnogi verski dostojanstveniki, tudi iz Evrope, učili verske strpnosti in sožitja, saj ni zaznati prav nobenih trenj med večinskimi hinduisti in budisti. Pokhara pri tem seveda ni nobena izjema, še več, v Pokhari je namreč precej budistov iz Tibeta in tako lahko v »Tibetanski vasici Tashi Ling« doživite tudi to izkušnjo. Najboljšo hindujsko izkušnjo pa boste zagotovo doživeli v templju ob jami Gupteshwar Mahadev in seveda v jami sami, z malo sreče, ki sva jo z izjemo vremena z dr. Ferfilo imela, pa lahko občudujete tudi kakšno živopisno predstavo oziroma ritual. Jama se imenuje Gupteshwor zaradi prepričanja, da je tam med Satya Yugo (torej med prvim in najboljšim od štirih obdobij časa) živelo preoblečeno božanstvo, kar uprizarjajo tudi v ritualih. V nepalskem jeziku je znana tudi kot Bhalu Dulo (medvedji brlog).
V neposredni bližini svete jame Gupteshwar Mahadev se nahaja tudi Hudičev slap, ki je eden najbolj neobičajnih slapov, kar sem jih videl v življenju, saj deroča reka dobesedno ponikne v nepregledne globine, kar je verjetno tudi razlog, da se tako imenuje. Ogled slapa seveda toplo priporočam.
Ne glede na to, da Pokhara ponuja še mnogo več, se je najin obisk zaključil v budističnem svetišču po imenu »World peace pagoda«, ki se nahaja na enem izmed vrhov nad jezerom in poleg pomirjujočega vzdušja ponuja tudi čudovit pogled na jezero.
Po ogledu templja je sledila le še vožnja z lokalnim taksijem do polnilnice, kjer je najin kitajski električni SUV nabiral energijo za nadaljevanje poti proti Katmanduju.