Ob misli na nekdaj zelo popularno pesem Boba Segerja sva odrinila iz Pokhare v smeri Katmanduja, a tokrat sva se uspešno izognila najslabšemu odseku ceste H04 in nehote spoznala tisti najbolj pristni Nepala, saj dlje kot do jezer Bengas in Rupa, pridejo zgolj redki obiskovalci. V primerjavi z glavno cesto H04 je bila vožnja po majhnih vaseh in čudoviti naravi pravi balzam, pa čeprav je bila cesta marsikje skoraj tako ozka kot avto, a v dobrem stanju; brez blata, lukenj in plazov, ki so sicer krasili glavno cesto H04, in kar je najpomembneje – skoraj brez prometa.
A veselja lastne ceste je bilo vendarle konec v kraju Byas, od koder sva pot nadaljevala po H04 do mesta Naubise ter zadnjih 30 km po H02 do Katmanduja, kjer sva se po dveh dneh borbe z blatom in hudourniki ter kaotičnim prometom poslovila od avta in se prepustila Katmanduju.
To četrto poglavje je namenjeno predvsem tistim, ki sem jih morda odvrnil od potovanja z opisom cest med Katmandujem, Chitwanom in Pokharo, saj že Katmandu sam ponuja dovolj razlogov za obisk Nepala, če pa k temu prištejemo še zgodovinska mesta v dolini Katmanduja, pa razlogov za obisk Nepala zagotovo ne zmanjka, pa čeprav bi bili ves čas nastanjeni v Katmanduju.
Medtem ko je za potepanje po Nepalu skoraj nujno imeti lastno prevozno sredstvo, je v Katmanduju z okolico ravno obratno. Avto bi bil v večini primerov odveč, saj bi iskanje parkirišč vzelo več časa kot uporaba javnega prevoza ali taksijev. Poleg tega je tudi bistveno dražje, saj skoraj ni razdalje znotraj mesta, za katero bi odšteli več kot en evro. Tudi taksi na dveh ali štirih kolesih stane le nekaj evrov.
Ko govorimo o Katmanduju, ne moremo mimo dejstva, da se je mesto že zlilo z mestom Patan oziroma Lalitpur, ki je sicer četrto največje mesto v Nepalu. Zato v nadaljevanju ne bom delal posebne razlike med znamenitostmi v Katmanduju in tistimi v Patanu, saj ju loči zgolj reka Bagmati, ob kateri leži tudi prva znamenitost, ki vam jo želim predstaviti.
Pashupatinath Temple se nahaja na bregovih svete reke Bagmati in je najbolj cenjen hindujski tempelj v Nepalu. Čeprav ga morda ne boste obiskali v času rituala Pashupati Bagmati Aarati ali praznikov, kot sta Shivaratri in Teej, gre za znamenitost, ki jo nikakor ne smete izpustiti, saj ni brez razloga vpisana v seznam svetovne dediščine pri Unescu. Prav tako zanimiv kot tempeljski kompleks sam pa je tudi gozd Slesh Mantak, ki ga obkroža in v katerem lahko srečate veliko opic in tudi jelenov, čeprav slednji živijo v ujetništvu, da bi častili živalsko podobo, ki jo je prevzel Gospod Šiva, v skladu s Swasthani Brata Katha. Ob reki lahko doživite prav poseben ritual, ki pa morda ni za vsakega. Hindujci namreč ne pokopavajo svojih pokojnikov, ampak jih zažgejo, a vsem sodobnim krematorijem navkljub nekateri to počnejo še na tradicionalen način in tako lahko ob bregovih reke srečate žalujoče, kako sežigajo svoje preminule svojce.
Glede na to, da sem že omenil, kako se v Nepalu prepletata hinduizem in budizem, je prav, da spoznamo tudi nekatera budistična svetišča. Čeprav vodiči na prvo mesto uvrščajo Boudhanath, bom uvod naredil s templjem Swayambhu, ki je dobil popularen vzdevek Opičji tempelj, saj na območju templja srečamo nešteto prostoživečih opic, ki so približno tako navajene na turiste kot golobi v Benetkah. A že samo ime Opičjega templja je nekoliko žaljivo do druge skupine živali, ki živi na tem območju. Tam se nahaja še vsaj toliko psov, ki pa očitno niso tako zanimivi in zato umanjkajo v priljubljenem imenu templja.
Swayambhu pomeni v dobesednem prevodu »samoobstoječi«. Izvira namreč iz leta 460 našega štetja, zgradil ga je kralj Manadeva, do 13. stoletja pa je postalo pomembno središče budizma. Legenda pravi, da se je Swayambhu rodil iz lotosovega cveta, ki je cvetel sredi jezera, ki se je nekoč razprostiralo po dolini Katmandu. Največja podoba Bude Sakyamunija v Nepalu stoji na visokem podstavku na zahodni meji Swayambhuja poleg obvoznice. Za vrhom hriba je tempelj, posvečen Manjusri ali Saraswati – boginji učenja. Čajtije, kipi in svetišča budističnih in hindujskih božanstev napolnjujejo kompleks stup. Podnožje hriba je skoraj v celoti obdano z molilnimi kolesi in božanstvi.
Tik pod hribom, na katerem se nahaja Opičji tempelj, najdemo prirodoslovni muzej, o katerem žal ne morem pisati iz lastne izkušnje. Z dr. Ferfilo sva se namreč odločila obiskati dva muzeja, ki sta blizu drug drugega in dober kilometer od Opičjega templja – Nepalski nacionalni muzej in Nepalski vojaški muzej.
Nepalski nacionalni muzej, ustanovljen leta 1928 kot muzej arzenala, se nahaja v zgodovinski stavbi, ki jo je zgradil general Bhimsen Thapa v začetku 19. stoletja. Muzej se je sprva imenoval Chhauni Silkhana, kar dobesedno pomeni »kamnita hiša orožja in streliva«, in je še vedno priljubljen pod imenom muzej Chhauni. Muzej je razdeljen na tri glavne zgodovinske zbirke, vsaka v ločeni stavbi. Ena največjih znamenitosti muzeja je usnjeni top, ki je povezan z obdobjem tibetanske vojne leta 1792, kar je primeren zaključen Nacionalnega in uvod v Vojaški muzej.
Vojaški muzej v Katmanduju je majhen muzej, ki je posvečen ohranjanju in prikazovanju zgodovine nepalske vojske in je priljubljena destinacija za ljubitelje zgodovine in vojaške navdušence. Nahaja se v veliki dvonadstropni zgradbi in ponuja različne eksponate o zgodovini nepalske vojske, vključno z orožjem, uniformami in drugo vojaško opremo ter zbirko fotografij in dokumentov, povezanih z zgodovino vojske, ter majhno knjižnico s knjigami in drugimi viri o vojaški zgodovini. Najzanimivejši del Vojaškega muzeja je prikaz polkov Gurk, ki imajo v Nepalu dolgo zgodovino.
Poleg trgov Durbar v Katmanduju in Patanu, s katerimi nameravam zaključiti potopis, pa želim zgolj našteti in na kratko opisati še tiste znamenitosti, ki jih ne smete izpustiti ob obisku nepalske prestolnice:
Seveda tudi s tem naštevanjem še nismo zaključili s točkami, vrednimi ogledov. Različni vodiči in celo nepalske uradne spletne strani ponujajo še Vrt sanj (Garden of dreams) in nekatere druge znamenitosti. Verjamem, da sem z naštetim zelo dobro zaokrožil in tako mirne vesti zaključujem s kraljevskim trgom.
Trga Durbar se nahajata tako v Bhaktapurju in Panautiju kot tudi v Patanu in Katmanduju. Ampak ker smo tista v Bhaktapurju in Panautiju spoznali v drugem delu, se bom za konec posvetil tema v Patanu in Katmanduju.
Znotraj trga pa je nujno obiskati še Nasal chowk – čudovito dvorišče v zgodovinski kraljevi rezidenci Shisha Baithak – odprto teraso z razstavljenim prestolom Malla in slikami kraljev Shaha in seveda muzej Tribhuwan.
In če sem v uvodu nanizal nekaj suhoparnih podatkov o tem, kdaj in kako obiskati Nepal, upam, da sem s tem potopisom odgovoril tudi na vprašanje, zakaj in v vas vzbudil željo po potovanju v to zanimivo državo, kjer vam zagotovo ne bo dolgčas, saj si zgodovina, narava, kultura in odlična kulinarika ves čas podajajo roko.