V petek dopoldne sva se tako z minimalno prtljage odpravila na pot, ki naju je najprej vodila skozi Hrvaško, seveda po avtocesti, kjer so kilometri ostajali za nama, kot bi trenil. Ko sva prestopila mejo, se je situacija v hipu spremenila. Stare, precej poškodovane, a k sreči ne posebno prometne ceste so nama dale vedeti, da bo od tu naprej šlo bolj počasi. A ker se tudi počasi daleč pride, naju je po dobrih petih urah pot pripeljala do Sarajeva.
Za razliko od prestolnice v Savinjski dolini, kjer je bilo tisti vikend polno neviht s povprečno temperaturo 18 °C, je bilo v prestolnici BIH namreč pravo poletje z žgočim soncem in več kot 30 °C čez dan. Čeprav je v Sarajevu po mojem mnenju moškim ob pogledu na vse tiste do popolnosti urejene, izzivalno oblečene ženske vroče vsak dan, pa naj sije sonce ali pada sneg. Tako lepih in urejenih žensk, ki so v visokih petah samozavestno počasi paradirale mimo številnih lokalov, ki imajo v centru ob glavnih promenadnih ulicah postavljeno neskončno veliko miz, nisem videla še nikoli. Bilo je kot na modni reviji in utrip mesta je bolj spominjal na priljubljen obmorski kraj kot na prestolnico, ki jo je še nedolgo tega pretresala vojna.
Na večerjo sva odšla v čevabdžinico na Baščaršiji, mož si je privoščil čevapčiče s kajmakom in lepinjo, jaz sem prosila samo za lepinjo s kajmakom, ki mi je sploh niso zaračunali. Zraven sva pila domač jogurt fantastičnega okusa, saj piva oziroma sploh nobene alkoholne pijače tam ne moreš naročiti, kar ima verjetno opraviti z njihovo vero. V barih teh težav seveda ni. Za večerjo sva plačala simboličen znesek, manj kot 5 evrov. Ker v menjalnico po njihove konvertibilne marke še nisva uspela priti, sva lahko plačala v evrih, katerih so ponekod zelo veseli, drugod malo manj. 1 EUR je nekaj manj kot 2 KM, v trgovinah menjajo kar 1 : 2, za turista še bolj ugodno kot v menjalnici.
Zjutraj naju je ob petih zbudilo petje iz bližnjih minaretov, kakšno uro kasneje spet zvok kapljic vode, ki so škrabljale po platnu – ne, ni bil dež, le gospa, ki stanuje v hiši, je zalivala svoje rože in vrt! Ko sva se zbudila tretjič, je bilo to ob paničnih vzklikih, saj je avto, parkiran na hribu nad najinim šotorom, pri speljevanju zaradi od zalivanja razmočenih tal odneslo v najino »domovanje« in le prijaznim motoristom v sosednjem šotorom se imava zahvaliti, da sva izkušnjo preživela brez prask. Po tako pestri budnici sva se odpravila na zajtrk v sirnico na Baščaršiji, kjer sva po pričakovanjih jedla najboljši burek vseh časov. Sledila je kava v sosednjem lokalu, pri kateri se nama je kmalu pridružila starejša gospa v pokoju, ki je ravno šla mimo, in da bi se malo spočila, je prisedla k nama. Kako ima rada Slovence, kako imajo vsi tam radi Slovence! Povsod, kjer so naju slišali govoriti, na tramvaju, v trgovini, kjerkoli, vsi so se začeli pogovarjati z nama in nama razlagati, kdaj so bili nazadnje v Sloveniji, kdo izmed njihovih sorodnikov dela pri nas in kako je pri nas vse boljše. Pri kramljanju ob kavi nas je zmotil prodajalec parfumov priznanih blagovnih znamk, pakiranih v originalni embalaži, pri čemer je dvom v pristnost pustila le cena, a je bil fant tako vztrajen, da sva naposled le kupila stekleničko, in glede na kvaliteto vonja se mi zdi, da bi lahko bila originalna. Verjetno bolj kot oblačila priznanih kreatorjev, po katerih je Bosna tako znana. Nakupovala sicer nisva veliko, mož je kupil majico z Vučkom, maskoto zimske olimpijade iz leta 1984, na katero so še vedno zelo ponosni. Kot zanimivost omenim, da je Vučka oblikoval Slovenec Jože Trobec.
Utrip mesta v soboto dopoldne je bil zelo živahen, staro in mlado, moški in ženske, razgaljene mladenke in do zadnjega centimetra kože oblečene muslimanke, vse je hodilo po opravkih, a brez naglice. In ogromno, ogromno žensk je zavilo v kozmetične ali frizerske salone, ki so bili nabito polni. Vse te ženske so se urejale zase, za moške, ki so v manjšini, za večerno promenado, nemara tudi za obisk na odmevnem filmskem festivalu, ki se je ravno takrat odvijal. Standard je v Sarajevu po pričakovanjih precej nižji kot pri nas in ima človek na trenutke občutek, da se je čas ustavil 10, 15 let nazaj. Se pa ogromno gradi, od avtoceste do poslovnih in stanovanjskih stavb. Mimogrede, trgovine so precej podobne kot pri nas, veliko je tudi slovenskih.
Po ogledu mesta – več pozornosti kot ogledovanju znamenitosti sva namenila doživljanju vzdušja in obisku turistično-informacijskega centra – sva sklenila, da bi rada obiskala znameniti Tunel, ki je bil v obleganem mestu med vojno za domačine edina vez s svetom. Da bi se lažje orientirala, na katero postajo morava in katera številka avtobusa je prava, sva o tem malo povprašala mladega natakarja, ki je najprej rekel, da sploh ne ve, kje je Tunel, nato pa z bolečino v glasu dodal, da ne razume, kako je to naenkrat takšna znamenitost, da ta vojna ni nič drugega kot ena sama žalost, da je v njej padel tudi njegov oče ... In takrat sem se šele zares zavedela, da bodo vse tiste prestreljene stene v mestu vedno boleč spomin za domačine, ne glede na to, kako normalno, celo veselo deluje njihovo današnje življenje. Z glavne avtobusne postaje do Tunela naju je peljal taksi, voznik je preživel vojno v mestu – o praktično vsaki ulici in hiši na poti nama je znal povedati svojo zgodbo, a govoril je mirno, ravnodušno, brez jeze, sovraštva ali bolečine. Pravil je, da gre življenje naprej in da je v mestu praktično vsak izgubil katerega izmed svojih bližnjih. Obisk v muzej preurejene hiše, ogled filma in sprehod po delu Tunela me je čisto potrl. Ko sva čakala na taksi, da naju odpelje nazaj do postaje, se je skupina turistov s pomočjo prevajalca pogovarjala z domačinom iz sosednje hiše, ki je vojno prav tako preživel v mestu, in tudi ta je vedro zaključil, da gre življenje naprej, da ima danes kolega v tovarni, ki je Srb, a se o vojni ne pogovarjata. Show must go on. Ampak po obisku Tunela bom begunce, ki so zbrali toliko volje in moči, da so si v Sloveniji ustvarili novo življenje, poiskali drugo službo, kupili stanovanje, v njem ustvarili novi dom, družino in se odločili, da se v domovino, kjer jih čaka poškodovana ali uničena hiša ter pokojni prijatelji in svojci, ne vrnejo več, gledala drugače.
Popoldne sem si vzela urico zase in si v tamkajšnjem lepotnem salonu, v katerega je malo pred mano vstopila ženska z ruto na glavi, privoščila pedikuro z geliranjem nohtov, ki je tam mnogo cenejša kot pri nas. Z dekletom, ki je bilo mojih let in ima že veliko let delovne dobe, sva se pogovarjali o lahkotnih temah – koliko časa in denarja Sarajevčanke namenijo za lepoto in oblačila, kako se pri njih ljudje radi družijo, da je bila z osnovno šolo enkrat v Lipici ipd. Trudila sem se govoriti »po naše« in moj trud je bil izredno pohvaljen, čeprav je bil moj jezik gotovo bolj polomija kot pohvale vreden. Zanimivo, da tudi brat tega dekleta že nekaj let dela v Sloveniji in da je stvar, ki jo najbolj pogreša, druženje, ta odprtost in pristen stik med ljudmi, tisto, kar je naju v tem velikem mestu najbolj prevzelo.
Ko sva se vračala do šotora, da se urediva za noč v mestu, je z vrtov dišalo po pečenem glasba in smeh. Ti ljudje res vedo, kako uživati življenje. Večer sva spet preživela v centru, še bolj polnem, še bolj veselem kot prejšnjo noč, tako da je bilo prosto mizo na eni izmed glavnih ulic kar težko dobiti.
V nedeljo je žal napočil čas za odhod, čeprav bi lahko v mestu, ki kar kipi od življenja in energije, ostala še dolgo. Pot naju je vodila po čudoviti dolini reki Neretve (naslednjič bova šla tu obvezno na rafting!), odpravila sva se prosti Mostarju, ki slovi po kamnitem mostu, številnih džamijah, minaretih, obrtnih delavnicah in turističnih cenah, se ustavila v Jablanici in si ogledala most na Neretvi, znan po filmu Bitka na Neretvi, posnetem po resničnih dogodkih, nato pot nadaljevala v romarsko središče Međugorje in čez kraje sredi nikjer pripeljala v hrvaško Makarsko, kjer prenočišča za eno noč po normalni ceni seveda nisva dobila in sva se po hitri osvežitvi v morju raje vozila še nekaj nočnih uric do domače postelje.
Oddih v Sarajevu toplo priporočam, pa nakup palčka, Vučka in čevapčičev tudi. Bosanska avantura je nepozabno doživetje, ki ga ne gre zamuditi.
Jana Puhar
