Ko misli odpotujejo – 9.del

V Nairobiju smo se skempirali v kempu Jungle Junction, katerega lastnik je bil pol nemškega in pol indijskega rodu. Njegov poslovni model je vključeval veliko travnato površino pred njegovo hišo, njegovo hišo samo in pa veliko dobre volje. V hiši je uredil tuše, kuhinjo in prijetno veliko dnevno sobo. Na travniku pa je uredil kemp. Po dolgi vožnji si se lahko v prijetnem okolju zleknil, spočil, morda pokramljal z ostalimi popotniki in podobno. Vse skupaj za velikimi težkimi železnimi vhodnimi vrati. Varnost je bila nekaj, kar je nas popotnike pomirjalo, saj o Nairobiju prebereš prej slabo kot dobro novico. Kot kaže nisem bil prvi Slovenec na obisku, saj sem na steni opazil sliko s podpisom Benke Pulko.

Ko smo se zjutraj odpravili proti parku Masa Mara, smo opazili, da nam je za brisalce nekdo zataknil zemljevid Ugande. Po premisleku smo se spomnili, da smo našo pot omenlili popotniku v sosednjem avtu, večer prej. Še zahvalit se mu nismo utegnili, saj se je odpravil še preden smo se zbudili.

Masai Mara: Pot do tja iz Nairobija je trajala približno 6 ur. Na zemljevidu vse izgleda kot lepa asfaltirana pot, a realnost je vse kaj druga kot to.

Da pa bi ves dan bil še »lepše« zaznamovan, nas je na poti ustavila tudi patrulja policije in nas povprašala o zavarovanju in varnostnih trikotnikih. Kot zakleto smo se nekaj minut pred tem pogovarjali o tem, kje je mogoče nabavit te zadeve, saj smo izvedeli, da so obvezne. A roka zakona je bila hitrejša. Od nas so zahtevali 25.000 šilingov kazni in obisk pri sodniku. Bili so zelo resni, a po nekaj minutah pogovarjanja so nam vseeno dali vedeti, da se vse da urediti tudi na licu mesta.

Ponudili smo jim 6.000 šilingov, kar je v bistvu kar veliko, tako da so našo ponudbo z veseljem sprejeli in nam sporočili, da nas tokrat spustijo samo z opozorilom.

Kot se spodobi, smo takoj po tem zavili do prve trgovine z avto-deli in si nabavili ta magična varnostna trikotnika. Na poti nazaj iz parka smo si nabavili tudi dva reflektorja, ker smo opazili večino avtomobilov z njmi. Zaenkrat nam je bilo pogajanj s policisti dovolj.

Nato pa – naš prvi nacionalni park. Običajno so safariji po afriških parkih draga zadeva, in časovno precej omejena. Tukaj smo se res zavedli, kako svobodni smo in uživali smo trenutke v divjini kolikor smo želeli iz »udobja« svojega avta.

Naslednji dan smo zajtrkovali ob 6ih zjutraj, tako da bi imeli kar največ od celega dneva v parku. Po nekaj časa smo opazili trop kakšnih dvajsetih slonov, kako se je umirjeno sprehajal v daljavi. Našli smo si dobro lokacijo, se podali na streho in uživali v prizoru. Vsa slonja družina se je elegantno sprehajala eden za drugim. Ko smo tako z daljnogledom opazovali te mogočne živali in modrovali smo čisto po naključju opazili levji par, kakšnih 20 metrov vstran. 20 metrov, mi pa na strehi avtomobila.

Seveda me je bilo strah. Kako čimprej priti v notranjost avtomobila v varno zavetje, je bila edina misel. Čimtišje in urno smo se podali po lestvi, se zaprli v v avto in globoko zadihali. Po nekaj časa smo opazili, da se levji par predaja levjim užitkom in se sploh ni zmenil za nas. Razen nekaj pogledov nas je čisto ignoriral. A vseeno smo ostali v zavetju avtomobila.

Pravi spektakel pa je opazovanje tisočih gnujev, kako prečkajo reko Maro s strehe avtomobila. Na te ogromne črede pa prežijo levi, hijene, gepardi in tudi sama reka Mara je polna krokodilov, tako da si nismo upali preblizu. Težko je strniti in opisati občutke ob opazovanju selitve takšnih ogromnih množic preko savan.

Bogata vegetacija, prostrana pokrajina, safariji, divje živali in kempiranje na prostem, sredi prave divjine. Zares nepozabno.